»Vrabči«, ki iz lesa izvablja zgodbe
Profesor likovne umetnosti Rafael Košec Tekavc je otroštvo preživljal v Bezovju v občini Šentjur, na gričku, od koder je njegov pogled segal po vsej dolini. Ko je sedel na pragu domače hiše, je lahko ves dan opazoval dogajanje okoli sebe, toliko zanimivega je zaznalo njegovo oko. Kot pravi, je opazovanje ključno tudi pri likovni ustvarjalnosti, da se njegove misli osredotočijo na dejanje in da lahko izrazi svojo idejo. Pomemben del njegovega ustvarjanja je povezan z lesom. Ko v roke prime kos lesa, včasih ne ve, kaj bo nastalo iz njega. Prisluhne letnicam, grčam, barvam in jim dovoli, da ga razveselijo s skledo, z žlico ali z umetniškim delom, v katerem lahko vsak opazovalec prepozna svoje sporočilo.
Takoj ko je shodil, je začel plezati po drevesih in ta so bila že od nekdaj njegovo zatočišče. Kot deček je občudoval krošnje, ptice, kobilice in bil pozoren na vse spremljajoče zgodbe narave. Kot pravi, je bila to zanj zelo pomembna priprava za življenje, tudi za študij likovne umetnosti na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru.
K navdušenju nad likovnim izražanjem ga je spodbujalo več ljudi. Da ima roko za to, sta prepoznali že njegova mama in stara mama. V Osnovni šoli Franja Malgaja Šentjur je njegov talent prepoznal likovni pedagog Ivo Brodej, ki ga je spodbujal pri širjenju obzorij. Navdušenje nad lesom je v njem prebudil sosed Nacek. Ko je bil Rafael še kratkohlačnik, ko ni niti še prestopil šolskega praga, mu je že podaril zložljiv nožek oz. pipec. »Sosed je bil ›frajkincler‹, čisti samouk. Ko mi je podaril nožek, sem ure in ure rezljal in rezljal, medtem ko sem sedel na drevesu in prepeval. Zato so me ljudje začeli klicati ›Vrabči‹.« Ime ga spremlja še danes, saj na vse svoje lesene izdelke vžge silhueto vrabčka.
Zaradi njega ne pade nobeno drevo
Izdelke ustvarja iz kosov lesa, ki so že odslužili svoje. Njegovo oko pritegnejo hlodi, ki že trohnijo, s svojim dotikom jim vdahne novo življenje. Nanj se obrnejo ljudje, ki so jim neurja podrla oreh, slivo ali katero drugo vrsto drevesa. »Zaradi mene ne pade nobeno deblo,« pojasni sogovornik.
Ko v roke dobi nov kos lesa, ga zanima, kje je drevo raslo, kaj se je zgodilo z njim. Izdelek je med drugim naredil iz kosa drevesa, na katerem je žal ugasnilo življenje, kasneje je pod isto krošnjo vzniknilo novo, saj je v njenem zavetju ženska rodila novorojenčka. »Drevesa so najstarejša bitja med nami, pripovedujejo nam zgodbe, vase ujamejo vodo, svetlobo, minerale. Ko obdelujem les, lahko vse to začutim. Toplina, ki skozi moje roke prihaja vame, ustvarja simbiozo med lesom in izdelkom.« (Foto: TS)
Portret si lahko v celoti preberete v tiskani izdaji Novega tednika, 14. november 2024
