Arhiv NTRC

O izdaji pesniške zbirke, ki jo je pred dnevi predstavil v Mestni galeriji v Kulturnem domu Rogaška Slatina, je Boroš razmišljal zadnjih pet let. Povod za izdajo zbirke je po njegovih besedah med drugim to, da je na vsaki od treh zgoščenk nekaj skladb, ki so ostale spregledane. »Nekatera besedila skladb, ki niso prišla toliko v ospredje, se mi zdijo celo boljša od besedil tistih skladb, ki so postale znane,« je dejal.

Leta 1999 je izšla zgoščenka z naslovom Jutro pojutrišnjem, leta 2003 je izšla zgoščenka Drugi krog. Zakaj je Barni band kmalu po izidu zgoščenke Veseloigra leta 2012 utihnil?

Člani zasedbe smo takrat želeli promovirati svoj zadnji izdelek, a nismo našli dovolj priložnosti za koncerte. Nato se je takratni kitarist Boštjan Imenšek odločil zapustiti skupino. V nekaj mesecih nisem mogel najti novega kitarista. Zato sem ustanovil skupino Jeannette, s katero že več kot desetletje igramo priredbe.

Zakaj ste se odločili, da z Barniji spet stopite na oder?

Moj navdih za pisanje besedil in glasbe ni nikoli presahnil. Morda bi kot glasbenik v kakšni zasedbi sčasoma ugotovil, da sem za tovrstne stvari že prestar, da imam igranja dovolj. Kot avtor pa ne morem nehati, pisanje besedil in ustvarjanje je del mene. Barni band se je na koncertne odre vrnil tudi za to, saj bi rad, da poslušalcem predstavimo skladbe, ki doslej niso dobile prave priložnosti.

Kakšna je nova postava?

Ob sebi imam rad glasbenike iz lokalnega okolja, a težava je v tem, da je Rogaška Slatina res majhna. Zato sem za člane zasedbe moral pogledati nekoliko dlje naokrog. Na novo sta se nam pridružila baskitaristka Neža Pavlovič iz Celja, novi kitarist je Milan Plavčak. Klaviature igra Peter Baroš, bobne Sandi Kampuš – oba sta že prej igrala pri Barnijih. Sedaj pridno vadimo, smo zelo dobra ekipa in upamo, da bomo dobili čim več priložnosti. Če se naša želja ne bo uresničila, bomo sami organizirali nekaj koncertov, čeprav je z njihovo organizacijo povezanega nekoliko več dela.

V zlatih letih je vaša zasedba največjo prepoznavnost verjetno dosegla s skladbo Naša pesem. Drži?

Tako je. Ljudje so takrat pred televizijskimi ekrani bolj zvesto spremljali različne športne prenose, uredniki pa so vmes pogosto zavrteli videospot omenjene pesmi. Še sedaj jo zelo dobro poznajo moja generacija, pa tudi številni nekoliko mlajši glasbeni navdušenci. Ko igramo z zasedbo Jeannette, se vedno najde nekdo, ki vpraša, ali lahko zaigramo Našo pesem od Barni banda. Na Primorskem sem enkrat srečal gospo, ki mi je dejala, da so s prijatelji zagotovo večkrat poslušali ta ›komad‹ kot jaz. Zdi se mi, da so zelo dobre tudi druge skladbe, med drugim Visoko nad oblaki, Srna z ulice in Travica. A žel niso prišle toliko v ospredje kot Naša pesem, pri kateri nam je do večje prepoznavnosti takrat pomagal prav videospot.

Kaj vas je nagovorilo za to skladbo?

V vsaki moji pesmi je malo nostalgije, v besedilih so moji spomini. Naša pesem je čisto generacijska, ko razmišljam o tem, kaj bo, ko nas več ne bo. Vse svoje pesmi pišem kot zgodbo. Ogromno je resničnih, nekaj je polresničnih, nekaj je izmišljenih. Ljudje velikokrat povedo, da se najdejo v njih, vsaj v eni. Pesem, ki je polresnična, je na primer Babuška. V številnih majhnih mestih se dogajajo stvari, ki so opisane v verzih te skladbe.

Zgodba, ki jo številni poznajo na pamet od začetka do konca, je verjetno tudi tista iz skladbe Mini in Jani.

Ta skladba je čisto navaden rokenrol. A sedaj, ko ga igramo v novi postavi, je to najbolj udarna skladba na koncertih. Zelo verjetno je, da jo bomo šli posnet v novi, še bolj nori obliki, saj želimo ustvariti totalno ›ludnico‹.

V določenem obdobju je bil Barni band gost številnih koncertov po državi, nato je nehal delovati. Vam je kdaj žal, da dane priložnosti niste bolje unovčili?

Eno leto smo imeli neverjetno veliko koncertov, nastopili smo na Lampijončkih v Mariboru, na Škisovi tržnici v Ljubljani, gre za dogodka, ki sta imela vsak približno deset tisoč obiskovalcev. Bliskovito smo postali precej prepoznavni. Nato se je naenkrat spet vse spremenilo. Verjetno bi morali ves čas ustvarjati novo glasbo. Na to, kako zasedbi uspe, morda vpliva tudi to, iz katerega kraja prihajajo člani. Takrat ni bilo družbenih omrežij, da bi se lažje predstavljali ljudem. Kot zasedba iz manjšega mesta smo težje prišli do ljudi, ki bi nam pomagali pri promociji. Ko se nekdanji člani srečamo, se velikokrat pogovarjamo o tem, kako blizu smo bili do uspeha. Ni nam vseeno. Vsekakor pa zaradi tega nismo izgubili volje do igranja.

Razmišljali ste o ustvarjanju novih skladb, a ugotovili, da je dobro mladi generaciji predstaviti že obstoječe.

Tako je, škoda bi bilo, če tega ne bi storili. Z našimi skladbami bi radi prišli ponovno na plan. Na vsaki od treh zgoščenk, ki smo jih izdali Barni band, je gotovo pet ali šest skladb, ki niso imele nikoli priložnosti, da bi jih kdo slišal, vsaj na radiu ne. Na radiu so v ospredju le hiti. Prav ta spregledanost nekaterih skladb je eden od razlogov, da sem se odločil za izdajo knjige, saj sem želel narediti pregled vseh svojih besedil. Nekatera besedila skladb, ki niso prišla toliko v ospredje, se mi zdijo celo boljša od besedil tistih skladb, ki so postale znane. Pri nekaterih skladbah je besedilo močnejše kot skladba, a se nato besede morda izgubijo v glasbeni spremljavi. Včasih pa se zgodi obratno. Zdaj bi rad vsem starim »komadom« dal priložnost.

Foto: Andraž Purg

Preberite več v Novem tedniku