Primož Lavre

Martina Ravničan iz Boharine v občini Zreče je ženska, ki je sinonim za svetlobo, pozitivnost in življenje. Pred leti je prebolela raka dojke. Bolezen ji ni vzela ljubezni, pozitivnosti in volje. Lahko bi rekli, da je vse to v njej še bolj izostrila. Martina je premagala bolezen in sprejela njeno sporočilo: živi svobodno, ljubezni polno in predano. Življenje je dragocen dar in užij vsak trenutek. Naj bo njena zgodba spodbuda za vse, ki se soočate s podobno diagnozo. Ali kakršnimkoli življenjskim izzivom, ki se vam zdi brezizhoden.

»Čutim globoko hvaležnost do vseh zdravstvenih delavcev, ki so mi pomagali na poti okrevanja. Zavedam se, da lahko tudi sama z deljenjem svoje zgodbe pripomorem k večji osveščenosti in solidarnosti,« pravi Martina Ravničan. Ko je izvedela za diagnozo, sta jo najprej preplavila občutek strahu in negotovosti. Nato se je osredotočila na iskanje rešitev in pozitivne naravnanosti. Sogovornica, ki so ji bili v veliko oporo mož, hčeri, starša in prijatelji, danes na življenje gleda z veliko hvaležnostjo. Bolezen jo je naučila, da ni nič samoumevno.

Hvala, ker svojo zgodbo delite z nami. Kako ste ugotovili, da z vašim zdravjem ni vse v redu? Kdaj ste odšli k zdravniku, kakšne težave ste imeli?

Zdravstvene težave sem začela opažati, ko sem začutila nelagodje in pritisk v levi dojki. Odločila sem se, da bom te simptome omenila svoji ginekologinji med rednim pregledom. Predlagala mi je mamografijo, da bi preverili, kaj se dogaja. Poleg tega sem v tem letu imela več različnih zdravstvenih težav, vključno z večkratnimi prehladi in vnetji. Konec leta sem bila napotena na punkcijo, bilo je decembra. Rezultati so prispeli v začetku januarja 2012 in takrat sem prejela diagnozo. Ugotovili so, da imam neinvazivni duktalni karcinom in situ. Diagnoza me je močno pretresla, saj nisem pričakovala tako resne bolezni. Kljub temu sem se odločila, da se bom soočila z boleznijo in sledila nasvetom zdravnikov.

Primož Lavre

Kako ste se soočili z diagnozo? Verjamem, da se je pojavil strah …

Ko sem izvedela za diagnozo, me je najprej preplavil občutek strahu in negotovosti. Spraševala sem se, kako bo to vplivalo na moje življenje in ali bom zmogla premagati ovire, ki me čakajo. Potrebovala sem nekaj časa, da sem sprejela razmere in se pomirila. S podporo družine in prijateljev sem začela iskati načine, kako se soočiti z boleznijo. Kmalu sem ugotovila, da me strah ne bo premagal, in sem se osredotočila na iskanje rešitev in ohranjanje pozitivne naravnanosti.

Ste se spraševali, zakaj ste zboleli?

Velikokrat se sprašujemo, zakaj zbolimo v nekem trenutku. Morda so vzroki dolgotrajni stres, premalo počitka ali zanemarjanje lastnega zdravja. Telo in um sta neločljivo povezana, zato se posledice preobremenitve pogosto pokažejo kot bolezen. Tudi sama sem se večkrat vprašala, zakaj se je to zgodilo prav meni. Včasih je to priložnost, da se ustavimo in razmislimo, kako bolje poskrbeti zase.

Kako je potekalo zdravljenje?

Ko sem dobila diagnozo, sem morala nemudoma na vse potrebne preglede, ki so bili ključni za pripravo na poseg. Zdravniki so mi razložili postopek in tveganja operacije rekonstrukcije dojke z lastnim tkivom. Sledile so preiskave, kot so ultrazvok, rentgen in krvni testi, da bi ugotovili moje zdravstveno stanje pred posegom. Operacija je bila nato izvedena z uporabo mojega tkiva, kar je omogočilo naravno rekonstrukcijo dojke. Po operaciji sem prestala obdobje okrevanja, ki je vključevalo redne preglede in fizioterapijo.

Primož Lavre

S čim vse, s kakšnimi občutki ste se srečevali v procesu zdravljenja?

V procesu zdravljenja sem se srečevala z mešanico občutkov, predvsem s strahom pred neznanim in z negotovostjo glede prihodnosti. Dvomi so se pojavljali glede uspešnosti zdravljenja in možnosti ponovitve bolezni. Strah me je bilo tudi, kakšni bodo histološki izvidi po operaciji. Po prvem pregledu, ki je bil 15 dni po operaciji, sem bila zelo napeta in v pričakovanju rezultatov. Olajšanje sem začutila, ko sem izvedela, da ni potrebna nadaljnja terapija.

Kdo vam je bil v tem času v največjo oporo?

V tem času so mi največjo oporo nudili mož Srečko, hčeri Manja in Andreja, starša ter prijatelji. Njihovo prisotnost in podporo sem čutila kot trdno oporo pri vseh izzivih. Mož je bil vedno ob meni, ko sem potrebovala spodbudo in tolažbo. Hčeri sta mi prinašali veselje in moč, da sem se soočala z vsakodnevnimi težavami. Starša in prijatelji so s svojo ljubeznijo in skrbjo pripomogli k mojemu počutju in optimizmu.