Nik Jarh

Nenadnih odločitev je že vajena, tako je do zdaj obiskala že več kot 55 držav sveta. Pred šestimi leti se je odločila, da bo pripravila kovčke in se za tri mesece preselila v oddaljeno Indonezijo, kjer bo delala kot pripravnica. Njen novi dom je tako postala majhna soba na drugem koncu sveta, natančneje v mestu Purwokerto, v katerem tujci niso pogosti, temveč le izjema.

Tam je doživela marsikaj – od tradicionalnih festivalov do bolezni in smrti prijatelja. A ji je Indonezija močno prirasla k srcu. Predvsem zaradi ljudi. »Ti so zelo gostoljubni, nasmejani in prijetni. Zaradi njih je Indonezija takšna, kot je. Tudi sama sem se od njih naučila marsikaj, predvsem sproščenosti, ki je v zahodnem svetu nekoliko manjka,« uvodoma pove Nina Kos, ki je svoje pestro trimesečno življenje v Indoneziji strnila tudi v popotniški knjigi, ki je izšla konec minulega meseca.

Nik Jarh

Potovala že od otroštva

V letalo je s starši prvič vstopila pri šestih letih. Spoznavanje različnih kultur po svetu jo je tako zaznamovalo že v otroštvu, želja po raziskovanju je sčasoma prerasla v njen način življenja. Ko je pred šestimi leti naključno zasledila priložnost za trimesečno pripravniško delo v mednarodni pisarni univerze UMP Purwokerto v Indoneziji, ni prav nič oklevala in se je že uro kasneje prijavila na objavljen razpis.

»Takrat sem bila zaposlena v javni upravi, a se mi je delo zdelo preveč enolično in sem si želela nove izzive. Mesec dni po poslani prošnji na indonezijsko univerzo so me od tam povabili na intervju po Skypu, nato sta sledila še dva intervjuja. Kmalu so mi sporočili, da sem sprejeta, kar je pomenilo, da bom odšla v Indonezijo,« uvodoma pove 37-letna novopečena doktorica mednarodnih in diplomatskih študij.

Kultura

Kozmični spomin na gradu Komenda

Pogum in radovednost

Indonezija je država, polna nasprotij. Je največja otroška država na svetu, ki jo sestavlja več kot 17 tisoč otokov. Razprostira se med Indijskim in Tihim oceanom. Ravno zaradi svoje strateške lege je v preteklih stoletjih postala križišče kultur, trgovine in tradicij, kar se danes kaže v njeni izjemni raznolikosti in bogati dediščini. Ninina Indonezijska zgodba se je odvijala na muslimanskem otoku Java, natančneje v manjšem mestu Purwokerta, ki šteje približno 230 tisoč prebivalcev.

»Najprej me je bilo strah, kako se bom znašla v muslimanskem okolju, a sem spoznala, da so Indonezijci zelo gostoljuben narod. Hitro so me sprejeli in čeprav so se zavedali moje drugačnosti, so cenili, da sem stopila iz cone udobja ter se podala na drug konec sveta,« pove sogovornica, ki se kljub preselitvi v oddaljeno Indonezijo ni povsem prilagodila tamkajšnjim normam.

»Nisem upoštevala lokalnih pravil, saj nisem nosila hidžaba. Nisem se pridružila skupnim molitvam in tudi ko sem delala na univerzi, si pred vstopom v predavalnico nisem sezula čevljev, kot velevajo pravila. Kljub temu so mi Indonezijci vselej izkazovali spoštovanje,« pove Nina, ki je s sostanovalko iz Madžarske živela v majhni, 10 kvadratnih metrov veliki sobi pri eni od lokalnih družin. Družbo v sobi so jima redno delale tudi eksotične živali, od kuščarjev do ščurkov in pajkov. »Precej pogosti so bili tudi izpadi elektrike in internetnega omrežja, prav tako je bilo veliko pomanjkanje vode. A sem vesela, da sem lahko bivala pri liberalni družini,« pove.

Osebni arhiv

Poučevanje v islamskih šolah

Na tamkajšnji fakulteti je bila zaposlena tri mesece. Skrbela je za promocijo, pomagala je pri organizaciji mednarodnih konferenc, prav tako je predavala študentom. »Čeprav sem bila takrat magistrica in nisem imela ustreznih kvalifikacij za predavateljico, sem predavala tako podiplomskim kot tudi doktorskim študentom. V Indoneziji namreč močno primanjkuje učiteljev, prav tako mednarodne raziskave kažejo, da tamkajšnji učenci in študenti dosegajo zelo slabe rezultate na področju matematike in tujih jezikov,« pove.

Svoje znanje je nato predajala tudi v drugih islamskih osnovnih in srednjih šolah v mestu. Učenci in učitelji so jo, kot pravi, vselej toplo sprejeli. Redno so jo počastili tudi s kulturnim programom, sama jim vselej z nasmeškom predstavila tudi delček naše države. »Z zanimanjem so poslušali o Sloveniji. Najbolj zanimivo jim je bilo, da pri nas sneži. Oni imajo namreč le sušno in deževno dobo, zato snega ne poznajo.«

Čeprav je njen delavnik na fakulteti trajal po osem ur dnevno – prav toliko kot v Sloveniji – se, kot pravi, tempo dela v Sloveniji in Indoneziji zelo razlikuje. »V Indoneziji je vse počasnejše in bolj sproščeno. Nič neobičajnega ni, da se sestanek začne z enourno zamudo. Zanje ne velja rek, da je čas denar. Njihov rek pravi ›sprosti se.‹ Najpomembnejši so jim namreč sproščenost, harmonija v skupnosti in dobri odnosi,« pojasni.

Osebni arhiv

Tujci kot osmo čudo

Ker v mestu Purwokertu ni bilo veliko tujcev, je bila Nina od prihoda tja deležna tudi velike medijske pozornosti. Že prvi teden njenega bivanja v mestu so jo povabili v pogovorno oddajo v živo, v kateri so ji lahko gledalci zastavljali različna vprašanja. »Zanimalo jih je vse – od tega, zakaj sem se odločila priti v Indonezijo, do tega, kje sploh je Slovenija in kakšno je življenje pri nas.« Med bivanjem tam je imela še več intervjujev in pogovorov, zato se je medijske pozornosti nekoliko navadila. »Za domačine tujci v Indoneziji predstavljamo osmo čudo, saj nas niso vajeni. Izkazovano pozornost sem sprejela z odprtimi rokami in s spoštovanjem. Bila sem hvaležna, da so me tako lepo sprejeli,« je povedala, a dodala, da jo je to sčasoma začelo tudi nekoliko utesnjevati.

»Spomnim se, da so me v pisarni sodelavci enkrat ›nahecali‹, da sem si na glavo dala hidžab, in me fotografirali. Ta fotografija je nato postala viralna. Ko sem šla v trgovino na drugem koncu mesta, me je neka gospa ustavila in mi na telefonu pokazala to fotografijo. Ljudje so me na ulici fotografirali in se tudi sami želi fotografirati z mano. Če hoče kdo doživeti to, kar vsakodnevno doživljajo zvezdniki, potem mora resnično iti v Indonezijo,« nasmejano pove Nina.

Osebni arhiv

Vedno rečejo da

Svojevrsten izziv je bilo tudi sklepanje prijateljstev z Indonezijci. Pri tem sta ji bila v največjo pomoč dobra energija in nalezljiv nasmeh. »Indonezijci so zelo drugačni od nas. Pomembno jim je, da si odprt, da se veliko smeješ in da se izogibaš vprašanj o veri in politiki, ki tam veljata za zelo kočljivo temo. Če želiš biti sprejet, moraš več poslušati kot govoriti,« pripoveduje. Indonezijci veljajo tudi za trmast narod, ki vedno želi ustreči drugim in le s težavo zavrne človeka. »Vedno bodo rekli da, čeprav potem tega ne storijo. Radi si izmislijo tudi različne izgovore. Prijatelj je enkrat kot izgovor, da nečesa ni storil, rekel celo, da mu je umrla babica. Kasneje smo izvedeli, da njegova babica še vedno živi.«

Tamkajšnji prebivalci so tudi zelo zabavni in polni humorja, še doda Nina. »Radi se družijo, včasih smo skupaj tudi prepevali. Ker se trudijo za sožitje skupni harmoniji, stremijo k temu, da težave rešujejo na štiri oči. Nesprejemljivo se jim zdi, da bi kdo težave, ki jih ima z neko osebo, izpostavil pred drugimi.« Sklepanje prijateljstev z njimi je zato nekoliko dolgotrajnejši proces, a ko te sprejmejo, je to za vedno. »Še zdaj si dopisujemo in smo ostali dobri prijatelji, čeprav je od mojega obiska minilo že šest let. Od njih sem se mnogo naučila in hvaležna sem, da sem jih spoznala,« še pove Nina.

Nik Jarh

Sklepanje prijateljstev ob hrani

V Indoneziji velik poudarek namenjajo tudi hrani, ki zanje predstavlja most med kulturami in družbenim življenjem. Navajeni so jesti zelo veliko, kar je bil za Nino najprej majhen šok. »Na fakulteti smo že okoli 8. ure zjutraj imeli obilen zajtrk, ki so nam ga kuharice pripravile v šolski menzi. Jedli smo meso, ocvrt riž, piščanca … Okoli 12. ure je bila malica, nato smo imeli še kosilo. Najprej mi je bilo čudno, da že ob 8. zjutraj jem meso in riž, a potem sem se navadila,« nasmejano pojasni. Obroki tam vedno temeljijo na rižu, zato je ta sestavni del skoraj vsake jedi. Ker Indonezija obsega 54 tisoč kilometrov obale, je pri njih močno priljubljena tudi morska hrana, ki jo je imela Nina zaradi svežine najraje.

Posebno mesto v njihovi prehrani ima tudi krompir, ki so ga v Indonezijo v 18. stoletju prinesli Nizozemci. Zanje velja kot živilo, s katerim se okrepijo, zato ga jedo samo v primerih, če zbolijo. »Ko sem zbolela, sem bila zelo vesela krompirja, saj sem vsak dan jedla le riž in sem si resnično želela pojesti še kaj drugega,« nasmejano pripomni.

Čeprav je hrana, ki jo Indonezijci pripravljajo na različne načine, zelo okusna, je zaradi pomanjkanja higienskih standardov pogosto tudi vir okužb in bolezni. »Tamkajšnja riževa polja na primer napajajo iz reke Citarum, ki velja za eno najbolj onesnaženih rek na svetu. V njej so stoodstotno prevelike vrednosti svinca in kadmija. In ravno zaradi pomanjkljivih higienskih standardov Indonezijci v hrano dodajajo veliko čilija, ki služi kot dezinfekcijsko sredstvo. Hrana tam je zato zelo pikantna,« pojasni Nina, ki ji čili po okusu še danes ni preveč blizu.

Osebni arhiv

Pregled brez pregleda

Pomanjkanje higiene in nizek sanitarni standard sta botrovala tudi temu, da je Nina v Indoneziji zbolela zaradi tifusa. Nekega dne se je zbudila z močnimi bolečinami v želodcu in po službi obiskala zdravnika, kar je bila svojevrstna izkušnja, pove. »To je bil pregled brez pregleda. V Indoneziji se namreč muslimanski zdravniki izogibajo dotikanja bolnic zaradi verskega spoštovanja, ki temelji na islamskemu pogledu na telesni stik. Čeprav sem zdravniku potožila o neizmernih bolečinah v želodcu, mi je brez pregleda določil diagnozo refluks in me poslal domov.« Ko bolečine tudi čez nekaj dni niso pojenjale, je Nina vztrajala pri celostnem pregledu, vključno z odvzemom krvi, ki je pokazal, da je zbolela zaradi tifusa.

»Imela sem močne bolečine, a sem z ustreznimi antibiotiki premagala bolezen. Tifus je zaradi slabih sanitarnih razmer v Indoneziji zelo pogosta in nalezljiva bolezen. Ob neustreznem zdravljenju lahko povzroči notranje krvavitve in celo smrt,« pove. Zaradi omenjene bolezni je med bivanjem v Indoneziji izgubila tudi dobrega prijatelja, s katerim se je še prejšnji dan družila v menzi fakultete. Star je bil le 25 let. »Udeležila sem se tudi njegovega pogreba, ki me je močno pretresel. Muslimanski pogreb namreč sledi islamskim pravilom. Pogreb je zelo skromen, v ospredju sta spoštovanje do pokojnika in tiha molitev, usmerjena proti Meki. Skupnost se nato zbere in moli več zaporednih dni po smrti, s čimer pokojniku pomaga na njegovi zadnji poti,« izkušnjo pojasni Nina.

Nik Jarh

»Bila sem milijonarka«

Povprečna plača v Indoneziji znaša približno 600 evrov. Večina zaposlenih ob tem prejema minimalno plačo, ki znaša približno 150 evrov. Standard bivanja tam je zato veliko nižji kot v Sloveniji. Hrana v Indoneziji je poceni, meni »all you can eat« tam vključno s pijačo znaša zgolj evro. »Ko sem prejela prvo plačo, sem imela prvič na računu milijone. Naenkrat sem bila milijonarka. 20 tisoč indonezijskih rupij je namreč en evro, zato se milijoni kar hitro naberejo, a žal ne v evrih,« nasmejano pove.

A enkrat se je vendarle imela čast družiti tudi s pravim milijonarjem, ki je bil lastnik skoraj polovice mesta. »Z družbo smo skupaj šli v diskoteko in na lastni koži sem lahko izkusila, kako se počutijo svetovne zvezde. V klub smo vstopili skozi stranski vhod, notri nas je čakala VIP-miza, nastopajoči so nam posebej zapeli tudi nekaj pesmi,« se spominja Nina, ki opozarja na ogromne razlike med revnimi in bogatimi. Medtem ko večina prebivalcev živi skromno in v slabih razmerah, jih ima le peščica prestižen življenjski slog.

Osebni arhiv

Tradicionalni festivali in oddih na Baliju

Med bivanjem v Indoneziji se je udeležila tudi številnih tradicionalnih festivalov. Med njimi je bil tudi festival Sedekah bumi, ki pomeni Dar zemlji. S festivalom se prebivalci, zlasti kmetje, zahvalijo za dobro letino, varnost, zdravje in harmonijo v skupnosti. »Ob prihodu so me nemudoma posedli v prvo vrsti in me predstavili osrednjim ustvarjalcem festivala. Skupaj smo molili, skupina starešin je izvedla obred čiščenja, sledilo je tudi skupno obedovanje,« razlaga Nina.

Med potovanjem je obiskala tudi zaporniški otok Nusa Kambangan, ki velja za indonezijski Alcatraz, kamor pripeljejo najhujše zločince. Tja so pripeljali tudi tiste, ki so bili leta 2002 odgovorni za teroristični napad na Baliju, ko je življenje izgubilo več kot 200 ljudi. Potovala je tudi po otoku Java, na katerem je bila nastanjena. Med drugim je obiskala Malezijo in Bali.

»Na Baliju se mi je v spomin močno vtisnil obisk znanega zdravilca, pri katerem se morajo ljudje naročiti tudi po dve leti prej. Obiskala sem ga v njegovi pravljični hiški sredi gozda, ki je bila videi kot hiša Janka in Metke. Zdravilec mi je ob prijemu zapestja začel razlagati vse moje značilnosti. Bral me je kot odprto knjigo in ob tem sem se povsem ›sesula.‹ A po seansi sem se počutila povsem osvobojeno,« opiše.

Osebni arhiv

»Pogrešala sem govejo juho«

Zaradi natrpanih in dejavnih dni ji je čas v Indoneziji hitro mineval in po približno treh mesecih je končala pripravniško delo na fakulteti. Težko se ji je bilo posloviti, čeprav priznava, da se je potiho veselila vrnitve domov. »Kolikor je bila to nora in nepozabna izkušnja, sem hkrati začela pogrešati tudi dom. Želela sem si govejo juho in malo reda v življenju,« nasmejano pove. »Vedno pravim, da je kdaj vredno zapustiti cono udobja, a tudi z njo ni nič narobe. Ljudje si na eni strani želimo varnost in stabilnost, na drugi strani smo željni novih izzivov. Ko nam cona udobja postane pretesna, je čas za spremembe in nove izzive.«

Nina je pred kratkim doktorirala s področja mednarodnih in diplomatskih študij. Ima svoje podjetje, prav tako dela kot turistična vodnica in za lokalno agencijo vodi skupine ljudi po Indoneziji, Indiji, Mehiki, spomladi bo skupino vodila tudi na Sejšele. Najraje potuje v države zunaj Evrope. Obiskala je že vse od Kube do Nepala in Vietnama. Zelo pozitivno jo je presenetil Iran, katerega bogato kulturno dediščino je raziskovala tudi v doktorski nalogi.

»Potovanja so moja strast. Dajejo mi občutek svobode in razširjajo pogled na svet. Nikoli se jim ne bom odrekla, ne glede na to, kaj bom počela,« pove. A Indonezija ji bo vselej ostala v posebnem koščku srca. Načrtuje tudi, da se bo tja kmalu ponovno vrnila tudi na obisk.