Predsednica, ki se zna preleviti v škrata, vilo in čarovnico
Petra Lipičnik bo prejela priznanje Občine Šoštanj. Sokrajani jo poznajo kot žensko velikega srca, z izjemnim občutkom za sočloveka in predanostjo lokalni skupnosti.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Novi tednik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Petra Lipičnik je predsednica Turističnega društva Topolšica Podeželje, KS Topolšica in Nogometnega kluba Šoštanj. Osem let je tudi svetnica Občine Šoštanj. Zadnji mandat s svojo listo.
Za svoje srčno prostovoljstvo in uspešno vodenje različnih lokalnih organizacij in projektov bo ob letošnjem občinskem prazniku prejela priznanje Občine Šoštanj.
»Priznanje dojemam kot potrditev, da so bila vsa leta dela, prostovoljstva, vztrajnosti in številnih ur, ki jih pogosto nihče ne vidi, opažena,« pove. Doda, da priznanje ni le osebno, gre za poklon vsem sodelavcem, ki z njo stojijo za številnimi uspešnimi projekti.
Petra je srčna Šoštanjčanka, ki se priložnostno prelevi v vilo, škrata ali čarovnico in razveseljuje otroke. Hkrati vodi in koordinira zahtevne projekte.
Dopoldneve preživlja v družinski avtomehanični delavnici, v kateri prav tako uspešno skrbi, da je delo tekoče in usklajeno. »Morda se komu zdi nenavadna kombinacija – avtomehanična delavnica, turizem, krajevna skupnost in nogomet – ampak meni je ta raznolikost všeč.«
Kaj ji pomeni prostovoljstvo? Kdo je zanjo dober vodja? In kaj je najlepše pri življenju v Topolšici?
Eno najbolj prepoznavnih društev
Turistično društvo Topolšica Podeželje vodi že sedemnajst let. V tem času je postalo eno najbolj prepoznavnih in dejavnih društev v občini. Pod njenim vodstvom je uspešno uresničilo tudi številne dobrodelne akcije.
»Stkali smo ogromno lepih zgodb. Šele ko to povem na glas, se tega zavem,« prizna Petra, ki jo naprej ženejo nove ideje in želja po lepem kraju, bogatem z dogodki.
Tudi izzivi so, pravi. »Prostovoljstvo zahteva ogromno časa, energije in usklajevanja, velikokrat moraš znati ljudi tudi motivirati in povezati,« pove. Največje plačilo za našteto so zanjo uspešno speljan projekt in zadovoljni domačini. »Takrat zelo hitro pozabim na ves vložen čas in trud.«
Kraj brez prostovoljcev izgubi del duše
Zanjo je bistvo prostovoljstva, da za čas, ki ga nameni drugim, ne pričakuje ničesar v zameno. »Postalo je del mene,« prizna. Ko začuti, da bi neka ideja lahko pomenila dobro za kraj in ljudi, jo uresniči.
»Verjamem, da dober vodja ni tisti, ki stoji ob strani in ukazuje, ampak tisti, ki stopi naprej in s svojim zgledom vleče ter spodbuja druge, da mu sledijo,« pove o tem, kako razume svoje vodstvene vloge. Rada povezuje ljudi, saj meni, da povezani lahko naredimo več kot posameznik. »Najlepši pri prostovoljstvu je občutek skupnosti. Mislim, da kraj, ki nima prostovoljcev, izgubi del svoje duše.«
Duh sodelovanja jo preveva že od malega
Že kot otrok je bila zelo radovedna, rada je sodelovala. »Od nekdaj sem imela željo po tem, da bi se nekaj dogajalo. Veliko smo se družili. Verjetno sem že v otroštvu dobila občutek, kako pomembni so skupnost, druženje in pripadnost kraju,« razmišlja.
»Zato se mi zdi še toliko pomembneje, da veliko vlagamo v otroke in mlade ter jim pomagamo ohranjati vrednote,« pravi. Verjame, da je to največja naložba v skupno prihodnost.
Iz Topolšice prva vest o koncu vojne
Krajevno skupnost Topolšica vodi dvanajst let. Vse vloge, ki jih ima, jemlje zelo resno. »Topolšica je moj dom in zato mi veliko pomeni, da lahko tudi sama prispevam k temu, da se razvija in da je prijeten ter varen kraj,« pove.
V teh letih so ob podpori Občine Šoštanj naredili ogromno. Pri delu v krajevni skupnosti se srečuje z različnimi projekti, a tudi z vsakodnevnimi izzivi krajanov. »Imamo različna pričakovanja in poglede. Zato sta pri tem delu pomembna pogovor in medsebojno spoštovanje,« meni.
Kraj ima zelo bogato zgodovino. Med drugim je bila v njem podpisana kapitulacija. »Iz Topolšice je 9. maja 1945 odjeknila vest o koncu druge svetovne vojne, zato na ta dan praznujemo krajevni praznik,« pove Petra.
Nogometa dolgo časa ni spremljala
Ne prihaja iz nogometne družine in tudi nogometa dolgo časa ni spremljala. »Ko sem leta 2023 doma povedala, da so me povabili k vodenju NK Šoštanj, so se mi vsi smejali,« prizna. K sodelovanju so jo povabili trenerji, saj so verjeli, da lahko s svojimi izkušnjami pri vodenju, organizaciji in povezovanju pripomore k ohranitvi in nadaljnjemu razvoju kluba.
Ko je prevzela klub, je bilo v njem približno osemdeset otrok, danes jih je skoraj tristo. »Na to rast sem izjemno ponosna, vendar to nikakor ni delo enega človeka. Imamo izjemne trenerje, upravni odbor, starše, navijače in vse, ki vsakodnevno vlagajo ogromno časa in energije v to, da nogomet v Šoštanju živi, se razvija in dosega uspehe,« niza.
»V treh letih sem si ogledala več nogometnih tekem in navijala bolj kot prej v vsem življenju,« se smeje. Nogomet ji je pokazal tudi, kako močno lahko šport povezuje ljudi. »Ko vidiš polno igrišče otrok v modrih dresih, njihove trenerje, starše in vse, ki živijo s klubom, ugotoviš, da nogomet ni samo igra. Je skupnost,« razmišlja.
Domač mini živalski vrt
Živali so pomemben del njenega življenja že od otroštva. »Ta ljubezen je z leti rasla. Danes imamo doma pravi mali živalski vrt. Imamo psa, mačko, dihurja, koze, kokoške, gosko, racmana in ribe … Pri nas res nikoli ni dolgčas,« se smeje in prizna, da jo živali pomirjajo in razveseljujejo.
»Ob njih se znam ustaviti, odmisliti vsakodnevne obveznosti in preprosto uživati v trenutku, ker živali imajo človeka preprosto rade, so ga vedno vesele in pri njih ni pomembno, katere vloge opravlja ali koliko obveznosti ima – zanje je posameznik preprosto njihov človek, prijatelj in skrbnik,« pove. Prizna, da si življenja brez njih ne zna predstavljati.
Dragocenost drobnih trenutkov
Zaradi vseh obveznosti ji pogosto zmanjka časa zase. »Da si napolnim baterije, ne potrebujem veliko, že pijača z možem, kava s kolegico, druženje s prijatelji, večer z družino ali preprosto poležavanje pred televizijo so dovolj,« prizna. Včasih ji energijo povrne dobro izpeljan projekt. »Še posebej ko vidim zadovoljne ljudi ali nasmejane otroke, dobim energijo, čeprav sem bila še malo prej prepričan, da je nimam več,« se nasmehne.
Prizna, da bi bila brez podpore in razumevanja družine težko kos vsem obveznostim. »Moje dejavnosti pomenijo veliko sestankov, telefonskih klicev, dogodkov in tudi delo ob urah, ko bi sicer lahko bila doma. Zato sem družinskim članom zelo hvaležna, da razumejo. Družina je tista, h kateri se vedno vrnem, in je moje najpomembnejše zaledje,« hvaležno pove.
Želje za Šoštanj
Za Šoštanj si želi, da bi ostal kraj, v katerem bodo mladi želeli ostati. »Želim si urejenosti, dobrih pogojev za otroke, šport, društva in prostovoljstvo ter dovolj prostora za ljudi z idejami in voljo do dela,« niza.
Predvsem si želi, da kraj in njegovi prebivalci ne bi izgubili občutka za skupnost in spoštovanje. »Stavbe in infrastrukturo lahko zgradimo, toda pravo življenje in utrip kraja dajejo ljudje,« je prepričana Petra Lipičnik.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
