Arhiv NTRC

Zloglasni nacistični program Lebensborn je bil namenjen nasilni germanizaciji otrok, tudi slovenskih. Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja ga je zasnoval glavni arhitekt holokavsta Heinrich Himmler. Program je bil najprej zastavljen kot mreža materinskih domov in porodnišnic, v katerih so »rasno čiste« nemške matere lahko rojevale nezakonske otroke. Takratni režim je namreč na vse mogoče načine spodbujal rodnost.

Ugrabljeni dojenčki

Po izbruhu druge svetovne vojne so v program začeli vključevati tudi dojenčke, ki jih je okupatorska vojska ugrabljala na Poljskem, Češkoslovaškem, v Ukrajini, Sloveniji ter na Spodnjem Štajerskem. Večino teh otrok so oddali v posvojitev dobro stoječim nemškim parom, ki so bili vdani nacističnemu režimu. V dveh avgustovskih akcijah leta 1942 so v Celju pod nadzorom organizacije VoMi ukradli 645 otrok, od tega je Lebesborn najprej vzel od 30 do 40 dojenčkov. Po besedah Nataše Konc Lorenzutti, ki to temo proučuje,so zajete družine zbrali v celjski deški šoli. Otroke so ločevali za poseben transport za Avstrijo, matere pa za koncentracijsko taborišče Auschwitz. Seznam otrok je bil dokumentiran na nürnberških procesih, vendar je bil do nedavnega za javnost nedostopen. Zdaj je javen, spisek imen otrok Lebensborna je z dodatnim proučevanjem dopolnila prav Nataša. »Predvidena je bila tudi kraja dojenčkov iz Gorenjske, ki so bili z družinami nameščeni v zbirnem taborišču v Šentvidu nad Ljubljano, vendar se to ni uresničilo. Družine iz Šentvida so bile skupaj izseljene v taborišče v Regensburgu, otrok menda niso vzeli materam,« je še pojasnila.

Celjsko zbirno taborišče

Ukradena dojenčica Jerica Šuster, rojena Poljanšek, je bila registrirana v celjskem zbirnem taborišču oziroma v takratni deški okoliški šoli (današnja l. osnovna šola) v prvi akciji, ki jo je gestapo izvedel med 3. in 5. avgustom. Njeno ime so na seznam aretiranih pod zaporedno številko 729 vpisali že ponemčeno: Gertrude Polianschek.

»Akcije izseljevanja so bile posledica odpora proti okupatorju. Moške, ki so se vključili v tako imenovane bande, in njihove sodelavce so postrelili, njihove žene, matere in otroke pa aretirali. V dveh avgustovskih akcijah leta 1942 so otroke po Himmlerjevem ukazu ukradli materam, ki so jih odpeljali v Auschwitz, tudi Jeričino mater, otroke pa najprej v zbirno taborišče v Avstriji. Za izseljevanje družin je skrbela organizacija VoMi (Volksdeutsche Mittelstelle), ki je sodelovala z organizacijo Lebensborn, ta pa je bila zadolžena za germanizacijo dojenčkov, ki so ustrezali arijski rasi. Želeli so samo lepe in zdrave,« je še pojasnila Lorenzuttijeva.

Z listki okoli vratu

Po besedah Darje Jan iz Muzeja novejše zgodovine Celje je bilo prva postaja ukradenih otrok prehodno taborišče v Frohnleitnu pri Gradcu, kjer so jih ocenili in jih razvrstili po rasnih kriterijih. Najmlajšim otrokom, do tretjega leta, so okrog vratu obesili listke, na katerih so bili navedeni njihovi rojstni podatki. Septembra 1942 se je njihova pot iz Frohnleitna nadaljevala v posebna mladinska taborišča, nameščena po vsem rajhu, ki so za vedno zaznamovala njihova življenja.

»Kasneje so jih znotraj prevzgojnih mladinskih taborišč premeščali in razvrščali po starosti in spolu. Tam so jim s strogo nemško vzgojo skušali odvzeti vse, kar bi jih spominjalo na dom in ljubezen do staršev. Vse otroke, ki so ustrezali rasnim kriterijem, so hoteli spremeniti v »polnovredne« člane nemške narodne skupnosti. Govoriti so morali nemško, vsak dan so imeli zgodnje jutranje vstajanje, zbiranje na dvorišču in pozdrav nemški zastavi. Pogosto so bili izpostavljeni pomanjkanju hrane, mrazu in bolezenskim epidemijam. Zadolženi so bili za razna dela znotraj taborišč, starejši otroci so opravljali bolj zahtevna dela v vojaških tovarnah, šivalnicah in na poljih. Za vsak storjen prekršek ali neposlušnost so bili kaznovani, vzeli so jim leta brezskrbnega otroštva,« je še pojasnila.

Nevzdržne dileme

»Vem za zgodbe očetov, ki so se, da bi rešili svoje žene in otroke, odločili za mobilizacijo, a so zato imeli potem, če so preživeli, težave zaradi režima po vojni. Bil je to grozljiv čas, etične dileme so bile nevzdržne, pritiski nečloveški. Nihče ne bi smel nikoli biti postavljen v položaj, ko mu ugrabijo in trpinčijo otroke, njihovo rešitev pa pogojujejo z moralno nesprejemljivimi zahtevami. Zato mi je narodni razkol tako boleč: razvrščanje ljudi po tem, kdo je bil v času okupacije in revolucije na pravi strani zgodovine in kdo na napačni, je nevzdržno,« je poudarila Nataša Konc Lorenzutti. »Seveda vemo za izdajalce, slabiče in podrepnike, ki so od vsega začetka delovali proti svojemu narodu, vendar zdaj že dolgo vemo tudi, koliko ljudi je bilo prisiljenih v nevzdržne dileme.«

Vračanje domov

Med junijem in oktobrom 1945 so se iz zbirnih centrov v Nemčiji z organiziranimi transporti vračali v domovino. Kot je pojasnila Darja Jan, so zbirne oziroma repatriacijske centre za vračajoče otroke in mnoge taboriščnike, prisilne delavce in izgnance ustanovili tudi v Sloveniji. V Celju so 25. maja 1945 v prostorih Narodnega doma uredili zbirni center, ki so ga kasneje prestavili v nekdanji Slomškov dom v Vodnikovi ulici. Najbolj množičen transport ukradenih otrok iz Saldenburga je v Celje prispel 21. julija 1945.

Jerica Šuster: »Pomirila me je bela halja«

»Starša sta mi povedala, da sem ob vrnitvi iz Lebensborna domov pogosto jokala. Na vse načine sta si prizadevala, da bi me pomirila,« je med drugim povedala Celjanka Jerica Šuster.

Jerica se je rodila marca 1942 v Celju staršema Ivanki Poljanšek in Franju Peršiču. Njena mama se je v mesto ob Savinji pred vojno priselila iz Idrije, očeiz Slavonije. Slednji se je zaposlil v celjski brivnici. Zaradi izjemne komunikativnosti je med prebivalci Celja hitro navezal poznanstva. Med ljudmi se je začelo šušljati, da bodo nacisti otroke arijskega videza ugrabili. Samo domnevamo lahko, kako sta se Ivanka in Franjo počutila tistega avgustovskega dne leta 1942, ko jima je nemški okupator odvzel petmesečno deklico.

Agonija negotovosti

»Veste, veliko vam ne bom uspela povedati, saj mi starša o tej boleči in stresni izkušnji nista veliko govorila. Še posebej redkobesedna je bila mama. Že po naravi je bila bolj vase zaprta. Bolečino je zadrževala v sebi, zato je imela zdravstvene težave, a si je sčasoma le opomogla. Naša soseda je povedala, kako je moja mama kričala Jericaaaaaa, Jericaaaa, medtem ko so nas otroke spravljali na vlak,« je vidno ganjena povedala Jerica. Oče Franjo je ostal v Celju in si na vse načine prizadeval, da bi pridobil informacije, kje je njegova hči. Pošiljal je pisma in prošnje na različne naslove. Naposled je prejel pismo, v katerem je bilo navedeno, da je njegova hči v nemškem Lebensbornu. Da je živa in zdrava. Še naprej si je prizadeval, da bi jo čim prej vrnili domov. Medtem se je leta 1943 iz Auschwitza predčasno vrnila njegova žena Ivanka. Agonija negotovosti, ali bosta kdaj sploh še videla Jerico, se je nadaljevala. A upanja nista izgubila. Nekega aprilskega dne leta 1944 sta prejela telegram, naj prideta po hčerko na železniško postajo v Gradec. Takrat je bila Jerica stara dve leti in en mesec.

Črna mačka

Le domnevamo lahko, kako srečna sta bila, ko sta se z vlakom iz Celja peljala proti Gradcu v upanju, da bosta naposled lahko ponovno objela svojo deklico. Mama je Jerici povedala, da je tisti dan opazila črno mačko, ki je pred njo prečkala cesto. Čeprav ni bila vraževerna, se je ustrašila, da se bo zgodilo nekaj slabega, nekaj, kar bo preprečilo njihovo ponovno srečanje. Na železniški postaji v Gradcu je bil vagon Rdečega križa, kjer je zdravnik pregledoval prispele otroke. »Starša sta me takoj prepoznala. Pri dveh letih sem bila menda debelušna in sem zato bolj pozno shodila. Sicer pa sem se vrnila zdrava,« doda Jerica, ki se iz tistega obdobja sicer skoraj ničesar ne spominja, se je pa v njej zasidral občutek, zaradi katerega ji še danes ne prija posedanje ali poležavanje na soncu. »Najverjetneje zato, ker so nas negovalke po umivanju posedle na sonce, da smo se hitreje posušili. Verjetno sem imela od sonca kdaj pordelo ritko. Zato še danes čutim podzavestni odpor do sončenja. Čeprav smo bili otroci siti, na toplem in varnem, nismo imeli tiste topline, ki jo otroku lahko zagotovi le mama.«

Bela halja

Ob vrnitvi v domače Celje je Jerica ob prilagajanju na novo okolje in nove ljudi doživela stres. Pogosto je namreč jokala. Podnevi in ponoči. »Mama in tati sta mi povedala, da sta si na različne načina prizadevala, da bi me pomirila. Žal neuspešno. Potem se je zgodilo nekaj prelomnega. Tati se je odpravljal v službo. Mama mu je zlikala belo haljo, ki jo je nosil med delom v brivnici. A si jo je oblekel že doma. V tistem trenutku sem prenehala jokati. Očitno sem se spomnila na negovalke v Lebensbornu, ki so prav tako nosile bele halje. Ko sta videla, kako pomirjujoče deluje name bela halja, sta jo oba nosila doma,« z nasmehom pripomni Jerica. Takrat so z družino stanovali na Skalni kleti. Pravi, da se je med ljudmi hitro razvedelo, da je bila ena od ukradenih otrok, zato so imeli do nje še posebej sočuten odnos. (Foto: Nik Jarh) 

Članek si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 4. april 2024