Arhiv NTRC

S sprejemom se je po Vizjakovih pojasnilih mudilo, ker Slovenija zamuja pri prenosu več evropskih smernic v slovenski pravni red. »Nov zakon zajema vse dele okolja – zrak, vodo, ohranjanje narave in podnebne spremembe. Uvaja pravila na področju varovanja okolja, kot so načrtovanje, presoja vplivov na okolje, dovoljenje in finančna pravila,« je v razpravi o predlaganih dopolnilih v državnem zboru poudaril okoljski minister Andrej Vizjak in dejal, da se z zakonom v slovenski pravni red prenaša več evropskih določil, med njimi načeli krožnega gospodarstva in onesnaževalec plača ter načelo proizvajalčeve razširjene odgovornosti na področju proizvodov in odpadkov.

Na sprejem nove okoljske ustave smo težko čakali tudi Celjani, saj je bilo še v začetku leta obljubljeno, da bo krovni okoljski zakon podal sistemsko rešitev tudi za reševanje okoljskih težav iz preteklosti. To naj bi bila tudi zadostna podlaga, da bi odgovorni resno začeli sanirati najbolj obremenjena območja Celjske kotline. To je sicer želela z zakonom o sanaciji Celjske kotline v politični pravni red vnesti tudi nekdanja koalicijska, zdaj nepovezana poslanka Janja Sluga.

Po neuspelih poskusih, da bi zaživel samostojni zakon o sanaciji Celjske kotline, je skušala glavnino predlaganega zakona v obliki amandmajev vključiti v vladni predlog Zakona o varstvu okolja. Neuspešno. Tako ostaja v zakonu tej težki problematiki namenjenih zgolj nekaj stavkov. »To pomeni, da se nič ne spreminja. Že zdaj bi država Celjsko kotlino lahko sanirala tako, kot je to naredila za Mežico, a tega ni želela,« je jasna poslanka.

Kalvarija celjskega sanacijskega zakona

Prvi predlog Zakona o sanaciji čezmerne obremenitve okolja na območju Celjske kotline, ki ga je, kot je povedala, začela z nekaj somišljeniki in okoljskimi strokovnjaki ter aktivisti pripravljati že leta 2016, je nato v parlamentarno proceduro kot poslanka SMC vložila januarja 2018, nekaj mesecev pred takratnimi parlamentarnimi volitvami.

Zakon je najprej naletel na negativno mnenje vlade, ki jo je takrat vodil Miro Cerar, kjer so obrazložili, da se zavedajo problematike, vendar je treba ta problem reševati sistematično na območju celotne Slovenije. Kljub negativnemu mnenju vlade so nekaj dni kasneje v prvem branju poslanci zakon vseeno sprejeli, kar je bila podlaga za obravnavo zakona pri matičnem odboru državnega zbora. A do glasovanja ni prišlo, saj so člani odbora SD, SDS in DeSUS ob drugi obravnavi predloga zakona sejo zapustili.

Drugi poskus sprejetja zakona je celjska poslanka, ki je med tem izstopila iz koalicijske stranke in prestopila med nepovezane poslance, vložila maja lani. Najprej besedilo ni bilo usklajeno z Mestno občino Celje, zaradi česar ta predlaganega zakona ni podprla. Razhajanja so se pojavila predvsem v delu financiranja prepotrebne obnove. Do jeseni je tako zakon doživel še nekaj dodatnih popravkov. Največja sprememba dopolnjenega predloga je bila, da bi dosledneje sledil načelu, da onesnaženje plača onesnaževalec. »Poleti je evropsko računsko sodišče izdalo poročilo pregleda o uresničevanju tega načela v evropskih državah, ki ga je pred tem opravilo. Priporočilo je, naj države to načelo dosledneje uveljavljajo,« je ob predstavitvi zadnjih sprememb dejala Janja Sluga.

Člani matičnega odbora, ki mu predseduje konjiški poslanec iz vrst SDS Bojan Podkrajšek, so tako januarja glasovali o že tretji različici predloga zakona o sanaciji Celjske kotline. Po večurni razpravi je za predlog zakona glasovalo osem članov odbora, proti je bilo vseh deset koalicijskih predstavnikov.

Če bi bila volja, zakona ne bi potrebovali

»Treba si je priznati, da za rešitev teh težav zakona v resnici ne potrebujemo, saj zakonske podlage za to že obstajajo. Vlada bi morala zgolj z odlokom te stvari urediti, a jih nikakor ne uredi,« priznava Janja Sluga, ki ji mnogi sicer očitajo, da z vlaganjem zakonskih pobud v predvolilnem času skrbi predvsem za lastno promocijo. A to odločno zavrača. Kot je pojasnila, je prvo besedilo predloga zakona začelo nastajati že leta 2016, a ga tudi zaradi neznanja in nepoznavanja vsesplošnega terena ni bilo mogoče spisati hitreje. Tudi drugi predlog je vložila že maja, a se je potem vse skupaj zaradi dopolnil zavleklo.

Pojasnila je tudi, zakaj zakona ni vložila v vmesnem obdobju, ko sta okoljsko ministrstvo vodila njena takratna strankarska kolega Jure Leben in Simon Zajc. »Imela sem zagotovila, da se bodo te stvari zgodile. Takrat je država začela sanirati tudi celjske vrtce, kar je bila ena od prednostnih nalog. Večno jima bom hvaležna, da sta imela posluh za ta problem in da smo stvari vendarle premaknili. To je ena od nalog, ki si jih noben minister, katerikoli bo že prišel na to mesto, najverjetneje ne bo upal ustaviti,« je dejala Janja Sluga.

O usodi odločali v Ljubljani, v Celju molčali

Da država še vedno ne prisluhne Celjanom je, čeprav težko, še nekako razumljivo. Veliko manj je razumljiva brezbrižnost lokalne oblasti do velikih okoljskih bremen. Priznati je treba, da se je v zadnjih nekaj letih začelo tudi na tem področju počasi premikati na bolje. A res je, da je vse te premike »izsilila« civilna družba. Čeprav so podatki o prekomerni onesnaženosti s težkimi kovinami znani že dolgo, se je občina zganila šele, ko so starši sami ob podpori stroke analizirali zemljo na vrtčevskih igriščih. Celjska občina je sanirala en vrtec, nakar je vodenje projekta v celoti prevzela država oziroma ga je prevzelo okoljsko ministrstvo v prejšnji vladni sestavi. Čeprav je bilo najprej obljubljeno, da bodo do konca leta 2021 sanirana igrišča vseh desetih enot, kjer je bila prepoznana potreba po prenovi, smo zdaj šele na polovici.

Celjska občina se rada pohvali, da sanira območje nekdanjega odlagališča v Bukovžlaku. Ob tem pogosto pozabi povedati, da jo je k temu prisilila sodba evropskega sodišča, na katerega se je obrnila civilna družba, ki je bila v domačem okolju vselej preslišana.

Foto: Andraž Purg - GrupA

Preberite več v Novem tedniku