Ko vozniki tovornih vozil obtičijo sredi mesta in v ozkih ulicah
V zadnjem letu ljudje predvsem na družbenih omrežjih pogosto delijo fotografije prizorov, ko vozniki tovornih vozil zapeljejo v mestna središča, po možnosti v zelo ozke in enosmerne ulice, kjer obtičijo. Nekaj takšnih primerov se je zgodilo tudi v Celju, kjer je najbolj izpostavljena Gosposka ulica. Kakšen je razlog za takšne kršitve, pri čemer glede na okoliščine posameznih primerov sploh ni nujno, da so kršitve? Zakaj je tako, pišemo v tokratni osrednji temi, v kateri smo preverili, kako na te stvari gledajo vozniki, ki dnevno vozijo 40-tonske pošasti. Ugotovili smo, da so ti primeri le kanček v morju cestnoprometnih kršitev tovornjakarjev. A vse kršitve niso plod voznikove krivde. Ni skrivnost, da nekateri med vožnjo – tako pravijo na policiji – rešujejo tudi križanke. Tudi ni skrivnost, da so vozniki tovornih vozil preutrujeni in da to nikogar ne zanima. Večina njihovih delodajalcev gleda samo na dobiček. To pomeni, da so vozniki izgoreli, izčrpani in preutrujeni za volanom. Ni čudno torej, da iščejo bližnjice. (SIMONA ŠOLINIČ, Foto: JP)
Celoten članek je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika. V njem tudi o tem, da so vozniki tovornih vozil pogosto utrujeni in izčrpani zaradi (tudi neživljenjskih) zahtev delodajalcev. Ali vse to vodi tudi v slabšo prometno varnost? Objavljamo tudi izjavo policije.
»Te težave se pojavljajo zaradi različnih razlogov dokaj pogosto. Večinoma se podjetja nahajajo v industrijskih conah ali na obrobju mest, vendar so tudi v središčih mest, celo v strogih središčih, v vaseh in zaselkih, v odročnih krajih s slabim cestnim dostopom, tudi na hribovske kmetije je treba kdaj kaj dostaviti ali od tam kaj odpeljati …« pravi sekretarka Sindikata poklicnih voznikov Slovenije Karina Ditz.
»Velikokrat se zgodi, da ima podjetje naslov v mestu in so tam samo uprava ter pisarne, medtem ko sta skladišče oziroma prevzem blaga drugje, na drugem koncu mesta ali celo v drugem kraju. Voznik dobi naslov pisarne in ko se z vozilom prebije do tja, šele izve, da je skladišče na drugem naslovu. Zmešnjava z naslovi je lahko krivda naročnika, lahko pa tudi voznikove logistike,« dodaja.
Ditzova brez dlake na jeziku pove, da večina običajnih ljudi ne razmišlja, kako »diha« voznik tovornega vozila: »Nimajo predstave, kako je voziti in manevrirati 40-tonsko pošast skozi promet. V avtošolah za B-kategorijo je premalo poudarka namenjenega odnosu do tovornjakarjev. Tudi politika nabira lobistične točke na račun vzbujanja javnega mnenja, da so tovornjaki nebodigatreba na cesti in glavni krivci za zastoje, prometne nesreče in nasploh ovira … Vsi pozabljajo ali nočejo vedeti, še manj so pripravljeni priznati, da bi se brez tovornega prometa svet ustavil. Tovornjaki pripeljejo vse, res vse, kar ljudje potrebujejo za življenje na področju industrije, gradbeništva, goriva, kurjave, tekstila, zdravstva, prehrane … In ceste so že v prazgodovini nastale zaradi trgovskih poti. A zdaj bi vsi vozniki avtomobilov radi imeli prosto pot, cesto zase in jim tovornjaki predstavljajo oviro, najraje bi videli, da bi se tovorni promet umaknil s cest, da bi ga prepovedali …. A so tovornjakarji edini, ki morajo biti na cestah ne glede na vreme, uro in letni čas. Edini so, ki cesto res potrebujejo, ker je vožnja njihovo delo!«
Celoten članek je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika.
