Arhiv NTRC

»Ideja ni bila moja, kot je to bilo pri treh prejšnjih knjigah, ampak sem se odzval povabilu Manje Rajh, predsednice Savinjskega meddruštvenega odbora planinskih društev v okviru PZS,« pravi Franci Horvat. Ta planinska društva namreč vzdržujejo Vezno planinsko pot XIV. divizije, ki je za Slovensko planinsko potjo druga najstarejša vezna obhodnica po Sloveniji. Od leta 2012 do 2020 so jo tudi obnovila. Dosedanji vodnik o poti avtorja Boža Jordana je star že skoraj 40 let in čas je bil za novo izdajo.

»Dela je bilo veliko, mislil sem, da bo šlo hitreje, a sem za knjigo potreboval leto in pol zavzetega dela,« povzema svojo izkušnjo avtor. Imel sem srečo, da nisem celotne poti odkrival sam, ampak mi je pomagal njen poznavalec Ivan Šalamon.« Bil je vodja njene obnove in se je že leta 1960 kot osnovnošolec udeležil pohoda po odseku te poti. Horvat je velik del poti poznal že s svojih pohodniških podvigov, v celoti pa ne. Nekatere točke je obiskal večkrat, če pogoji za fotografiranje ob prvem obisku niso bili dovolj dobri. Tako se je nabralo več kot deset tisoč posnetkov, med katerimi je bilo treba izbrati najboljše.

Preteklost in sedanjost

Od Sedlarjevega v Obsotelju do Ljubnega v Zgornji Savinjski dolini se je v začetku leta 1944 v mrazu in visokem snegu ob pomanjkanju hrane in brez ustreznih oblačil skozi obroče nemške vojske ter ob številnih mrtvih in ranjenih prebijala XIV. divizija. V sodobnem času je pot mogoče doživeti kot prijeten sprehod med slovenskimi hribi ob spoznavanju znamenitosti na poti in v odkrivanju delčkov preteklosti. Novi vodnik se vsebinsko namreč dotakne tudi zgodovine o legendarni poti divizije na Štajersko, kjer naj bi poskrbela za razmah partizanskega gibanja.

»Brez številnih ur v knjižnicah in muzeju novejše zgodovine ni šlo. Pot je bila še najlažji del,« pravi avtor, ki je obiskal tudi enega od nekdanjih borcev in zapisal njegovo pripoved. »Bil sem pri Antonu Oražmu, ki živi v domu v Ribnici, a se kljub starosti še dobro spominja poti.«

Ta je dolga 181 km, zanjo je predvidenih od šest do sedem dni, če bi jo želeli prehoditi v celoti, sicer je razdeljena na 28 etap in ima 29 nadzornih točk za žigosanje. »Midva sva hodila, ko je bilo lepo vreme in ko sva imela čas. Tako lahko tudi vsak pohodnik izbere etapo po svoji želji in glede na pripravljenost.

V vodniku so opisane poti in dostopi do njih. Vsak del ima označeno dolžino, težavnost, višinsko razliko, ki jo je treba premagati, čas hoje ter oznako, za kako zahtevno pot gre. »Vse so nezahtevne, primerne tudi za družine,« pravi Horvat. Pri vsaki je navedel tudi razne zanimivosti, ki si jih je ob poti še mogoče ogledati, ter vrhove v bližini, kamor so možni vzponi.

Foto: SHERPA, Manca Ogrin (PZS)