Specialist intenzivne medicine: »Samo strokovna skromnost vodi v rast!«
Umirjen, razmišljujoč, zanesljiv. Prim., izr. prof. dr. Gorazd Voga, dr. med.Prejemnik najvišjega priznanja na področju zdravstva - Hipokratovega odličja.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Voga je specialist interne medicine in specialist intenzivne medicine. Splošni bolnišnici Celje je zvest že celo svojo kariero. V življenju le redko srečamo človeka s takšnim znanjem, strokovnostjo, izkušnjami ter izredno spoštljivim odnosom. Vsi, ki ga poznajo, pravijo, da je najvišje priznanje Zdravniške zbornice Slovenije – Hipokratovo odličje šlo v prave roke. Priznanje je dobil za izjemen, življenjski in neprecenljiv prispevek k razvoju slovenske interne in intenzivne medicine, za izjemno pedagoško in raziskovalno delo, za vlogo voditelja in vizionarja ter za dolgoletno služenje bolnikom v najtežjih stanjih.
Med dogovarjanjem za intervju nas je presunila njegova umirjenost. »Delo, ki sem ga opravljal, je dovolj stresno, da bi mu bilo zelo nespametno dodajati še nemir,« je dejal. Njegovi sodelavci pravijo, da ga niso videli jeznega. A prizna, če bi kdo sprejel drugačno odločitev, kot je bila dogovorjena, in s tem storil škodo bolniku, bi verjetno vendarle spoznal tudi njegovo »jezno« plat.
Vaš razpon dela je širok. Ves čas ste zvesti intenzivni interni medicini, v kateri pa se je treba odločati precej hitro. A ni podobno tudi v urgentni medicini?
Na urgenci se stvari zgodijo v sekundah, v intenzivi pa je treba prave odločitve za bolnika sprejeti v nekaj urah. Gre za odločitve o diagnozi, načinu zdravljenja, načinu nadzora bolnika. Na intenzivnih oddelkih, ki so dobro organizirani, ljudje zelo redko brezglavo hitijo. Intenzivna medicina bi morala biti na zelo urejenih, tehnološko visoko opremljenih oddelkih, kar nekoliko olajša delo. Scenariji in okolje na urgenci ali v intenzivi so popolnoma različni. Prav zato v intenzivi ni prostora za vihravost ali histerijo. Vse to vpliva ne le na sodelavce, ampak tudi na bolnike.
Lahko delo v intenzivni medicini opravlja vsak? Gre za več specialnih znanj, ki so zajeta v enem poklicnem profilu.
Posebej usmerjeni specialisti, na primer kardiologi, pokrivajo ozko področje. S svojim znanjem sežejo globlje kot intenzivist. Res je, da je za intenzivno medicino potrebno zelo široko znanje, vendar je to področje izrazito multidisciplinarno. To se pokaže že pri specializaciji iz intenzivne medicine, ki jo mora oseba opraviti po osnovni specializaciji. V intenzivno medicino lahko vstopijo internisti, anesteziologi, kirurgi, nevrologi, infektologi in tudi pediatri. V dveh letih, ki jih mora zdravnik preživeti na različnih intenzivnih oddelkih po končani osnovni specializaciji, pridobi dodatno znanje, ki ga nato še dopolnjuje in zaključi z izpitom. Drži tudi, da je znanje specialista s področja intenzive širše, vendar na nekoliko nižji ravni kot pri vsaki ozko specializirani stroki posebej.
Velikokrat slišimo o pomanjkanju zanimanja za nekatere medicinske stroke. Kako je s področjem intenzive?
Pri mladih je precej zanimanja za to področje. Na našem oddelku v Celju nikoli ni primanjkovalo kadra. Zgodi se, da kdo odide in nastane kratkotrajna kriza, vendar hudega pomanjkanja zaposlenih ni bilo. To delo je razgibano in hitro lahko vidiš rezultat svojega dela. Delo nudi številne diagnostične možnosti, kar je pomembno za mlade, ki pri delu na intenzivnih oddelkih pridobijo ogromno podatkov o bolnikih. Imamo na primer elektronsko temperaturno listo, zato smo »brezpapirna« enota. Obdelava tako veliko podatkov omogoča kakovostno izobraževanje in tudi raziskovalno delo. To sta še dva dodatna razloga, ki mlade pritegneta. Na intenzivnih oddelkih je ključno tudi timsko delo, ki prav tako ponuja možnosti novih izkušenj. Pogosto so specialisti, ki so delali v intenzivni medicini, zaradi svojih izkušenj zasedali vodstvena in vodilna mesta. To je ena od življenjskih epizod zdravnika, ki pusti močan pečat – tudi v razmišljanju in odločanju.
Veliko ste potovali po svetu, videli, kako so intenzivni oddelki urejeni drugje. Ko primerjate celjsko bolnišnico s tistimi, ki ste jih videli, kakšna je vaša ocena?
V slovenskem prostoru smo vedno želeli biti v vrhu. Lahko rečem, da smo med najboljšimi. Celjska intenzivna medicina je bila konec devetdesetih let urejena v popolnoma novih prostorih. Uredili smo dva popolnoma enaka oddelka: kirurško-anesteziološkega in internističnega. Vsak je imel enajst postelj, kar takrat ni bilo razkošje, a je bilo popolnoma dovolj. Današnje potrebe kažejo, da bo morala celjska bolnišnica te zmogljivosti še povečati, vendar že to, da je ta zasnova zdržala skoraj tri desetletja, pomeni, da smo se takrat pravilno odločili. Takrat sem bil vključen v delovne skupine Evropske komisije, ki so pripravljale standarde za opremo in oblikovanje intenzivnih oddelkov. Zato smo lahko rešitve, ki smo jih uvajali v Celju, preverjali tudi s priznanimi tujimi strokovnjaki. Intenzivni oddelek poleg bolniških sob potrebuje tudi številne funkcionalne prostore, kot je prostor z rentgensko opremo, v katerem lahko izvajamo nekatere posege. Če bi morali bolnika voziti drugam, bi izgubili čas in nadzor nad bolnikom med prevozom. Pokazalo se je, da je bila zasnova oddelka zelo dobra.
Velikokrat je na žalost mogoče videti, da ima prestolnica raje, da se denar za zdravstvene storitve in razvoj steka tja kot v druge bolnišnice. Ste imeli kdaj občutek pri razvoju intenzivne medicine v Celju, da bi vas kdo iz prestolnice zaviral?
Seveda, vendar ne zelo pogosto. Toda v tem nisem videl nikoli nič tako zelo pomembnega, da bi nas resno oviralo. Imeli smo dobre odnose predvsem z ljubljanskim centrom za intenzivno interno medicino, a tudi z drugimi. Takrat smo ustanovili tudi združenje za intenzivno medicino, pri katerem sem sodeloval kot ustanovni član in kasneje bil dolgo tudi v vodstvu. Podpirali smo regionalizacijo. Pri mnogih drugih medicinskih strokah lahko bolnika najprej obravnavaš v manjši bolnišnici in ga nato, če je treba, premestiš v večji center. Pri intenzivnih bolnikih je to zelo redko mogoče.
Tudi v medicino vedno bolj vstopa umetna inteligenca. Je res tako zanesljiva kot človek?
Dobrodošlo je vse, kar zdravstveno osebje razbremeni administrativnega dela. A vsega umetna inteligenca ne bo mogla nadomestiti. Človek je in bo še vedno potreben, prav tako njegovo znanje. Umetna inteligenca sicer ni tako zapletena, kot se zdi. V kratkem času analizira ogromno podatkov in poda statistične verjetnosti. Toda človek ni statistična verjetnost. Spomnimo se epidemije: statistični uspeh je bil, da je v skupini cepljenih zbolelo manj ljudi. Vendar so nekateri kljub cepljenju umrli zaradi covida, nekateri tudi zaradi cepiva. Za statistiko so to številke, za posameznika je to individualna človeška usoda – človek z imenom, s priimkom in z naslovom. In to je velika razlika. Želim povedati, da umetna inteligenca deluje na podlagi statističnih podatkov. Pri pripravi gradiva je zelo koristna, enako je pri prevodih, pregledovanju besedil in podobnih nalogah. V nekaterih medicinskih strokah se vključuje tudi v diagnostiko. Tam, kjer dobimo digitalizirane podatke, jih lahko umetna inteligenca zelo hitro analizira in pomaga pri postavitvi diagnoze. Toda na koncu mora to diagnozo še vedno potrditi in preveriti človek. Podobno je s smernicami zdravljenja bolezni, ki so primerne za večino, a ne za vse. Takrat je treba umetno inteligenco zamenjati s človeško.
Mladi brez umetne inteligence skoraj ne morejo. Se bojite padca strokovnosti na spolzkih tleh umetne inteligence?
Že antični zapisi so navajali, da je nova generacija nemogoča, razuzdana in podobno. Ta generacijska razlika je vedno obstajala. Mlajše generacije pač izkoriščajo drugačne možnosti, kot smo jih imeli mi. Danes lahko z umetno inteligenco naredijo odlično seminarsko nalogo. Toda če sami ne preberejo člankov, ki jih citirajo, od tega nimajo nič. Dobijo oceno, znanja ne. In takrat se morajo vprašati, kaj bo, ko se bodo znašli pred resničnim problemom resničnega bolnika. Na fakultetah, na katerih predavam – v Mariboru, Ljubljani in tudi v Celju, v katerem sem bil nekaj let dekan – je to še posebej poudarjeno.
Mnogokrat slišimo pohvale mladih zdravnikov, čeprav bi pričakovali nasprotno glede na posplošeno mnenje v družbi, da jim primanjkuje empatije.
Res je. Tudi jaz slišim različne izkušnje. Nekateri zelo pohvalijo zdravnike in pravijo, da jih poslušajo ter si zanje vzamejo čas. Drugi se pritožujejo, da do zdravnika sploh ne morejo priti, da jih naročajo po telefonu ali po elektronski pošti. To ni najboljše. Če bi poskušal preprosto opisati ta odnos, bi rekel, da je odraz komunikacijskih težav sodobne družbe. Tudi mene moti, ko imam v ambulanti bolnika in mi polovico mize zasedata računalnik in zaslon. Najprej se moram prijaviti v sistem, odpreti kartoteko in gledati v zaslon, namesto da bi se pogovarjal s človekom, ki je prišel v ambulanto. Kolega mi je nekoč dejal, da je še vedno tisti stari zdravnik, ki bolnika sleče in ga pregleda. Danes marsikdo reče, da to ni več potrebno, saj imamo ogromno diagnostičnih možnosti. Drži, vendar je treba vedeti, da radiolog na primer bolnika sploh ne vidi. On vidi le slike, ki jih analizira z različnimi metodami. Zato pogosto ne poda dokončne diagnoze, temveč več možnih, nakar moraš z dodatnimi preiskavami ugotoviti, katera je prava. Število preiskav se zato zvišuje. S tem se zdravljenje podaljšuje in postaja dražje.
Družba se spreminja. Veliko je negativnih stvari, malo je iskrene hvaležnosti. Opažate to tudi pri bolnikih?
Ljudje vedno bolj razumejo pomen medicine in zdravljenja. Posebej pri hudih boleznih in dolgotrajnem zdravljenju je večina bolnikov iskreno hvaležnih. Obstajajo tudi zelo zahtevni bolniki in nergači. Veliko ljudi se na pregled pripravi tako, da prej prebere informacije na spletu. Ta ponuja cel krog informacij – od popolnoma pravilnih do popolnoma napačnih. Zato je pomembno, da znamo brati in presojati informacije. Sam zelo redko pridem v spor z bolnikom, čeprav se je tudi to že zgodilo. Takrat je treba razmisliti, ali si nek spor morda povzročil sam ali si morda res kaj spregledal. Posebej težko je na urgenci. Urgence po vsej državi so preobremenjene, polne bolnikov in v takšnih razmerah lahko pride do napetosti, še posebej ker na urgenci večinoma delajo mladi zdravniki. Včasih se zgodi situacija, ki je preprosto pretežka zanje. Če se združita velika obremenitev in pomanjkanje izkušenj, je povsem mogoče, da postaneš živčen in se odzoveš neprimerno. Mlad zdravnik je pogosto na začetku kariere izpostavljen velikemu stresu in odgovornosti.
Kako to rešiti?
Z jasno strokovno zaščito v sistemu tako, da bi vsi vedeli, na koga se v hierarhiji zdravniki lahko obrnejo za nasvet ali pomoč. Ko imaš takšno strokovno zaščito in lahko brez zadržkov vprašaš kolega za nasvet, je možnosti za stres veliko manj. Toda tega v našem sistemu primanjkuje. Zato se kolegi in kolegice pogosto posvetujejo glede na osebne in prijateljske vezi. Tako lahko obremenijo nekoga, ki v tistem trenutku počne povsem druge stvari. Če te kdo vpraša za nasvet glede nekega bolnika, moraš primer poglobljeno pogledati, preveriti izvide in preiskave ter šele nato podati mnenje in rešitev. Na tem področju smo zamudili napredek predvsem po osamosvojitvi, ko je šlo veliko energije v reševanje ekonomskega položaja, manj v organizacijo stroke v zdravstvu. Stroka sama po sebi pri nas ni slaba, a je precej slabo organizirana.
Zdravstvo je tudi zdaj na tnalu. Bližajo se volitve.
Soočenj ne spremljam pogosto. Vem, da je bilo zdravstvo vedno tisto, v katerega se je politika zelo rada vmešavala. A ljudje morajo vedeti, da smo v Sloveniji na področju zdravstva naredili veliko. Seveda nič ni popolno ali vrhunsko v vseh pogledih, vendar so v danih okoliščinah mnoge stvari dobro urejene. Ko prideš v druge države, na primer v Ameriko ali skandinavske države, vedno najdeš kaj dobrega, kar lahko opaziš, se iz tega učiš in znanje prineseš domov. Sam sem iz tujine prinesel veliko idej. Spomnim se preprostega primera – temperaturnih listov. Ko smo jih pri nas še pisali ročno, sem imel priložnost na podlagi delovanja v evropskem združenju obiskati več bolnišnic po Evropi in zbrati različne vzorce dokumentacije. Največji temperaturni list, ki sem ga videl, je bil velik skoraj kot četrtina mize. Potem smo pripravili svoj predlog, ki je še danes marsikje v uporabi, tudi v drugih bolnišnicah po Sloveniji.
Kaj ste v tujini še opazili drugačnega?
Pri Skandinavcih in Angležih sem opazil tudi drugačen odnos bolnikov. So bolj mirni, bolj zadržani. Ko sem se v Nemčiji s kolegom usposabljal na področju ultrazvočne preiskave požiralnika, sem hitro ugotovil, kdo od bolnikov prihaja iz katerega dela Evrope. Bolniki z južnega dela Evrope so bili bolj nemirni, glasni in pogosto so potrebovali pomirjevala. Nemci ali Skandinavci so pogosto rekli, da pomirjeval ne potrebujejo, ker jih zanima, kaj bo zdravnik videl v preiskavi. Tudi to na nek način kaže na odnos do zdravljenja …
… ki je ključen.
Če pogledamo bolezni in sodoben način življenja, se pogosto postavlja vprašanje, ali zaradi tega postajamo bolj bolni. Pri tem je treba upoštevati več dejavnikov. Staranje prebivalstva je pomemben vidik. Slovenija je glede na pričakovano življenjsko dobo med evropski državami na vrhu. Staranje prinaša več kroničnih bolezni hkrati in večje breme za zdravstveni sistem. Zato se države, ki se tega zavedajo, pripravljajo na starajočo se družbo. Pri nas obstajajo domovi za starejše, vendar so nekateri žal preveč podobni nekdanjim hiralnicam, k sreči z vedno več izjemami. Velik del sredstev bo treba v prihodnosti nameniti ravno temu področju. Hkrati se pojavlja vprašanje, ali je prav, da človek v starosti in bolezni zgolj vegetira brez prave kakovosti življenja. Zaradi tega se pojavljajo tudi razprave o evtanaziji, ki pa jih verjetno še dolgo ne bomo razrešili. Po mojem mnenju bi se morali veliko bolj posvečati paliativni oskrbi. Ta se pri nas razvija, vendar še ni zadovoljivi ravni. Paliativna oskrba namreč zelo olajša trpljenje v zadnjih letih življenja.
Ste kot zdravnik videli veliko trpljenja?
Da. Najtežje je, ko narediš za bolnika vse, kar je mogoče, a je rezultat kljub temu slab. Takrat moraš temeljito razmisliti, pogledati, kakšno je bilo stanje bolnika pred zdravljenjem in ali bi bilo mogoče ravnati kako drugače. Najbolj neprijetno je, če pride do slabega izida zaradi napake. Napake se dogajajo, ker nihče ni popoln. Toda vprašanje je, kako se s tem soočiti. Nekateri si takšne stvari očitajo zelo dolgo, kar za nadaljnje delo ni dobro. Najboljša pot je, da razumno pregledaš celoten primer, ugotoviš, ali je šlo za napako ali zgolj za odločitev, ki v tistem trenutku ni bila najboljša. Poskrbeti moraš, da se to ne ponovi. Vsaka napaka ali slaba odločitev mora voditi do tega, da se človek iz nje nekaj nauči. V medicini se moraš večkrat na dan dokončno odločiti o zelo pomembnih stvareh. Odločanje vedno pomeni odgovornost.
Gorazd Voga ima zavidljivo kariero. Po študiju medicine se je ves čas dodatno izobraževal tako doma kot v tujini. Od leta 1982 je bil neprekinjeno zaposlen na oddelku za intenzivno interno medicino v Splošni bolnišnici Celje, ki ga je vrsto let tudi vodil. Od leta 2024 vodi oddelek za znanstvenoraziskovalno delo v bolnišnici. Je tudi mentor mladim zdravnikom, član komisij za specialistične izpite iz interne in intenzivne medicine ter predsednik Razsodišča 2 stopnje pri Zdravniški zbornici Slovenije. Je član številnih društev in strokovnih medicinskih kolegijev ter združenj v Sloveniji in tujini. Njegovo znanstveno delo obsega ogromno strokovnih prispevkov s področja njegovega dela. Predava slovenskim študentom medicine, več let je bil tudi dekan Visoke zdravstvene šole v Celju. To je le nekaj podrobnosti iz njegove izjemno bogate kariere.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
