Nik Jarh

28. avgust je bil mednarodni dan gorskega reševanja. Gorska reševalna zveza Slovenije opozarja, da podatki ob koncu glavne poletne sezone, ki traja od začetka maja do konca septembra, nakazujejo, da bi bilo lahko letošnje leto ponovno rekordno po številu nesreč.

Letos so slovenski gorski reševalci posredovali več kot 471-krat, kar je več kot v enakem obdobju lani. Žal letos, kot sporočajo iz GRZS, narašča tudi število smrtnih žrtev v gorah. Letos jih tako beležijo že več kot 30, medtem ko je lani v istem času v gorah življenje izgubilo 23 ljudi. Pogovarjali smo se z dolgoletnim gorskim reševalcem Janezom Maroltom.

Tudi v času dežurstev ekipe GRZS na Brniku, ki je usposobljena za helikoptersko reševanje ponesrečencev in obolelih na težko dostopnih gorskih območjih, se večina reševanj še vedno opravlja peš na klasičen način – takšnih je 58 odstotkov posredovanj. Reševanje s helikopterjem namreč pogosto onemogočajo vremenske razmere, neprimerni pogoji za vzlet ali dostop do mesta nesreče ali to, ali reševanje poteka v nočnem času. Ko je helikoptersko reševanje mogoče, sodelujejo s helikopterskimi ekipami slovenske policije in slovenske vojske, ki jim zagotavljajo prevoz. Uspešnost akcij reševanja vedno temelji na izjemno uigranem in odličnem sodelovanju vseh služb.

Janez Marolt je član posadke GRZS, ki dežura na letališču Jožeta Pučnika. Ob njem so v dežurni ekipi še zdravnik, policist in posadka helikopterja. Janez Marolt, ki je po poklicu strojni inženir, ima v domačem kraju svojo delavnico, kjer popravlja terenska vozila. V mladih letih je tekmoval na državnih prvenstvih s terenskimi vozili.

Ob tem v Centru varne vožnje AMZS na Vranskem kot inštruktor varne vožnje za terenska vozila organizira različne tečaje. Za vožnjo s terenskimi vozili izobražuje tudi gorske reševalce, ker se morajo nemalokrat na reševalno akcijo peljati tudi s tovrstnimi vozili, nato pa del poti, kjer vožnja ni več možna, opraviti tudi peš z vso alpinistično reševalno opremo. Včasih se morajo do ponesrečencev priplaziti, tudi v nočnem času.

Kdo vas je navdušil, da ste začeli plezati, kasneje pa ste nato postali tudi gorski reševalec?

V mojih krajih je bila v mladih letih družba, ki je rada plezala v gorah. Najprej je bilo to športno plezanje. Nato je šel vsak od nas v svojo plezalno šolo. Jaz sem obiskoval plezalno šolo v Velenju oziroma je bila takrat še alpinistična šola na Ljubnem. Po desetih letih plezanja smo šli vsi trije Zgornjesavinjčani v Gorsko reševalno službo Slovenije. To je bilo leta 1999.

Ste član dežurne letalske ekipe na letališču Jožeta Pučnika. Koliko dežurnih ekip je tam?

Na omenjenem letališču je ena dežurna ekipa. Ob dežurnem alpinistu letalcu so v ekipi še zdravnik, policist in posadka helikopterja. Ko člani ekipe prejmemo klic na pomoč, najpogosteje odletimo v Julijske ali Kamniško-Savinjske Alpe.

Od začetka maja do konca septembra smo vsakodnevno prisotni na letališču Jožeta Pučnika.  V celotni Slovenije nas je 36 reševalcev letalcev, po dva do trije v vsaki reševalni postaji. Običajno sem štirikrat poleti na letališču dežuren po 12 ur skupaj.

V oktobru je dežurna reševalna letalska ekipa na letališču ob petkih, sobotah in nedeljah. Na letališču sta dva dežurna helikopterja. Eden je namenjen za hitro nujno medicinsko pomoč, drugi za Gorsko reševalno službo. En helikoper za nujno medicinsko pomoč je pristoten še na mariborskem letališču. Tako imamo pokrito celotno Slovenijo.

Čemu pripisujete vedno več nesreč v naših gorah? Številke, ki so jih pred kratkim predstavili na novinarski konferenci Gorske reševalne službe Slovenije, kažejo, da se število posredovanj povečuje in da ste gorski reševalci letos posredovali že 470-krat. Kar je 29-krat več kot lani do konca avgusta.

Število pohodnikov v nih gorah narašča. Podatki kažejo, da je med njimi tudi vedno več tujcev. V celjski postaji imamo trenutno prav tako več posredovanj, ko rešujemo tuje pohodnike.

V letošnjem letu smo reševali predvsem veliko Nizozemcev, a tudi Izraelcev.

Vsi tujci, ki zdaj hodijo v naše hribe, uporabljajo na svojih poteh Googlove zemljevide, ki ne pokažejo natančnih poti. Narisane so le poti, ki so bile mogoče pred približno 13 leti. Mi pa pri svojem delu uporabljamo specializirane topografske karte.

Pri nas tujci hodijo tako dolgo po teh potkah, da pridejo do prepadnih poti. Ko ne vedo več, kam naprej, pokličejo pomoč, ki nato aktivira nas, gorske reševalce.

Lahko povem, da smo imeli v zadnjem času samo na Golteh nad Mozirjem tri podobna reševanja skoraj na istem mestu. In ko smo te pohodnike vprašali, kako so sploh prišli do tja, so nam odgovorili, da so vsi gledali Googlove zemljevide.

Pri Nizozemcih je problem tudi, da imajo hribe visoke le nekaj sto metrov in takšnih hribov, kot so pri nas v Sloveniji, ko so tereni tudi strmi, ne poznajo. Iz tega vidika bi lahko rekel, da so premalo pripravljeni in premalo seznanjeni z razmerami v naših hribih. Kar zadeva planinsko opremo teh planincev, bi rekel, da so bili pri teh naših zadnjih posredovanjih primerno opremljeni. Bili so le premalo seznanjeni z razmerami v naših hribih. Niso navajeni hoje po strmih terenih, zato jih ob reševanju običajno kar navežemo na vrvi, ki so dolge do sto metrov.

Najprej naredimo sidrišče, nato gre eden do reševalcev do njih. Nadene jim pasove in čelade, nato jih vlečemo z vrvmi na višja in varnejša mesta. Občasno jih vlečemo navezane na vrvi tudi v dolino.

Kako je pri tujcih s poznavanjem hitrih vremenskih sprememb v gorah? Jih presenetijo?

Lahko bi rekel, da jih presenetijo. Sicer pojasnjujejo, da gledajo vremenske aplikacije. A te za naše območje niso tako točne. Spomnimo se samo letošnjega zimskega primera reševanja madžarskega para na Okrešlju, ki ga je skrbnik koče skušal prepričati, naj ne gre naprej. A sta vztrajala, da gresta kljub slabemu vremenu naprej. Nato je par pri Kamniškem sedlu zašel.

Reševanje smo morali ob izredno težki nočni reševalni akciji in ob obilnem sneženju in plazovih prekiniti. Njo smo naslednji dan našli in rešili, njega smo žal nekaj dni kasneje našli mrtvega približno 150 metrov nižje od mesta, kjer smo našli njo. Bil je več kot dva metra pod snegom. Pri reševanju je tedaj sodelovalo približno 40 reševalcev iz več gorskih reševalnih postaj.

Kdaj je več planinskih nesreč, pozimi ali poleti? Kaj vpliva nanje? In kaj kažejo podatki, kateri so glavni razlogi za nesreče v gorah?

Pozimi je več nevarnosti, ki prežijo na planince, ki se odpravijo v gore. Pri tem imam v mislih mraz, ozebline, podhladitve, plazove. A je pozimi tudi bistveno manj obiskovalcev v gorah kot poleti.

Spomnim se začetkov svojega plezanja v 90. letih prejšnjega stoletja. Tedaj smo se skoraj vsi plezalci poznali. Danes je to bistveno drugače, navade so se spremenile. Danes je pomembno, da se v gorah fotografiraš, da potem fotografijo objaviš na Facebooku ali Instagramu.

Sicer pa danes vseeno rešujemo več starejših kot mlajših pohodnikov. Najpogostejši vzrok nesreč še vedno ostaja zdrs na poti, ki predstavlja približno tretjino vseh primerov nesreč. Zdrs ne pomeni nujno klasičnega spodrsljaja. Pogosto gre pri tem za utrujenost, spotik ob korenino ali kamen, za izgubo ravnotežja na poti, ki je postala prezahtevna, ali za trenutek nepazljivosti, ko je pogled usmerjen v telefon namesto v tla.

Pogosti razlogi za nesreče so tudi nepoznavanje terena, neprimerna oprema ter telesna ali duševna nepripravljenost.

Koliko posredovanj ste imeli letos, ko ste bili dežurni na letališču?

Letos sem bil dežuren štirikrat, enkrat sem načrtovan še za dežurstvo v oktobru. Mogoče sem imel srečo ali smolo, da smo imeli v času mojih dežurstev le manjše poškodbe pri reševanju planincev.  

Reševanja imate v svoji dolgoletni karieri gorskega reševala veliko. Se vas je kateri primer posebej dotaknil?

Seveda. Bilo je kaj nekaj takšnih primerov. Spomnim se Celjana, ki mu je zdrsnilo na Mrzli gori nad Okrešljem. Ta primer me je zelo prizadel. Nesrečnež po padcu ni ostal v enem kosu.

Spomnim se tudi delovne nesreče pri menjavanju jeklene vrvi gondole na Golteh, ko sta oktobra 2002 življenje izgubila moja znanca. Tedaj sem prvič kot prvi, ko smo prišli na kraj nesreče, reševal v tragični delovni nesreči.

Kakšno je zanimanje med mladimi za gorske reševalce?

Lahko bi rekel, da zelo dobro. Vsaj v celjskem društvu imamo veliko mladih gorskih reševalcev. A je res, da lahko pridejo v naše vrste le takšni, ki so stari več kot 25 let. Da znajo sprejemati prave odločitve. Gre za območja Celja, Velenja, Zgornje Savinjske doline, ki jo imamo trenutno dobro pokrito.

Sam sem trenutno star 52 let oziroma jih bom dopolnil konec leta. Med reševalci bom, če bo vse v redu, do približno 60-tega leta. To je še osem let.

Katera vrsta gorskega reševanja je najtežja?

Še vedno je najtežje stensko reševanje ponesrečenca, ko vsi skupaj visimo v stenah. Tam lahko pride tudi do nenadnega padanja kamenja, kar je zelo nevarno pri reševanju.

Tudi stensko reševanje, ko s helikopterjem visimo v steni, je zelo nevarno. Tedaj sta vpeta v steno tako ponesrečenec kot helikopter. Gre za trenutke, predem odvežem ponesrečenca z vrvi in ga potegnem v helikopter. To so najbolj nevarni trenutki helikopterskega reševanja.

Ko rešujemo ponesrečence na planinskih poteh, je manj nevarno kot v stenah. Pri reševanju v stenah ne sme biti adrenalina, tedaj moram imeti trezno glavo, da vem, kaj moram narediti v tistem trenutku.

Mi takšne vrste primerov reševanja ogromno vadimo. Vsako leto imamo šest dni vaj, treningov, da lahko obnovimo licenco. Licence reševanja moramo vsakoletno obnavljati za tisto leto. Na vajah, ki jih imamo, vsako leto »režemo« ponesrečenca iz stene. Enkrat smo sami ponesrečenci, enkrat smo reševalci.

Tašnje treninge moramo opraviti tako v zimskih kot v letnih razmerah, opravljajo jih tako za reševanje v vojaškem kot v policijskem helikopterju. Gre za različni vrsti helikopterja, zato se moramo šolati za oba, ki pa sta ozka.

Verjetno se še spomnite reševanja pred leti pod Malo Mojstrovko, ko ste reševali zakonski par, ki je obstal pod previsom?

Teren je bil tako težko dostopen, da sem se z veliko težavo potegnil v steno. Takrat sem se odpel, helikopter je odletel, jaz pa sem moral splezati do nezavestnega ponesrečenca. Oskrbel sem ga, da ga je ekipa odpeljala v bolnišnico, nato smo se vrnili še po gospo. Če bi odšla deset centimetrov naprej, je ne bi več dosegel s svojo teleskopsko palico.

Ste se kdaj sami poškodovali pri reševanju v gorah?

V gorah k sreči pri reševanju ponesrečencev doslej nisem imel poškodb, poškodoval se nisem niti pri vožnji s terenskimi vozili. Če povem po pravici, sem se največkrat poškodoval pri delu doma na domačem dvorišču.

Tako sem si zlomil že nekaj prstov, potrgal sem tudi že vse ligamente (vezi) v gležnju. To se mi je pripetilo, ko sem prišel domov s tedenskega plezanja, da bi prepakiral stvari, ker smo imeli nato še en plezalni konec tedna z Gorsko reševalno službo. Tedaj sem doma preskočil ograjo in si potrgal vse ligamente v gležnju. Tako skoraj leto nisem mogel plezati zaradi poškodovanega gležnja. In tudi pri vožnji s terenskimi vozili sem se že nekajkrat prevrnil na bok ali na streho. A sem jo doslej vedno k sreči odnesel brez poškodb.

Kašen nasvet bi dali gornikom, preden odidejo v gore?

Marsikatero nesrečo bi se dalo preprečiti z boljšo pripravo. Pohodnik bi pred odhodom moral bolje preveriti poti, stanje in njihovo zahtevnost. Preveriti bi moral tudi vremensko napoved. Tuji obiskovalci bi se morali manj zanašati na Googlove zemljevide ki ne upoštevajo višinskih razlik in tehnične zahtevnosti poti.

Pomembno je tudi, da znajo obiskovalci v gorah v primeru nesreče s pomočjo svojega mobilnega telefona centru za obveščanje sporočiti pravilne koordinate svojega terena. To reševalcem, ki jim prihajamo na pomoč, bistveno skrajša čas prihoda na kraj nesreče.

Pravijo, da je reševanje iz gora način življenja, ki človeku povsem zleze pod kožo. Se strinjate s tem?

Če je treba iti na posredovanje, ni dileme, tudi če je čas za nedeljsko kosilo. Ni pa prijetno, kadar gre za nesrečo s smrtnim izidom. A žal smrtnih primerov ni malo. V 26 letih, odkar se posvečam reševanju, sem s kolegi v dolino pripeljal več kot 70 mrtvih. Ob tem bi rad poudaril, da ima vsaka nesreča svoje posebnosti.

Reševalna ekipa vedno preleti kraj nesreče, da pilot oceni, iz katere smeri se mu bo približal. Helikopter včasih pristane, včasih reševalec rešuje iz lebdečega položaja, včasih se v steno spusti s pomočjo vitla. Ob vsem tem je treba vselej imeti trezno glavo. Dobro moram premisliti, kaj bom naredil. Na prvem mestu je varnost celotne ekipe, ki sodeluje pri reševanju ponesrečenca.

Imate v družini naslednika, ki bo gorski reševalec, kot ste vi?

Imam dve hčerki, ena odhaja na študij, druga v tretji letnik gimnazije. Obe plezata v športnih plezališčih. Žena pravi, da imata ljubezen do plezanja po svojem očetu. Mlajša je tudi trenirala plezanje v osnovni šoli.

Sicer pa odidemo konec poletne planinske sezone običajno na počitnice v Grčijo in Italijo. Vedno gremo na počitnice tja, kjer lahko plezamo. Poleti odhajamo tudi v Paklenico in tam športno plezamo.

Ste tudi inženir strojništva in strokovnjak s področja terenske vožnje, 23 let ste tudi tekmovali v motošportu. Ob posredovanjih občasno izobražujete tudi kolege iz Gorske reševalne službe Slovenije.

Drži. Sem inštruktor varne vožnje v AMZS Vransko. Zadnjo soboto v avgustu sem imel na poligonu izobraževanje za voznike terenskih vozil. Zavedati se moramo, da le prižgati luči in sirene na vozilu še zdaleč ni dovolj. Vedeti moramo, da je treba veliko dejavnikov, da se na poti do kraja nesreče in nazaj ne zgodijo napake.

Vemo, da kot gorski reševalec delate kot prostovoljec. Kje ste potem redno zaposleni?

Imam svojo avtodelavnico, kjer predelujem terenska vozila. Sem samostojni podjetnik. Imam tudi svojo šolo varne vožnje za terenska vozila, sodelujem tudi kot inštruktor varne vožnje za terenska vozila z Avto-moto zvezo Slovenije na Vranskem.

Gorski reševalci bodo vselej prostovoljci. Čeprav je v zadnjem času veliko vprašanj povezanih s plačljivostjo reševanja. Vsako leto se gorski reševalci srečujemo tudi z vprašanji o plačljivosti reševanja.

Gorski reševalci smo bili in bodo tudi v prihodnje prostovoljci. Naša glavna in edina skrb je, da ponesrečenca varno spravimo v dolino. Zavedamo se sicer, da so včasih ravnanja posameznikov lahkomiselna, a ugotavljanje morebitne krivde ni v naši pristojnosti – to je naloga države.

Naša največja želja je, da se ljudje v stiski pravočasno obrnejo na nas. Pri tem velja poudariti, da je reševanje v gorah v Sloveniji v izključni pristojnosti gorskih reševalcev, ki smo združeni v 18 društvih znotraj Gorske reševalne zveze Slovenije. Gre za posameznike, ki se ob zahtevnih usposabljanjih in lastnih poklicnih obveznostih nesebično podajamo v eno najzahtevnejših in najnevarnejših oblik prostovoljstva.