Andraž Purg

»Veste, moje otroštvo ni bilo z rožicami postlano. A sem kljub temu ohranila vero v dobro in dobre ljudi,« pravi Majda Kramberger iz Rogatca, upokojena zobozdravstvena asistentka, ki je otroke učila, kako skrbeti za zdrave zobe, čeprav si jih je sama, priznava, začela umivati šele v srednješolskih letih. Prizna tudi, da je v otroštvu sanjala, da bi postala igralka, saj je v osnovnošolskih letih igrala v gledaliških predstavah. In pred leti se je vrnila na gledališke deske. Šestnajst let je vodila zelo dejavno Društvo žena Rogatec, je pobudnica priljubljene prireditve Družina poje in igra, navdušena učenka slatinske univerze za tretje življenjsko obdobje, ljubiteljica skupine MI2, lastnica »rdečega ferrarija« in ponosna babica dveh najstnikov.

 Rogatec je njen domači kraj že več desetletij, a odraščajoča leta je preživela v vasi blizu Maribora. Pravi, da njeno otroštvo ni bilo rožnato. »Sem nezakonski otrok in sem bila prikrajšana za toplino doma, saj sem bila med odraščanjem bolj ali manj prepuščena sama sebi. Nihče me ni učil kuhanja ter drugih veščin, tudi natančnosti in redoljubnosti ne,« se spominja Majda, ki je bila kljub temu uspešna učenka in je že v osnovnošolskih letih sodelovala v ljubiteljskih gledaliških predstavah na gradu Vurberk, kjer jih je režiral njen oče.

Andraž Purg

Od igralstva do zobozdravstva

»Gledališče me je prevzelo, uživala sem v nastopih. Rekli so mi, da sem po očetu podedovala smisel za igro in improvizacijo. Zato se je v meni porodila želja o igralskem poklicu,« dodaja. Te poklicne želje Majda ni uresničila, a jo je življenje v upokojenskih letih ponovno pripeljalo na odrske deske ljubiteljskega gledališča. Pridobila je poklic zobozdravstvene asistentke, a bolj po naključju, prizna. Pridružila se je prijateljici, ki je šla na informativni dan v mariborsko srednjo zdravstveno šolo, v kateri so takrat izvajali štiri izobraževalne programe – za splošno in otroško zdravstvo ter babištvo in zobozdravstvo. Najprej sta se udeležili predstavitve na splošni zdravstveni smeri. »Tam so nam povedali, da ta poklic zahteva zelo odgovorno, natančno in predano delo, ki je ključno pri obravnavi bolnika, in da je vsaka napaka lahko življenjsko usodna za bolnika. »Pomislila sem – moj bog, meni bodo vsi bolniku umrli! Bila sem prepričana, da nisem dovolj natančna, dosledna in odgovorna, da bi bila kos tako zahtevnemu poklicnemu delu.«

Prijazna Jožica

Zato je šla poslušat tudi predstavitev zobozdravstvene smeri izobraževanja. »Na zobozdravniškem stolu bolnik zagotovo ne bo umrl, sem si mislila takrat,« doda hudomušno. Prihodnje dijake je sprejela Jožica Tomšič. »Ta razumevajoča in prijazna ženska je name naredile izjemno pozitiven vtis. Zaradi nje sem se odločila, da se bom vpisala v srednjo zdravstveno šolo. Pogosto se spomnim nanjo. Večkrat obiščem njen grob in ji prižgem svečko.«

V otroštvu se je sicer bala zobozdravnika, zobe si je, priznava, začela umivati šele v srednji šoli. »Starša me nista nikoli peljala k zobozdravniku. V trgovini v naši vasi sem na polici gledala rdečo škatlo, v kateri je bila zobna pasta, in opazovala ljudi, ki so jo kupovali. Spraševala sem se, ali si zobe umivajo vsak dan. Tudi jaz si jih bom, ko bom imela denar in si bom lahko kupila zobno pasto in zobno ščetko. Najbrž se čudite, ko vam govorim o tem, a tako je bilo,« doda sogovornica, ki je svoje poklicno življenje posvetila zdravju zob in ustni higieni.

Andraž Purg

Kot bi prišla v nebesa

Ko je Majda zaključevala četrti letnik, jih je v srednji šoli obiskal zobozdravnik iz Rogaške Slatine in povedal, da potrebuje zobno asistentko za enoletno nadomeščanje porodniške odsotnosti. »Tomšičeva mi je predlagala, naj vzamem ponujeno službo. Najprej sem oklevala, saj pred tem nisem bila še nikoli v Rogaški Slatini. Fanta sem prosila, da me je odpeljal v ta kraj. Spomnim se, kot bi bilo včeraj – bil je sončen junijski dan. Bila sem očarana nad lepo urejenim parkom, barvitostjo cvetja in hoteli. Kot bi prišla v nebesa. Vsak dan se bom sprehajala po tem lepem parku, sem si rekla z navdušenjem. Zato sem brez obotavljanja sprejela službo.«

Po enoletnem delu v Rogaški Slatini je dobila službo v zobni ambulanti v Rogatcu, kjer je službovala do upokojitve pred sedmimi leti.

Prvih dvajset let je delala v zobni ambulanti, naslednjih dvajset let na področju zobne preventive v vseh vrtcih in šolah šmarske upravne enote. »Z duhovitostjo in igrivostjo sem poskrbela za sproščeno vzdušje in tako pridobila pozornost otrok, da so mi prisluhnili, ko sem jim govorila, zakaj morajo skrbeti za svoje zobke in kako.« Pred leti je za svoje poklicno delo prejela srebrni znak Društva medicinskih sester Celje.

Andraž Purg

Po upokojitvi spet v šolo

Pravi, da upokojitev zanjo ni bila nikakršen stres, saj se je odločila, da se bo ob dopolnjenih štiridesetih letih delovne dobe upokojila in dala priložnost za delo mlajšim. Vedela je, da si bo upokojenska leta znala zapolniti z dejavnostmi, ki ji rišejo nasmeh na obrazu. Vpisala se je na Univerzo za tretje življenjsko obdobje Rogaška Slatina. »Dejavna sem v gledališki skupini, s katero smo predlani postavili na oder gledališko predstavo Stara šola in nova šola. Dve leti smo jo igrali, saj je bila med gledalci zelo lepo sprejeta. Letošnjo pomlad smo pripravili novo predstavo, ki smo jo naslovili Čakalnica, ker govori o pomanjkanju zdravnikov. Nisem le igralka, ampak sodelujem tudi pri pisanju besedila za naše predstave,« pojasni in z navdušenjem doda, da bo odšla njihova gledališka skupina septembra na izobraževanje v Atene. Učila se je tudi angleški jezik in bila na študijski izmenjavi odraslih na Malti.

»Fenica« skupine MI2

Prebivalci Rogatca Majdo pogosto videvajo na kolesu rdeče barve. »To je moj ›rdeč ferrari‹, s katerim se vozim po opravkih od zgodnje pomladi do pozne jeseni,« pojasni ljubiteljica skupine MI2, zato je redna gostja na njenih koncertih. Tudi na oktobrskem v ljubljanskih Stožicah ne bo manjkala. »S fanti iz zasedbe MI2 se dobro poznamo. Ko sem leta 2016 prejela priznanje Občine Rogatec, je skupina MI2 prejela občinsko plaketo.«

Rogatec se ne ponaša le s talentiranimi ljudmi, ampak tudi z bogato kulturno in naravno dediščino. »Imamo slikovit stari trg, markanten dvorec Strmol, ponosni smo na muzej na prostem ob vznožju Donačke gore in lepo urejeno cerkev, v kateri lahko tudi tisti, ki ne verujejo, najdejo mir. Med sprehodom po okolici Rogatca lahko obiskovalci občudujejo jelene in košute, tudi konje.«

Zato, kot še pravi, ne razume, da nekateri domačini pogosto nergajo ter vzvišeno gledajo na vse. »Polni so negativizma, a sami niso pripravljeni narediti prav nič za bolj prijetno sobivanje v kraju.«

Ponosna babica

V preteklosti je bil Rogatec znan po ljubiteljski gledališki dejavnosti, ki je pred leti zamrla, zdaj jo v kraju ponovno obujajo po zaslugi Lidije Zalezina, ki režira gledališke predstave. »Lani me je Lidija povabila k sodelovanju in z veseljem sem se odzvala. Na oder smo postavili igro Partnerska poroka, ki jo napisal Tone Partljič. Trikrat smo se s to predstavo predstavili občinstvu, ki ni skoparilo s pohvalami,« z zadovoljstvom doda Majda, ki je prav tako pobudnica prireditve Družina poje in igra.

»Pred sedmimi leti, ko sem še bila predsednica Društva žena Rogatec, smo to prireditev organizirali prvič. Nisem si mislila, da bo postala tradicionalna. Nastopajoči prepevajo ljudske in narodne pesmi, a tudi sodobnejše priredbe,« pojasni ponosna babica dveh najstnikov. »Z možem sva zelo vesela, da vsako leto junija en teden preživita z nama ob morju. To je dragoceno medgeneracijsko druženje,« doda temperamentna sogovornica, ki je prepričana, da je v življenju zelo pomembno, da delamo stvari, ki nas veselijo in izpolnjujejo. »Hvaležna sem, da mi je to omogočeno.«