Foto: osebni arhiv

»Imel sem polno srce, počutil sem se zelo lepo,« je navdušeno dejal 14-letni Matevž Perc iz Črešnjic pri Frankolovem, ko so ga razglasili za absolutnega zmagovalca na Mednarodnem tekmovanju harmonikarjev za nagrado Avsenik 2026, enem najzahtevnejših v svetu narodnozabavne glasbe. Harmoniko je prvič vzel v roke pri petih letih, a jo je hitro postavil v kot. Nekaj let kasneje si jo je nadel ponovno in jo tako vzljubil, da si ne zna več predstavljati življenja brez nje.

»Zame je vsak nastop priložnost, da ljudem podarim prijetna občutja, ob katerih se sprostijo in poveselijo,« poudarja zgovoren najstnik, ki želi tudi svoje odraslo življenje posvetiti narodnozabavni glasbi.

 Mednarodno tekmovanje harmonikarjev, ki nosi ime po legendarnem harmonikarju in skladatelju Slavku Avseniku, že devetnajst let združuje vrhunske harmonikarje iz številnih držav. Osrednje poslanstvo tekmovanja predstavljata skrb za ohranjanje tradicije igranja na klavirsko in diatonično harmoniko ter nadaljnji razvoj edinstvenega Avsenikovega glasbenega sloga. Tekmovanje prav tako neguje spoštovanje do bogate glasbene zapuščine, ki sta jo v preteklih desetletjih ustvarila brata Slavko in Vilko Avsenik.

Visoka raven ocenjevanja

Letošnjega Mednarodnega tekmovanja harmonikarjev za nagrado Avsenik 2026, ki je bilo januarja v Begunjah na Gorenjskem, se je udeležilo 141 harmonikarjev iz različnih držav. Posebnost je specifičen sistem ocenjevanja, saj strokovna žirija najvišje ocene podeljuje tistim tekmovalcem, ki so slogovno, muzikalno in izrazno najbližje izvirni izvajalski praksi Slavka Avsenika. Zaradi strogih meril to tekmovanje velja za eno najzahtevnejših v svetu narodnozabavne glasbe.

Foto: arhiv občine

Tekmovanje je spremljala tričlanska mednarodna strokovna žirija, ki ji je predsedoval Slavko Avsenik mlajši, člana komisije sta bila še Zoran Lupinc in Igor Podpečan. Vsi člani žirije so izpostavili izjemno raven Matevževega harmonikarskega nastopa in njegovo prepričljivo glasbeno zrelost. Matevž je po razglasitvi rezultatov posebno zahvalo namenil svojemu mentorju Robiju Novaku, ki mu je, kot je poudaril, neizmerno hvaležen za strokovno vodstvo, podporo in predano delo v vseh letih učenja in glasbenega razvoja.

Prvo srečanje s harmoniko

Matevž je diatonično harmoniko prvič vzel v roke, ko je bil star pet let. »Takrat se je v meni prebudila želja po igranju na to glasbilo, zato sta mi starša kupila manjšo harmoniko. A sem se je hitro naveličal, kar je značilno za majhne otroke. Devet let sem bil star, ko je ponovno privabila mojo pozornost. Odločil sem se, da se bom naučil igrati nanjo,« se spominja začetkov prijateljevanja z diatonično harmoniko. Za učitelja si je izbral Robija Novaka iz Gorice pri Slivnici. Zakaj prav njega? »Zato, ker je Robi eden mojih glasbenih vzornikov. Je odličen harmonikar, širša javnost ga pozna kot člana narodnozabavnega ansambla Mladi korenjaki. Njegovo zasebno šolo za diatonično harmoniko obiskujem dvakrat na teden. Je odličen učitelj. V učenju uživam, zato mi vsakodnevne vaje doma niso nikoli naporne,« pojasni. Že po prvem letu obiskovanja šole mu je učitelj predlagal, naj se udeleži Mednarodnega tekmovanja harmonikarjev za nagrado Avsenik.

»Ocenil je, da imam dovolj znanja za to zahtevno tekmovanje. Predlog sem z navdušenjem sprejel. Harmonikarska tekmovanja doživljam predvsem kot priložnost, da premagujem tremo ter izboljšujem javni nastop, osredotočenost in prepričljivost v igranju. Sodeloval sem na številnih harmonikarskih tekmovanjih, na katerih sem prejel 39 plaket.«

Foto; osebni arhiv

»Užival sem v nastopu«

Letos januarja se je mladi mojster diatonične harmonike omenjenega Avsenikovega tekmovanja udeležil že petič in požel izjemen uspeh. »Všeč mi je, ker organizatorji poudarjajo, da to ni zgolj tekmovanje, ampak predvsem druženje ljubiteljev harmonike oziroma narodnozabavne glasbe na Avsenikovi domačiji v Begunjah.«

Ob tem pojasni, da se je letos prijavilo 141 harmonikarjev iz Nizozemske, Avstrije, Italije, Hrvaške in Slovenije. V različnih starostnih kategorijah so se pomerili v igranju na diatonično, klavirsko in kromatično harmoniko.

»Vsak udeleženec je moral najprej zaigrati skladbo, ki jo je določila komisija, potem smo zaigrali še skladbo, ki smo jo izbrali sami. Malo treme je bilo prisotne, a sem jo uspel obvladati, Igral sem osredotočeno in tehnično dovršeno, predvsem sem užival v nastopu. Bil sem sproščen na odru. Le sproščen lahko igraš s srcem,« doda zgovoren Frankolovčan.

Tekmovanje je bilo tridnevno, tekmovalni nastopi so se vrstili od petka do nedelje, ko je ocenjevalna komisija razglasila rezultate in najboljšim harmonikarjem podelila priznanja.

Foto: osebni arhiv

Glasbena zrelost

Prizna, da je imel na tekmovanju dober občutek, vendar naziva absolutni zmagovalec ni pričakoval. To namreč pomeni, da je med vsemi sodelujočimi harmonikarji prejel največ točk ocenjevalne komisije.

»Ko so me razglasili za absolutnega zmagovalca, sem imel polno srce. Kot sem poudaril na začetku pogovora, se tekmovanj ne udeležujem, da bi zmagal, a vendar je vsak uspeh dragocen. Lagal bi, če bi rekel, da si zmage nisem želel. Doživljam jo kot rezultat nekajletnih prizadevanj.«

Komisija je posebej pohvalila Matevževo glasbeno zrelost. »To je zame zelo lep poklon, saj sem harmoniko začel igrati šele pri devetih letih, veliko sotekmovalcev jo je začelo že pri štirih ali petih letih.«

Po razglasitvi rezultatov je Matevž ponovno raztegnil meh svoje diatonične harmonike in zaigral tekmovalno skladbo. »Najprej so mi čestitali člani ocenjevalne komisije in moj mentor Robi ter organizatorji tekmovanja. Tudi moji domači – mami, ati in sestrica – niso skrivali veselja in ganjenosti. Sošolci in učiteljici so mi prav tako izrekli čestitke. Pravzaprav jih še vedno prejemam, saj ste o Avsenikovem tekmovanju pisali številni mediji, tudi Novi tednik. Vsem se iskreno zahvaljujem.«

Foto: osebni arhiv

Zimzelene popevke

Ob tem doda, da se zelo rad odzove povabilom na nastop. »Igram tako na šolskih prireditvah kot tudi na različnih dogodkih oziroma prireditvah v domačem kraju. Še posebej mi je pri srcu tradicionalna prireditev Frankolovčani Frankolovčanom v božično-novoletnem času, saj si sokrajani z nastopi polepšamo praznični čas.«

In kaj je po njegovem mnenju odlika dobrega muzikanta? »Predvsem mora biti po naravi veseljak. Da zna vzpostaviti pristen stik z občinstvom, da med njim in izvajalcem steče prijetna energija. Zame je vsak nastop priložnost, da ljudem podarim prijetna občutja, ob katerih se sprostijo in poveselijo. Seveda je zelo pomembno tudi, da muzikant dobo obvlada svoje glasbilo. Jaz čutim harmoniko, zato jaz vodim njo in ne ona mene,« doda smeje.

Ne preseneča me, ko pove, da najpogosteje posluša narodnozabavno glasbo, še posebej so mu ljube starejše skladbe ansamblov Franca Miheliča, Braneta Klavžarja, Mira Klinca, med mlajšimi izvajalci si rad zavrti Modrijane, Mlade Dolenjce ter Ansambel Saša Avsenika. »Uživam tudi ob poslušanju zimzelenih slovenskih popevk, ki imajo poleg lepe melodije tudi izjemna besedila.«

Tudi prihodnost glasbena?

Na trgu je veliko vrst harmonik. Cene diatoničnih harmonik se gibljejo od štiri do pet tisoč evrov. »Doma imam tri diatonične harmonike. Zanje skrbi Zlatko Munda, ki je izjemen poznavalec harmonik in jih tudi izdeluje. Ker pozna moj način igranja, mi zna svetovati, kakšna harmonika bi bila najbolj primerna zame. In mi takšno tudi izdela,« doda s hvaležnostjo devetošolec, ki se še ni povsem odločil, kje bo nadaljeval šolanje.

»Najverjetneje se bom vpisal v srednjo strojno ali elektrotehnično šolo. Čeprav želim svoje življenje posvetiti glasbi, menim, da je prav, da imam poklicno izobrazbo. Želim igrati v narodnozabavnem ansamblu, morda nekoč celo v svojem. Vidim se tudi v vlogi učitelja, saj bi rad pridobljeno harmonikarsko znanje prenašal na mlajše.«