Arhiv NTRC

V ekipi, ki v času največje planinske sezone, od junija do konca septembra, dežura na Brniku, so ob Maroltu še zdravnik, policist in posadka helikopterja. Ko člani ekipe prejmejo klic na pomoč, helikopter največkrat odleti v Julijske ali Kamniško-Savinjske Alpe.

Mozirjan ni reševanj, pri katerih je sodeloval, nikoli preštel. V enem 12-urnem dežurstvu v povprečju poleti na tri reševanja. Letno tako sodeluje v največ 30 akcijah. »Ponavadi izvemo približno mesto nesreče, iz zraka je to kar dobro vidno. Ekipa me s pomočjo vitla največkrat spusti v steno, kjer, če je treba, naredim varovališče. Če je treba na mestu nesreče oskrbeti ponesrečenca, se mi pridruži zdravnik. Včasih ponesrečenca dvignemo v helikopter in ga nato oskrbimo.«

Najbolj zahtevno reševanje doslej je bilo tisto v Mali Mojstrovki, ko sta pod previsom obstala mož in žena. Teren je bil tako težko dostopen, da se je Marolt z veliko težavo potegnil v steno. »Takrat sem se odpel, helikopter je odletel, jaz pa sem moral splezati do nezavestnega ponesrečenca. Oskrbel sem ga, da ga je ekipa odpeljala v bolnišnico, nato smo se vrnili še po gospo. Če bi odšla deset centimetrov naprej, je ne bi več dosegel s svojo teleskopsko palico.«

Med srečo in žalostjo

Vsako reševanje je nevarno. Zelo težavne razmere so pozimi, ko se prožijo plazovi. Ob slabem vremenu in nevihtah se reševalci do ponesrečencev odpravijo na klasičen način, peš gredo na kraj dogodka, saj takrat ni možen dostop s helikopterjem. Včasih tudi po temi plezajo do nesrečnežev.

Občutki ekipe so odvisni od razpleta reševanja. Če ponesrečenec preživi, so v ekipi zadovoljni. Posamezen planinec, ki se izogne tragediji, je zelo hvaležen in da reševalcem za pijačo ali narezek. Včasih ljudje pozabijo, da bi se lahko zahvalili. »Enkrat smo s helikopterjem rešili padalca, ki je imel nesrečo pri Velikem Rogatcu nad Gornjim Gradom. Nato smo se še tri ure trudili, da smo se dokopali do njegovega padala in ga nepoškodovanega prinesli v dolino. Lastnik nam ni dal niti za pivo,« je omenil Marolt.

Kadar gre za nesrečo s smrtnim izidom, ni prijetno. A žal smrtnih primerov ni malo. V 24 letih, odkar se Marolt posveča reševanju, je s kolegi v dolino pripeljal približno 70 mrtvih.

Ni tako kot v akcijskih filmih

Obiskovalcem gora se nesreče zgodijo zaradi objektivnih in subjektivnih nevarnosti, Vseh tveganj se ne da preprečiti, je pojasnil sogovornik. Spominja se, da je pred leti med plezanjem segel v roke prijatelju, tik zatem pa je slednjemu na glavo priletel velik kamen. Kljub čeladi je bil v trenutku mrtev.

So tudi razmere, ki bi se jim dalo izogniti. Nekateri ljudje se na primer še v zimskih razmerah v hribe odpravijo kar v športnih copatih in obstanejo sredi snega. GRZS vsako leto pripravi tečaje varnega gibanja v hribih, ko planince izobražuje o pravilni uporabi opreme, ustavljanju s cepinom, o preverjanju snežne odeje … »Tečaji so razmeroma dobro obiskani. A glede na to, koliko ljudi obiskuje hribe, je številka udeležencev veliko premajhna,« je kritičen sogovornik.

Po njegovih besedah ima vsaka nesreča svoje posebnosti. Reševalna ekipa vedno preleti kraj nesreče, da pilot oceni, iz katere smeri se mu bo približal. Helikopter včasih pristane, včasih reševalec rešuje iz lebdečega položaja, včasih se v steno spusti s pomočjo vitla. Ob vsem tem je po besedah sogovornika treba imeti trezno glavo. »Dobro moram premisliti, kaj bom naredil. Na prvem mestu je varnost celotne ekipe. Vsekakor ne gre za akcijske prizore, kot jih prikazujejo filmi.«

Čelada na nahrbtniku ne pomaga

Kot navdušen alpinist je že v mladosti velikokrat pomagal svoje kolege pospremiti v dolino. Nato se je odločil poglobiti znanje o reševanju in prvi pomoči. Čeprav pri svojem delu reševalca letalca vidi številne tragične dogodke, to ni omajalo njegove ljubezni do plezanja. A pravi, da je pri premagovanju strmin veliko bolj previden. »Vsako stvar preverim dvakrat. Prav tako mi ni vseeno za druge planince. Če vidim koga, ki se vede neprimerno in nima primerne opreme, mu povem, da to ni prav. Pohodnikom, ki gredo čez Turski žleb, čelado pa imajo na nahrbtniku, na primer povem, da jim slednja ne bo pomagala, če si je ne bodo nadeli na glavo.«

Inženir strojništva je tudi strokovnjak s področja terenske vožnje, za njim je 23 let tekmovanj v motošportu. O vožnji ob posredovanjih včasih izobražuje kolege iz GRZS. »Prižgati luči in sireno na vozilu še zdaleč ni dovolj, veliko dejavnikov je pomembnih, da se na poti do kraja nesreče in nazaj ne zgodijo napake,« je zaključil.

 Foto: Osebni arhiv

»Pred nekaj leti sem ravno prišel od maše in sedel k ›žegnu‹. Zazvonil je telefon, saj je prišlo do zdrsa v Ojstrici. Vse sem pustil, se oblekel in šel. Ko sem se vrnil, je bil čas kosila. Z družino smo sedli za mizo in že sem dobil klic, da moramo proti Laškemu, kjer si je planinka zlomila nogo. Tako pač je. Reševalci jemo, ko imamo čas.«