Arhiv NTRC

Ko so se začeli zapleti s koronavirusom, sta bili v Ekvadorju in se sprva nista nameravali vrniti v domovino. Ko sta se vzpenjali na laguno Quilotoa, so ju cestni delavci opozorili, da lokalne skupnosti ne sprejemajo več turistov. Takrat sta se odločili, da se zapeljeta kar do glavnega mesta Quito, kjer je največ možnosti glede prenočišč in kjer je najboljši dostop do hrane.

Z iskanjem zatočišča v glavnem mestu sta imeli precejšnje težave, saj nista imeli zdravniškega dokazila, da sta zdravi, da nimata virusa in da ne prenašata okužbe. Ko sta se spoznali z družino, ki je oddajala primerno stanovanje, z najemom nista imeli več problemov. »Drug drugemu smo pomagali. Midve sva potrebovali varno zatočišče, oni pa prihodek, saj se je tudi tam gospodarstvo ustavilo in je veliko ljudi ostalo brez službe.« Med domačini sta sicer čutili nekaj strahu pred prišleki iz drugega mesta, druge vasi ali celo iz druge države. Ko se je začela »policijska ura«, so lahko v določeno mesto namreč prišli samo tisti, ki so tam živeli.

Ko je svet na »pavzi«

Za dekleti, ki sta bili prej vajeni gibanja, popotništva in raziskovanja, so bili dnevi karantene in čakanja kar malce naporni. Sprva se je bilo prijetno malo spočiti. Vendar to ni bil tisti pravi počitek, sta pojasnili. »Vse sva bili prisiljeni dati na pavzo, tako kot cel svet, zato je bil občutek precej mešan. Nemočni sva se počutili ob vsem tem, telo naju je začelo boleti od razpadanja mišic in počasnega pridobivanja kilogramov. Pogrešali sva svobodo, raziskovanja, spoznavanja ljudi. Misli so begale sem in tja.«

Dneve sta si krajšali s kuhanjem dobre zelenjave, z branjem o kolesih. Gledali sta fotografije s potovanja in se spominjali doživetij. Tudi kakšna ročno izdelana razglednica je nastala vmes. Na dvorišču najetega stanovanja jima je čas krajšal kuža Dino, ki je bil vedno vesel, ko sta mu odprli dvoriščna vrata in se z njim igrali. Ko sta čakali pred trgovino, sta spoznali tudi nekaj prijetnih domačinov, ki so jima popestrili kakšen večer in jima predstavili nekaj značilnih jedi.

Trije meseci čakanja

Za potovanje sta imeli natančno izdelan proračun, in sicer da bosta za hrano porabili pet evrov na dan. Prisiljen postanek v Ekvadorju, ki se je končal z vrnitvijo domov, je njun »budžet« kar precej pretresel. Na pomoč so jima priskočili bralci oziroma spremljevalci njunega Facebook bloga, pa družina in prijatelji. S prispevki, za katere sta neizmerno hvaležni, sta lahko plačali najemnino za stanovanje.

Ko je Kolumbija sporočila, da bo svoje meje zaprla najmanj do začetka septembra, sta sprejeli odločitev o odhodu domov. »Takrat se nama je res čisto podrl svet. Minili so že skoraj trije meseci, od kar sva se ustavili na najini poti. Preveč je bilo – psihično kot tudi finančno – in odločili sva se, da raje poletje preživiva s svojimi domačimi in prijatelji.«

Njuna vrnitev domov je bila dokaj zahtevna predvsem zaradi negotovosti izvedbe letov. Iz slovenskega konzulata v Braziliji so jima podali informacijo, kako v Ekvadorju rezervirati karti za let v Madrid. Svetovali so jima, naj od tam raje letita proti Nemčiji, kjer je bilo manj možnosti za odpoved letov. Koles nista smeli vzeti s seboj na letalo, zato sta jih skupaj z opremo prodali tik pred odhodom. Tudi nadaljnja organizacija letov do Slovenije je bila precej negotova, saj je šlo za komercialne prevoznike. Na koncu jima je uspelo in po 70 urah potovanja sta bili doma.

S tem, da je bilo njunega potovanja konec, sta se težko sprijaznili. »Tisti trenutek, ko naju je končno zadelo, da odhajava domov, je bil, ko sva predali kolesi novim lastnikom. Takrat so vsi občutki privreli na dan … Po eni strani sva bili vseeno hvaležni, da naju koronavirus ni doletel na začetku najine poti. Da sva uspeli doživeti vse to, kar sva. To popotovanje naju je spremenilo za vedno.«

Spet doma

Anja in Barbara težko opišeta, kako sta se počutili ob vrnitvi domov. Veseli sta bili ponovnega snidenja z najbližjimi. Kljub temu sta bili po povratku sprva polni mešanih občutkov. Doživeli sta tudi majhen kulturni šok, saj sta se jima tudi barva pokrajine in vonj okolja zdela precej drugačna kot na potovanju. Slišati samo Slovenščino, je bilo za dekleti kar malce nenavadno. »Doma je samoumevno, da iz pipe priteče topla voda, s katero se lahko vsak dan tuširaš in da toaletnega papirja ni treba metati v koš. Na poti to ni bilo tako. Pitna voda in topel tuš sta bila redkost. Nenavadno je, da imava sedaj po letu in pol dostop do teh stvari.«

Poletje sedaj preživljata s svojimi domačimi, kot sta si želeli. V njunih mislih je tudi iskanje službe. Kljub vsem omejitvam, ki jih je popotnikom prinesel koronavirus, sanj o odkrivanju novih dežel nista povsem opustili. »Radi bi se vrnili, saj je Kolumbija precej kolesarsko zanimiva. Po kulturni plati je izjemno zanimiva Mehika, vendar bova še videli. Mika naju tudi Azija, kjer je po fotografijah drugih popotnikov res mnogo lepih krajev. Tam zunaj je še veliko neodkritega sveta.«

Foto: Osebni arhiv

Preberite več v Novem tedniku