Od travme do hvaležnosti
Polzeljanka Brigita Ortl, ki zadnja leta živi v Celju, po travmatični izkušnji posilstva izdala koledar hvaležnosti.
Brigita Ortlje po izobrazbi modna oblikovalka in vizažistka. Svojo ustvarjalnost je začela razvijati že v otroških letih. Ob obujanju spominov na odraščajoča leta se rada vrne v slikovito okolje Logarske doline, kjer je pogosto uživala v stiku z naravo in kjer še danes najde navdih za ustvarjanje. »Ustvarjalno delo je bilo zame tudi svojevrstna terapija, ljubezen do ustvarjanja mi je pomagala, da sem lažje šla tudi čez boleče življenjske izzive,« poudarja sogovornica, ki je bila pred približno desetimi leti posiljena.
Rada obuja spomine na otroška leta, ko je pogosto obiskovala sorodnike v Logarski dolini in uživala v naravi. »Spomnim se, kako sem se potikala po prostranih travnikih, kjer so se pasle krave, in prepevala. Čeprav sem bila družabna in sem se rada družila s sovrstniki, sem se dobro počutila tudi, ko sem bila sama, saj sem imela bujno domišljijo, moj notranji svet misli in občutij je bil že takrat pisan, razgiban in poln energije. Že od nekdaj čutim v sebi moč ognja, ki ga prelivam v ustvarjalnost, predvsem likovno,« pravi Brigita, ki je v osnovnošolskih letih najraje listala stripe Mikija Mustra o Zvitorepcu, Lakotniku in Trdonji.
Klicala Mikija Mustra
Omenjene like iz stripov je vztrajno prerisovala in se tako urila v risanju, obenem se je v njej vedno bolj krepila želja, da bi nekega dne v živo spoznala legendarnega ilustratorja in striparja Mikija Mustra. »Želela sem si, da bi mi pokazal, kako ustvarja svoje like. Našla sem njegovo telefonsko številko in ga neko zgodnje sobotno jutro poklicala. Ne vem, od kod sem zbrala pogum, saj sem bila še osnovnošolka. Spomnim se, da sem ga z zgodnjim telefonskim klicem zbudila. Dal mi je vedeti, da nisem izbrala primerne ure, a sem ga uspela prepričati, da sem ga lahko obiskala na njegovem domu v Ljubljani. Še danes sem mu hvaležna, da si je vzel čas zame in mi podrobneje predstavil svoje delo. Podaril mi je nekaj svojih originalnih risb, ki jih še vedno skrbno hranim,« pove z navdušenjem.
Iskala priložnosti
Šolanje je nadaljevala v srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani , kjer je pridobila naziv modne oblikovalke, zatem se je izučila še za vizažistko. Tako je pred leti med drugim sodelovala pri snemanjih televizijske razvedrilne oddaje, kjer je ličila nastopajoče. Prijetni spomini jo vežejo tudi na sodelovanje z modno oblikovalko Majo Ferme pri ročni poslikavi svile. »Delala sem pri različnih projektih. Ko gledam nazaj, mi je žal, da nisem bila bolj drzna, da bi stopila na samostojno poslovno pot in razvila svojo blagovno znamko. Ker z občasnim delom nisem zaslužila dovolj za preživetje, sem sočasno delala v gostinstvu, med drugim v kavarni Zvezda v središču Ljubljane, v kateri sem imela priložnost urejati novoletno dekoracijo. Pri tem delu sem neizmerno uživala,« poudari.
Ustvarjalna pot jo je med drugim za tri mesece popeljala v Avstralijo, kjer je za podjetje Bellingen Instruments ustvarila umetniško sliko, ki krasi eno od njihovih pisarn v Sydneyju. V Mehiki je s svojim nekdanjim partnerjem sodelovala pri pripravi neodvisnega dokumentarnega filma The ultimate rally movie. Pred leti je svoje slike razstavljala v knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani in v domu kulture v Črnučah, trenutno razstavlja v Braslovčah, razmišlja tudi o razstavi na domači Polzeli. Ustvarja akvarele, še raje riše risbe. Ponosna je na sliko Žovneškega gradu, ki krasi prostore braslovške občinske uprave.
Travmatična izkušnja
Pred približno desetimi leti je doživela travmatično izkušnjo. Takrat je živela in delala v Ljubljani. Ko se je v večernih urah vračala iz službe do avtomobila, jo je mlajši moški, narkoman, na silo strpal v avto, uperil pištolo v njen vrat in jo odpeljal na rob gozda, kjer jo je posilil. »Prevevala me je nepopisna groza. Bala sem se, da me bo po posilstvu še ubil. Prosila in rotila sem ga, naj me izpusti. Iz torbice mi je ukradel denar in pregledal dokumente, na katerih je preveril, kje živim. Grozil mi je, da se bo meni ali mojim staršem maščeval, če bom komu povedala, kaj se je zgodilo.«
Šokirana in prestrašena se je najprej zatekla k prijateljici, da se je nekoliko pomirila. Ko se je vrnila domov, je poklicala policijo, sledili so pogovori s kriminalisti. Društvo Beli obroč ji je omogočil pogovore s psihologinjo. Najbolj je hvaležna takratni predsednici omenjenega društva Vlasti Nussdorfer in kriminalistu Petru Mesiću, ki sta jo znala slišati in poslušati. »Strokovna pomoč je dobrodošla, vendar ne traja v nedogled, na neki točki moraš sam prevzeti odgovornost zase in narediti vse, da se izviješ iz primeža bolečih posledic travmatične izkušnje. Ne gre le za psihično, ampak tudi za fizično razbremenitev. Čutila sem, da moram iz telesa sprostiti nakopičeno negativno energijo,« pojasni. Zato se je pogosto zatekala v naravo, kjer je tekala, se sprehajala in telovadila. »Vedela sem tudi, da se moram čim prej vrniti med ljudi. Brez močne notranje volje, vztrajnosti in doslednega dela na sebi ter razumevajočih posameznikov, ki so mi stali ob strani, mi ne bi uspelo.«
Najprej v Avstralijo, nato v Mehiko
K sreči je policija posiljevalca kmalu prijela in ga zaradi več hujših kaznivih dejanj obsodila na devetnajstletno zaporno kazen. »Ko sem ga na obravnavi na sodišču ponovno videla, so se mi začela tresti kolena, s tresočim glasom sem odgovarjala na vprašanja sodnice. Takrat sem dojela, kako pomembno je nasploh v življenju, da govorimo svojo resnico, četudi se nam ob tem tresejo kolena in glas. Prav je, da povemo, kaj čutimo in mislimo. Ni dobro, da to zadržujemo v sebi, ker se to negativno odraža na našem počutju in ne nazadnje tudi na zdravju. Po travmatični izkušnji tega še nisem bila sposobna, bežala sem sama pred seboj in upala, da bom na drugem koncu sveta našla olajšanje,« še pove Brigita, ki je za tri mesece odpotovala v Avstralijo in zatem še v Mehiko, kjer je spoznala partnerja in rodila sina. Pred štirimi leti so se vrnili v Slovenijo. »Še vedno me vleče v tujino, predvsem v Srednjo Ameriko, tudi zaradi Indijancev in njihove kulture, s katero častijo povezanost z naravo. A sem zdaj v ospredje postavila družino. Zdaj sinu, ki se je rodil v Mehiki, s ponosom kažem čudovite kotičke Slovenije.«
Hvalnica hvaležnosti
Riše in slika po naročilu, svoja likovna dela objavlja na družbenih omrežjih. Lani decembra je ustvarila koledar hvaležnosti, v katerem je objavila navdihujoče misli in ilustracije. Pri risanju ji je pomagal tudi sin, ki med drugim kaže talent za likovno ustvarjanje.
Življenje, še poudarja Brigita, ponuja veliko priložnosti za hvaležnost, vprašanje je, ali jih prepoznamo. »Hvaležna sem, da lahko ustvarjam in s tem nekaj lepega podarim sebi in drugim. In če jih s tem navdihujem in opogumljam, toliko lepše. Želim poudariti, da smo lahko hvaležni za vsak nov dan, za navidezno majhne in preproste stvari, ki so v bistvu velike in dragocene. Zdijo se samoumevne, a niso. Šele ko jih izgubimo, se zavemo njihove vrednosti. Koledar hvaležnosti sem pripravila zato, da bi med ljudmi spodbujala občutek hvaležnosti. Koledar je nekakšna hvalnica hvaležnosti,« še pravi sogovornica, ki meni, da imamo izzive v življenju zato, da se ob njih osebnostno kalimo in postanemo boljši ljudje. »Danes se pri 40 letih počutim bistveno bolje, kot sem se pri dvajsetih. Z leti sem dojela, da sreča, mir in zadovoljstvo prihajajo od znotraj. Da je pomembno, da smo zadovoljni sami s seboj. Le iz svoje notranje moči lahko črpamo energijo za bolj in manj zahtevne izzive v življenju,« je prepričana Brigita.
