Arhiv NTRC

Ko običajni ljudje slišimo ali beremo o gasilcih, beseda navadno teče o požarih, poplavah ali prometnih nesrečah, a njihovo delo ne zajema le posredovanj ob dogodkih, ki se jih ne bi sramovali niti hollywoodski filmi. Gasilci pomagajo tudi ob pripetljajih, ki se navadno ne znajdejo na naslovnicah časopisov.

»V zadnjem času je postalo pogosto, da gasilci odpiramo vrata. Ljudje se zaklenejo iz hiše ali otroci starše zaprejo na balkon in ti nato ne morejo nazaj noter. Ali se v ključavnici zlomi ključ. Potem pomagamo gasilci,« je o pogostem delu radeških gasilcev povedal poveljnik Janez Sonc. Seveda tudi Radeče niso izjema in jim jo prav tako kdaj zagode nevihta ali kaj zagori, tudi suši se niso izognili. Zato letos več kot v letih prej dovažajo vodo tja, kjer jo ljudje potrebujejo.

Pomoč na Krasu

Med gasilskimi društvi, ki so pomagala pri gašenju največjega požara v slovenski zgodovini, je bilo tudi radeško. »Zanimivo in zastrašujoče je, kaj lahko naredi ogenj,« je predsednik Luka Suzić na kratko povzel julijski požar na Krasu. »Največji šok je, ko vidiš razsežnost požara. Greš čez hrib in po dolini ter nato čez naslednji hrib in karkoli vidiš, je vse požgano ali še gori,« je Sonc orisal nepredstavljivo velikost požara, ki je divjal na Krasu.

Sogovornika sta pohvalila organizacijo gasilcev, ki so uspeli pogasiti Kras. Vse je teklo kot dobro namazan stroj. Popis gasilcev, opreme in vozil so naredili, še preden se je konvoj gasilcev iz celjske regije odpravil na pot, tako da so tisti, ki so vodili gašenje požara, imeli dobro evidenco zmogljivosti in so lahko gasilce napotili tja, kjer so jih potrebovali.

Od leta 1872

»Vsa gasilska društva so najstarejša in najboljša,« je malo v šali pripoved o zgodovini gasilstva v Radečah začel predsednik društva. A radeško je res staro. Letos je praznovalo 150-letnico delovanja. Če bi štetje let zaupali otrokom, bi rekli, da je PGD Radeče staro 150 let in pol, saj je datum ustanovitve 19. februar 1872.

Društvo se je od 19. stoletja, ko se je gasilcem še reklo požarna bramba, razvijalo in raslo. Trenutni gasilski dom je pred približno sedemdesetimi leti zamenjal prvega, leta 1969 so gasilci dobili prvo cisterno, približno trideset let kasneje so se s še tremi okoliškimi društvi povezali v gasilsko zvezo. Društvo danes šteje sedemdeset članov, od tega jih je polovica operativnih, med njimi tudi dekleta, 25 pa je članov gasilske mladine.

Ponosni na Zverino

Najnovejša pridobitev je nova cisterna, ki je tako velika, da jo komaj stisnejo v garažo. Zato ni čudno, da ji ljubkovalno rečejo kar Zverina. A cisterna ni vse. Dosti pomembnejši so gasilci sami.

V zadnjem obdobju so v Radečah vzpostavili zdravo jedro gasilcev. Tega predstavljajo tudi preproste stvari, ki še pred leti niso bile tako samoumevne. Danes ima vsak gasilec svojo gasilsko obleko in čelado, nekateri celo dve. Tudi opremo so postopno izboljševali, a to je proces, ki se nikoli ne neha. Kot je povedal poveljnik radeških gasilcev, ima »oprema gasilca le spodnjo ceno, vrha pa ne«.

Če so bili pred leti finančno in kadrovsko podhranjeni, imajo danes zdravo društvo, ki dobro sodeluje znotraj ekipe, z drugimi društvi in z lokalno skupnostjo.

Učenje iz izkušenj

Znano je, da se ljudje na napakah učimo. Še posebej je dobro, če se znamo učiti na napakah drugih, da jih sami ne ponovimo. Radečani so pomagali tudi pred osmimi leti, ko je bila notranjska pokrita z ledom. Takrat je zaradi žleda odpovedala skoraj vsa komunikacijska oprema. »V Cerknici je poveljnik gasilcev dobil obvestilo, da je potrebna njihova pomoč, potem je šel peš do prvega gasilca, s katerim sta nato šla od vrat do vrat, da sta zbrala vse gasilce, da so se lahko odpravili na delo,« je o razmerah leta 2014 povedal Sonc. Zato so v Radečah vzpostavili štabno sobo, ki preprečuje, da se tudi njim ne bi zgodilo, kar se je pred leti v Cerknici, in bodo komunikacijski kanali odporni na naravne nesreče.

Pogled v prihodnost

Radeški gasilci delujejo dobro in tako kot vsaka dobra organizacija imajo načrte. Od manjših, kot je nadaljevanje izboljševanja opreme v društvu, do velikih, ki bodo rešili največji izziv, s katerim se trenutno soočajo. Gre za prostorsko stisko, o čemer sva se s fotografom prepričala, ko je poveljnik, da bi nama predstavil najnovejše pridobitve, zapeljal Zverino iz garaže. »Garažo smo morali poglobiti in preurediti, da smo lahko novo cisterno postavili vanjo, a še vseeno gre na tesno,« je pojasnil poveljnik. Zato je največji dolgoročni načrt, da bi gasilsko društvo, ki deluje dobro in je tudi zadovoljivo opremljeno, preselili v udobnejše prostore. »Upam, da nam bo uspelo najti ustrezen prostor za nov gasilski dom,« je v prihodnost gledal predsednik društva. (Foto: Andraž Ourg - GrupA)