Nik Jarh

Včasih se najlepše zgodbe rodijo povsem nepričakovano. Tako je nepričakovan telefonski klic nekega majskega dopoldneva pred tremi leti odprl tudi vrata v skoraj pozabljeno poglavje zgodovine o poslednjem Tscheligijevem (Čeligijevem) pivovarju Ivanu Jezerniku iz Luč. Družina Jezernik je v Lučah upravljala tudi gostišče Raduha, eno najstarejših in še danes najbolj prepoznavnih gostinskih hiš v Zgornji Savinjski dolini.

Finance

Ribnik Marof med najboljšimi evropskimi projekti

Iz naključnega srečanja je tako nastala razstava, ki je bila konec minulega leta na ogled v Mariboru, zdaj gostuje v Muzeju Laško, v katerem si jo je mogoče ogledati do 23. aprila.

Kako se je začelo?

»Ko sem objavil obvestilo, da načrtujem sprehod med nekdanjimi mariborskimi pivovarnami, mi je približno teden pred dogodkom zazvonil telefon. Na drugi strani se je oglasil gospod, ki je dejal, da je njegova mama hči zadnjega Tscheligijevega pivovarja. Predlagal je srečanje in tako smo čez teden dni že sedeli skupaj pred nekdanjo pivovarno na Koroški cesti 2,« je začetek zgodbe o poslednjem Tscheligijevem pivovarju predstavil avtor razstave Vid Kmetič iz mariborskega Društva Trafika.

Alojz Selišnik, pivovarjev vnuk, in njegova mama Emilija, pivovarjeva hči, sta Vidu Kmetiču začela razpletati zgodbo svoje družine – o mojstru pivovarju, ki je vodil eno najpomembnejših mariborskih pivovarn, o ženski, ki je med vojno dvakrat gledala smrti v oči, o gostilni, ki je preživela režime in generacije …

Pivovarska pot

Življenje Ivana (Johana) Jezernika je bilo polno nenavadnih preobratov, poguma in predanosti delu. Bil je človek velikega srca, ki se je redno vračal v domače Luče, saj jih je imel iskreno rad in je tudi veliko prispeval k razvoju kraja.

Ivan Jezernik se je rodil leta 1885 v Lučah ob Savinji. »Bil je eden od treh otrok moje prababice, ki je bila bajtarska žena. Ženske so takrat hodile čez Pavličevo sedlo na Koroško žet žito. Tam so ostale celo poletje, da so zaslužile za preživetje. Še kot otroka je mati Ivana vodila s seboj na delo. Ko je bil dovolj star, ga je pustila v Celovcu, v katerem je delal v pivovarni in se izučil za pivovarja,« je o svojem dedku povedal Alojz Selišnik. Osebno ga ni poznal, saj je umrl petnajst let pred njegovim rojstvom, leta 1948. O njem sta mu pripovedovali babica in mama.

Od Rusije do Maribora

Še pred začetkom prve svetovne vojne je Ivana Jezernika pot zanesla v Rusijo, kamor so v tistih časih številni hodili na delo. »V Moskvi je bil štiri leta vodja neke pivovarne. Ko se je začela oktobrska revolucija, so ga po pripovedovanju stare mame obiskali boljševiki in mu rekli, naj se čim prej umakne, sicer ga bo doletela enaka usoda kot druge kapitaliste,« je o svojem dedku pripovedoval Alojz Selišnik.

Tako je Ivana Jezernika pot iz Moskve vodila v Maribor, vmes se je za kratek čas ustavil le na Dunaju in si tam kupil veliko žepno uro, ki jo še danes skrbno hrani Alojz.

V Mariboru je Jezernik prevzel vodenje Tscheligijeve pivovarne na Koroški cesti 2. Tam je tudi stanoval. Jezernik je postal glavni pivovarski mojster v času, ko je bila pivovarna v lasti Franza Tscheligija, zadnjega predstavnika pivovarske rodbine.

Izjemno cenjen med sodelavci

Ivan je bil odgovoren za nadzor nad proizvodnjo piva, za kakovost pivovarskih postopkov, upravljanje delavcev, vzdrževanje opreme in kleti ter za razvoj receptur in stabilnost proizvodnje. Njegovo delo je bilo ključno v zadnjih letih obstoja pivovarne, ko se je soočala s konkurenco večjih industrijskih pivovarn in s politično-gospodarskimi spremembami. Ivan Jezernik je bil izjemno cenjen med sodelavci, ki so ga opisovali kot mirnega, natančnega in predanega človeka.

Po drugi svetovni vojni je bila pivovarna nacionalizirana in pripojena podjetju Jugoalko, kasnejšemu Talisu. S tem je prenehala obstajati kot samostojna pivovarna, Jezernik je postal njen zadnji pivovarski mojster.

Usodno srečanje

Emilija Pesek je v Tscheligijevo pivovarno hodila po pivo za domačo gostilno na Dravskem polju. »V Maribor se je vozila s kočijo in vedno se je lepo uredila. Nadela si je klobuk s pajčolanom, si obula lakaste čevlje in oblekla ›pelcmantel‹, poskrbela je tudi za konja. Spletla mu je kitke ter ›zglancala‹ kopita in kot je sama rekla, pivovar ni imel nobene možnosti, da bi se ji uprl,« je dejal Selišnik. In res je brhka gostilničarka Ivanu Jezerniku takoj padla v oči. Kmalu sta se poročila.

Ivan je imel kar nekaj prihrankov in tako je leta 1938 v rodnih Lučah v neposredni bližini svoje rojstne hiše kupil gostilno, ki je bila po vojni preimenovana v Gostilno Raduha, po domače Pri Majdetu. Vodila jo je Emilija, medtem ko je Ivan še naprej v Mariboru vodil Tscheligijevo pivovarno. Videvala sta se vsak konec tedna, in sicer izmenično enkrat v Mariboru, drugič v Lučah. Od Maribora do Celja sta potovala z vlakom, od Celja do Luč je vozil avtobus.

Obiski ob koncu tedna posebno doživetje

Emilija jih je štela že več kot štirideset, Ivan še malo več, ko se jima je leta 1942 rodila hči Emilija in tudi po njenem rojstvu, med vojno in v prvih povojnih letih, sta zakonca ohranila obiske ob koncih tedna. Teh se Emilija Selišnik (rojena Jezernik) še danes spominja kot posebno doživetje: »Z mamo sva se v Maribor pripeljali z vlakom. Na železniški postaji naju je ›atek‹ pričakal s ›fijakerjem‹, s katerim smo se nato peljali do pivovarne. Maribor je bil tedaj tlakovan in še danes mi v ušesih odzvanja tisto klopotanje po tlakovcih.«

Dvakrat ušla smrti

Gostilna Raduha je bila odprta tudi med vojno. V zgornjem nadstropju so stanovale družine nemških učiteljev, ki so poučevali v šoli čez cesto. Konec leta 1943 so Luče za kratek čas osvobodili partizani in ker so v gostilni prej stanovali Nemci, se je Ivanova žena Emilija znašla v nevarnosti. Odpeljali so jo v Robanov kot in ni veliko manjkalo, da bi jo ustrelili. K sreči je bila tam njena dobra prijateljica, ki je bila s partizani v dobrih odnosih, tako da jih je uspela pregovoriti, da so jo pustili živo.

Novice

Dokumentarni film o častnem občanu Laškega

Po nekaj mesecih so Luče spet zasedli Nemci in Emilija je bila spet v nevarnosti. S hčerkico so jo odpeljali v Celje v Stari pisker, v katerem ji je grozilo, da jo bodo ustrelili – tokrat Nemci, saj so bili v vmesnem času v gostilni partizani. Ker je Emilija dobro govorila nemško in verjetno tudi zaradi dojenčice, ki jo je še dojila, se ji uspelo še enkrat izogniti strelskemu vodu.

Po koncu vojne so gostilno nacionalizirali, a so jo Emiliji vrnili že leta 1956. Gostilna Raduha po izvrstni kuhinji slovi še danes, ko jo vodi že četrta generacija družine.

Prezgodnje slovo

Ivan je Tscheligijevo pivovarno uspešno vodil tudi med vojno. Po koncu vojne je lastnik Franz Tscheligi končal v taborišču Šterntal, v katerem je bil julija 1945 ustreljen med poskusom pobega. Pivovarna je bila z odločbo Avnoja 23. oktobra 1945 zaplenjena in je prešla v državno last.

V pivovarni je Ivan že prej zaposlil svojega polbrata Antona, ki je hotel mojstra pivovarja izriniti, po vojni pa je kot del novih oblasti prevzel nadzor nad obratom. To in vse drugo povojno dogajanje je še dodatno načelo sicer že pešajoče Ivanovo zdravje in ga na koncu pripeljalo do prezgodnje smrti maja 1948. Kako zelo so cenili svojega mojstra pivovarja, so pokazali zaposleni. Na grobu v Lučah je bil med najlepšimi njihov venec, spleten iz šmarnic.

Ostali so ji plašč in pravljice

Večina Ivanovih stvari je po njegovi smrti ostala v stanovanju na Koroški cesti 2. Vse, kar je lahko vdova Emilija od tam vzela, je bil njegov krznen plašč, ki ga je kupil, ko je še delal v Moskvi, iz bogato založene knjižnice pa le Andersenove pravljice, ki so bile drag spomin hčerke Emilije na očeta.

Vdova Emilija je s hčerko tudi po Jezernikovi smrti redno zahajala v Maribor k svoji dobri prijateljici in hčerini botri. Mesto je Emiliji Selišnik za vedno ostalo zapisano v srcu in spominih na otroštvo ter njenega »ateka«.

Ivan Jezernik je postal pomemben del lokalne zgodovine zaradi svoje vloge v zadnjem obdobju delovanja Tscheligijeve pivovarne. Njegova zgodba je danes predstavljena kot del industrijske dediščine Maribora, pričevanje o pozabljeni pivovarski tradiciji in kotpovezava med Savinjsko dolino ter Mariborom.

Korenine v močnih ženskah

»Hvaležna sem, da so se s pomočjo babičinih pripovedi vse te zgodbe ohranile. Čeprav se zdijo oddaljene, so nas zaznamovale. Človeška energija, pripadnost, vztrajnost, ponižnost in trdo delo lahko zaznamujejo čas in prostor. Čeprav osebno teh časov nismo doživeli, smo v družini ohranili veselje do življenja, spoštovanje in toplino,« je dejala vnukinja Ivana in Emilije Jezernik Martina Breznik, ki danes nadaljuje družinsko tradicijo in vodi Hišo Raduha, eno najstarejših in najbolj prepoznavnih gostinskih hiš v Zgornji Savinjski dolini.

Martina je pred kratkim prejela izjemno priznanje za tradicijo in inovativnost. Izbrana je bila za šefinjo sodobne tradicije. Pravi, da je takšni nazivi ne obremenjujejo, a priznanje je veliko: »Mislim, da smo v Sloveniji znani prav po tem, da je temelj našega dela tradicija. To me zelo navdihuje. Danes je še posebej pomembno, da ostajamo prizemljeni. A tradicija mora biti tudi nadgrajena – s časom, tehnikami, z znanjem.«

Družino Jezernik so zaznamovale močne in načelne ženske. Martina je kuhalnico prevzela od svoje mame (in ta od svoje) in tako danes predstavlja že četrto generacijo kuharskih mojstric. »Stara mama mi je dala blagoslov s pomočjo pripovedi, mama pa strast in ogromno kuharskega znanja. Žal se po smrti dedka ni ohranila pivovarska tradicija,« pravi Martina, ki ji pri vodenju gostilne pomagajo mož Matjaž ter otroci Kristina, Filip in Jaka.