Arhiv NTRC

Svoje poslanstvo duhovnika je opisal kot ustvarjanje okoliščin, da bi lahko tudi drugi doživeli nekaj takšnega, kot je doživel sam, in sicer osebni odnos z Jezusom. »Ne da bi jaz koga spreobrnil – to dela Bog sam – a okoliščine so pomembne in nanje lahko vplivam. Zato je cilj naše župnije vzpostaviti varno, lepo, pristno mesto, kjer ima Bog priložnost, da se dotakne src ljudi vseh generacij.«

Prebrala sem, da nimate radi, da vas ljudje naslavljajo z besedno zvezo gospod župnik. Kako to?

Cerkev se mora vedno prenavljati. S prenovo v zadnjem času se vračamo k začetkom. Ideal je Jezusova cerkev, kjer so njegovi učenci hodili skupaj z njim. Poslušali so ga, z njim so sedeli za mizo. Takšna oblika cerkve je tudi moj ideal. Skozi zgodovino se je položaj cerkve spreminjal. Slednja je včasih kopirala civilne vzorce glede vodenja, oblasti in hierarhije. Tako so se razvili častni nazivi, častne obleke, zrasle so palače. S tem so nastali tudi nevidni zidovi, ki dajejo vtis, kot da je cerkev iz dveh delov – da so na eni strani duhovniki in na drugi verniki. Občutek, da smo na dveh bregovih ene reke, je čisto nekaj drugega od načina delovanja prvotne cerkve. Morda komu ustreza, da je odet v posebna oblačila in ga naslavljajo z nazivom gospod ali še s katerimi drugimi nazivi. Skušnjava ob tem nastaja tudi za vernike, ki lahko dobijo vtis, da so le cerkveni dostojanstveniki poklicani za to, da so zares kristjani, medtem ko drugim ljudem tega ni treba. Naziva gospod župnik ne maram, če ima v sebi senco te delitve.

Od nekdaj imate številna zanimanja, od računalništva, glasbe, športa. Zakaj ste se odločili, da boste postali duhovnik?

Nisem doživel razodetja ali posebnega klica v smislu kakšnega nadnaravnega dogodka. Svojo poklicanost sem doživel med ljudmi, ko sem odkril, da je vera nekaj zelo lepega, da življenje naredi zelo lepo. Bog poskrbi, da človek v pravem trenutku sreča prave ljudi. Jaz sem spoznal navdihujoče, krasne vrstnike, ki so imeli vero in osebni odnos z Jezusom, ob tem so cenili vrednote prijateljstva, zaupanja. Nato so se zgodile še druge stvari. Pridružil sem se skavtom, organizaciji, kjer je v ospredju oblika vere še posebej primerna za mladega človeka, ki je še nekoliko v oblakih. Ne gre za dolge nočne ure molitve, ampak za drug način spoznavanja vere, na primer ko mladi sedijo ob tabornem ognju, se objamejo in zapojejo bogu zahvalo za današnji dan. Vse našteto me je v obdobju proti koncu srednje šole zelo močno zaznamovalo. Čutil sem, da mi je bilo dano res nekaj velikega, in začutil željo, da bi možnost podobnega izkustva lahko dal še komu drugemu.

Zanimivo je, da vas je navdušila duhovniška služba, čeprav pravite, da ste po naravi racionalist.

Zanima me ogromno stvari, po naravi sem racionalist, tehnik, računalničar. To, da sem racionalist, je dobro tudi zato, ker me varuje pred skušnjavo, da bi z vero ostal v oblakih. Če bi se posvečal le duhovnosti, bi lahko kot duhovnik izgubil stik z ljudmi, ki v resnici živijo z obema nogama na trdnih tleh. Biti nekje »na sredi«, hkrati na trdnih tleh in hkrati zazrt v nebo, je včasih težje. A je morda tako prečiščen premislek, ki ga potem ubesedim, lažje sprejemljiv človeku, ki posluša moje pričevanje.

Za vero bi lahko veliko naredili tudi, če se ne bi odločili za duhovniški poklic. Vaš vložek je velik. Se kdaj v vas porodi misel na partnerstvo, lastno družino?

Sem duhovni asistent v štirih zakonskih skupinah, med drugim sodelujem z mladimi družinami. To delo me neizmerno bogati, saj gre za intimne skupine, kjer se pogovarjamo osebne stvari.

Ko gleda človek od od daleč, se mu zdi vse lepše in idealnejše. Ko sem bil mlajši, sem večkrat čutil take nostalgične občutke ob pogledu na družino. Ko hodim po ulici in vidim lepo mlado družinico, se lahko še vedno porodijo taki občutki.

S sodelovanjem v zakonskih skupinah pa dobim bolj realen pogled. Družina je nekaj najlepšega, človekovo srce je narejeno zanjo. Po drugi strani družina pomeni trdo delo, vsakodnevno odločitev in odrekanje, podobno kot je pri meni pri moji izbiri. Ne morem reči, da je komurkoli, ki jemlje svoje poslanstvo zares, lažje. Ni mi žal za to, čemur sem se odpovedal, ker mi moje delo daje dovolj priložnosti, da me napolni, gradi, daje mi samozavest in zadovoljstvo. Seveda pa je daleč od tega, da bi bilo vse super.

Imate vrsto konjičkov, ki jih človeku v talarju morda ne bi pripisali, in sicer pohodništvo, gorsko kolesarjenje, turno smučanje …

Vse, kar je povezano s hribi, me zelo privlači. Ukvarjal sem se z gorništvom, ko sem bil na fakulteti, tudi z alpinizmom. Zdaj za to nimam več toliko priložnosti. Od nekdaj je z mano raslo kolo, jaz sem z njim rasel, kar zadeva moje kolesarsko znanje. Zadnjih nekaj se ukvarjam z enduro oz. vsegorskim kolesarjenjem. Rad se podam na Roglo, na Mariborsko Pohorje, na Krvavec. Rad imam tudi pohode v hribe. Starejši skavti smo se lani povzpeli na Triglav. Najlepša poletna kombinacija je zame kolesarski vzpon na Mangartsko sedlo in po Slovenski poti na vrh. Pozimi je zame najlepša oblika gorništva turno smučanje. Hoja v hrib in nato spust sta zame ventil, odklop. Hkrati so vzponi zame prava meditacija. Takrat so moji možgani prevetreni in marsikdaj dobim navdih za pridigo, nagovor ali članek, ki se ga prej nisem domislil niti po urah sedenja za zaslonom računalnika.

Doslej ste službovali v različnih krajih. Zanimivo je, da vas povsod spremlja zavetnik sv. Jurij.

S sv. Jurijem sem res zelo povezan. Je namreč zavetnik skavtov in skavt sem že pol svojega življenja. Je tudi zavetnik dveh župnij, kjer sem deloval, in sicer kot kaplan v Slovenskih Konjicah in kot župnik v Krškem, kjer sem bil soupravitelj Župnije Zdole. Sveti Jurij je vedno v »družbi« zmaja, ki ga je premagal in hitro pomislimo na legende, ki so povezane s svetnikom in zmajem. Pri tem se nam zgodi, da obtičimo v legendi in pozabimo, da je Jurij dejansko premagal skušnjavo.

Odkar sem si jo prvič ogledal, mi je zelo pri srcu oltarna slika svetega Jurija v šentjurski cerkvi. Zmaj ima tu zelo obrobno vlogo. Najlepši del upodobitve pa je ljubeč pogled, s katerim Jurij gleda Marjetico. Tudi tu gre sicer za element legende, a sporočilo je čudovito: Jurij se je boril zanjo. Moč in motiv za to, da se je uprl skušnjavi, je našel v odnosu, v ljubezni.

To sliko zavetnika ste uporabili tudi v novi oblikovni podobi šentjurske župnije.

Likovna podoba je v današnjem času zelo pomembna. Simbolna govorica je zelo močna, saj pritegne, povezuje ljudi, daje nam skupno identiteto. Zato smo oblikovali sodoben, čisto oblikovan znak z jasno zgodbo. Podoba znaka je avtorsko delo domačinke Kvirine Martine Zupanc in v sebi nosi kup simbolike.

Del podobe je slogan, ki se glasi Na poti. Objeti. Z upanjem. Kaj se skriva za temi besedami?

Slogan lahko beremo v pasivni in aktivni obliki. V prvem pomenu gre za to, da kristjan dela, kar dela, ker je ljubljen, ker je »objet«. Bog je ljubezen in karkoli naredimo v ljubezni, naredimo v Bogu, tudi če se tega ne zavedamo. Prvi je Bog, ki nas objame: nam odpusti, nam nudi zaščito, drugič vzpodbudo. Podobno, kot to naredita oče ali mama.

Ko se pri nebeškem očetu počutimo varno in ljubljeno, želimo s to ljubeznijo objeti še koga drugega. Tu pa nastopi aktiven pomen našega slogana. Objeti človeka na poti pomeni objeti in sprejeti ga v njegovi resničnosti. Sprejeti ga tam, kjer je. Ne moralizirati, ampak sprejeti. Ta misel sovpada z zamislijo o sinodalni cerkvi, o čemer govori tudi papež Frančišek. Na poti, ko hodimo za Jezusom, se dogaja življenje, različni darovi pridejo do izraza. Tukaj takoj odpadejo zidovi med nami, skupaj smo v tem.

Kaj pravite na pogled vernikov, ki pravijo, da živijo v skladu s krščanskimi vrednotami, a da za to ne potrebujejo cerkve in obredov?

Ko gremo k maši, je to prvi del, Jezus nas tam objema, tam nam je lepo. Tam se napolnimo z njegovo besedo in s svetim obhajilom. Če pri tem ostanemo, če se pri tem naša vera konča, je to sebično. Bog nam svojo ljubezen daje, da bi jo delili. A če samo dajemo, kaj se bo zgodilo z nami? Spraznili se bomo. Psihologija govori podobno. Ne moremo ljubiti, če nismo ljubljeni. Ne moremo graditi zdravih odnosov, če sami nimamo takšnega izkustva. Če nismo bili deležni zdravih odnosov, moramo pozdraviti svoje rane, da jih ne prenašamo v nove odnose. Seveda Bog ni samo v cerkvi. Sveti Duh veje, kjer hoče. Napolnjuje tudi ljudi, ki niso uradno pripadniki krščanstva. Povsod kjer je resnična ljubezen, kjer ljudje naredijo nekaj, kjer ničesar ne pričakujejo v zameno, je tam že Bog. A za kristjana je nemogoče, da bi to bil in ostal brez skupnosti, brez občestva, brez Cerkve.

Foto: SHERPA

»Kot duhovnik morda kdaj za svoje delo ne dobim povratnega odziva po človeški plati, a Bog poskrbi za dovolj potrditev in občutkov uspeha. Daje mi dovolj sadov, da ne izgubim veselja nad sajenjem.«

»Letos nisem v skušnjavi, da bi to, da za praznike vsem ni lepo, spregledal. V župnišču namreč živita dve ukrajinski družini. V eni družini je na primer ob babici in mami tudi deklica, ki je pred dnevi praznovala četrti rojstni dan. Iz Ukrajine jo je poklical dedek, da bi ji voščil, in vnučka ga je prosila, naj pride na praznovanje. Ob tem me je v srcu spet pretreslo, kako težko je nekaterim.«