Andraž Purg

Akademija je bila posvečena spominu na otroke, ki so bili poleti 1942 v Celju nasilno ločeni od staršev in izpostavljeni prisilni asimilaciji – z izgubo maternega jezika, s spremembo imen, z izbrisom identitete ter s pogosto trajno prekinjenimi družinskimi odnosi. Udeležili so se je tudi nekateri še živeči posamezniki, ki so jim takratni dogodki na krut način poteptali dostojanstvo in uničili otroštvo.

Ko je življenju odvzeta vrednost

»Želimo izkazati globoko spoštovanje otrokom, ki so bili leta 1942 nasilno ločeni od staršev, domov in domovine. To je spomin na čase, ko je bilo poteptano njihovo dostojanstvo, človeškemu življenju je bila odvzeta vrednost. Želimo opomniti, da je takšna bolečina danes nepredstavljiva. Ne želimo odpirati ran, ampak opomniti, da ta krutost ne sme utoniti v pozabo, saj se kaj takšnega ne sme nikoli več ponoviti, naučiti se moramo ravnati drugače,« je na slovesnosti dejal župan Mestne občine Celje Matija Kovač.

Župan se je ob tem zahvalil vsem, ki v Celju ohranjajo spomin na to zgodovinsko prelomnico: »Verjamem, da smo kot družba dovolj zreli, da presežemo delitve in da se trdno povežemo zaradi želje, da ustvarimo mirno prihodnost.«

Svoboda ni več samoumevna

Na akademiji je bila tudi predsednica društva taboriščnikov – ukradenih otrok Aleksandra Hribar, ki je hči ukradenega otroka. »Ni slovenske identitete brez narodnoosvobodilnega boja in brez priznanja najhujših vojnih žrtev, nasilno odpeljanih otrok, ki so ostali brez otroštva, staršev in domov. Domovina jih je ob vrnitvi vendarle objela kot simbol upanja in zmage nad storjenimi krivicami. S temi dogodki se je zapisala ena najbolj tragičnih zgodb naše zgodovine,« je dejala Hribarjeva. Ob tem je spomnila, da svoboda ni več samoumevna in zahteva srčnost, pogum ter vztrajnost celotne družbe: »Poudarjanje teh vrednot postaja naša dolžnost in zaveza do potomcev, ki jim želimo izročiti resnico. Da bodo otroci skrbno rasli v toplini družine.«

Požigi domov in nečloveško mučenje

Dolgoletni predsednik omenjenega društva in prejemnik častnega znaka Republike Slovenije za življenjsko delo Janez Žmavc je ob akademiji nanizal ključne mejnike v tistem času, ki so marsikomu v dvorani orosili oči. Nečloveško mučenje, nasilje, požigi domov, likvidacije in zaplembe premoženja so marsikomu zarezali globoko v življenje. Žmavc je bil prav tako odvzet staršem in sestri, tri leta je preživel v taborišču v Nemčiji, ko se je vrnil domov, je izvedel, da je mama umrla v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu. »Spomini tonejo v pozabo, vendar spomini na dolgoletno nacistično nasilje, osvoboditev in vrnitev v domovino ostajajo,« je poudaril.

Na slavnostni akademiji je spregovoril tudi prvi predsednik Slovenije Milan Kučan, ki je dejal, da mora celotna družba delo za mir dojeti kot svojo dolžnost. »Ukradeni otroci so bili še en del zločinskega načrta, zato se moramo vprašati, ali je zdaj v času vojn po svetu kaj drugače. Optimističnega odgovora ob pogledu na vojne na to vprašanje zaenkrat ni. Največje žrtve vsake vojne so otroci. Svet danes ni naklonjen miru,« je dejal na odru.