Andraž Purg

»Res imam ogromno dejavnosti, a mi nobena ni v breme.« Tako nam je ob obisku strelišča Strelskega društva Kovinar Štore dejal dolgoletni predsednik društva Vladislav Bogdanović. Ponosen je, da se pod okriljem društva kalijo tekmovalke, ki v zadnjem času uspehe dosegajo na državni ravni. Prostori društva so nepogrešljivi za druženje in povezovanje občanov. Strelstvo sicer še zdaleč ni edini konjiček enega od letošnjih občinskih nagrajencev. Slednji se je vrsto let posvečal kinologiji, lovstvu in ribištvu. Kot pravi, njegovi domači to sprejemajo z razumevanjem. Žena se ne jezi, kadar ga ni doma, ampak je predvsem vesela takrat, ko ga vidi.

Andraž Purg

Člani Strelskega društva Kovinar Štore imajo vzorno urejeno pokrito avtomatsko strelišče za zračno puško, kjer o njihovih uspehih pričajo številni pokali. Strelišče je eno redkih v državi, ki je urejeno tako, da se lahko temu športu posvečajo tudi invalidi, med drugim paraplegiki. V prostorih ob strelišču se člani po treningih srečujejo tudi ob partiji kart ali igre človek, ne jezi se ter se družijo s člani območnega združenja veteranov vojne za slovenijo in drugih domoljubnih društev.

Pred leti je bilo strelsko društvo v zatonu. Vztrajal je le še izjemen strelec in sodnik Vili Dečman, ki je bil nekoč jugoslovanski prvak. Nekaj časa sva bila edina dejavna člana. A pomembno je imeti ekipo, podmladek. Vesel sem, da nam je zdaj uspelo pomladiti vrste.

Vladislav Bogdanović se strelski dejavnosti posveča že vrsto let. Z njo se je srečal že v Inđiji, enem od srbskih naselij, od koder izvira. Takrat je bil to eden od načinov za druženje z vrstniki. Ko se je preselil v Štore, se je pridružil strelskemu društvu. »Ko sem začel, ni bilo treba članom plačevati niti članarine. Vse je pokrila ›mama železarna‹,« se spominja. Prostori niso bili najbolje urejeni, zato so člani društva sami zavihali rokave in se lotili obnove. Povezali so se s člani območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo in z drugimi društvi v Štorah. »Izkopali smo lesena tla, ki so bila, da ne bi propadala, premazana kar z odpadnim oljem. A vonj je bil zelo neprijeten. Prostor smo mesec dni sušili, da smo se rešili vlage, nato je občina pomagala pri izdelavi novih tal in izolacije,« je dejal.

Dekleta so vztrajnejša

Strelstvo je letošnjemu prejemniku srebrnega grba zlezlo pod kožo, ker gre za dejavnost, kjer je potrebna umirjenost. »Ko čim bolje zadenemo tarčo v središče, ki mu strelci pravimo ›muš‹, nam to daje zadoščenje. V veliko veselje so mi tudi tekmovanja v koroško-štajersko-zasavski regiji. Vključenih je 13 ekip, vsako leto imamo šest kol. Štejejo tako posamezni kot ekipni rezultati,« je razložil.

Osebni arhiv

Zelo ponosen je na podmladek društva. Tri dekleta so na regijskem tekmovanju dosegla normo in so se pred dnevi udeležila državnega prvenstva v Ormožu. Še posebej uspešna je bila Katarina Bratina. V streljanju z zračno puško na deset metrov v kategoriji U15 je osvojila četrto mesto. Dve tekmovalki društva Kaja Smole in Veronika Šekoranja sta v svoji kategoriji osvojili 18. in 28. mesto. Šteje vsak milimeter, saj pri oceni odločajo decimalke.

Bogdanović mlade velikokrat povabi, naj se preizkusijo v strelstvu. Fantje, ki so doslej poskusili, so vztrajali kakšno leto, nato so vrgli puško v koruzo. »Ponavadi so navdušeni nad bolj razgibanimi športi, kot sta košarka in nogomet, všeč so jim borilne veščine … Dekleta iščejo nekaj bolj umirjenega. So tudi vztrajna, želijo se dokazati.« Njihovi zadnji uspehi so rezultat dobre psihične in tehnične priprave, a tudi podpore staršev, ki jih vozijo na treninge in tekme, pravi sogovornik.

V družbi ptičarjev

Njegova dolgoletna ljubezen je kinologija. Tej dejavnosti se je začel posvečati leta 1981, ko je kupil prvo psico. Z njo in z naslednjimi psi je sodeloval na številnih kinoloških tekmovanjih. Kolegi so ga spodbujali, naj se loti še vzreje. Na pobudo enega od referentov v kinološki zvezi se je izobrazil za kinološkega sodnika. Po dveh letih stažiranja se je leta 1989 prijavil na izpit, ki je trajal kar pet ur in je zajemal poznavanje ptičarjev, in sicer 43 vrst pasem psov, vzgojenih za lov na perjad in divjad.

Osebni arhiv

Kasneje je opravil izpit še za eno pasemsko skupino, kamor spadajo prinašalci, šarivci in vodni psi. Skupno tako odlično pozna 83 vrst pasem psov. Dragocene izkušnje je nabiral na sojenih na razstavah psov, med drugim tudi na evropski razstavi. Vsako leto sodi na kinoloških lovskih prireditvah, kjer ocenjuje telesno oceno psov in delo z njimi.

Skupno je vzredil 78 psov, od tega jih je pet zadržal zase. Zadnja psička mu je umrla leta 2016 in od takrat nima več družbe štirinožnega prijatelja. »Zadnja psička je živela v družbi psa pasme coton de tulear, zelo sta se razumela. Stara je bila 16 let. Družbo psov pogrešam. A ker sem starejši, ne želim tega bremena prelagati na svojo družino, če bi se mi morda kaj zgodilo.«