»V Celjskem domu v Baški še bomo slišali otroški smeh«
Letovanje na morju je za večino otrok še vedno najlepši način preživljanja počitnic, še zlasti je pomembno za tiste, ki se na morje odpravijo v okviru zdravstvenih in socialnih kolonij. V Celjskem domu v Baški, katerega lastnica je Mestna občina Celje, ki tudi sofinancira programe letovanj, otroci zaradi koronavirusa doživetij morskih radosti letos niso mogli občutiti in so bili prikrajšani za nepozabne spomine. Za družbo Celeia, ki uresničuje te programe kolonij, upravlja Celjski dom in si nenazadnje prizadeva osrečiti udeležence letovanj, je bila to sezona velikih izzivov in hkrati obdobje, ki ga bodo v družbi želeli čim prej pozabiti. A kljub temu da letos nisi mogli uresničevati svojega poslanstva, jim to ni vzelo poguma za to, da bi v prihodnje v lepem in skrbno vzdrževanem Celjskem domu v Baški spet lahko poskrbeli za veselje otrok in njihovih staršev. O tem smo se pogovarjali z Mijem Zorkom, direktorjem družbe Celeia, in s Tonetom Ojsterškom, pedagoškim vodjem v tem občinskem podjetju.
Kako sta doživljala, da je letošnja poletna sezona v Celjskem domu zaradi koronavirusa minila brez zdravstvenih in socialnih kolonij, torej brez otroškega smeha in razposajenosti?
Mijo Zorko (MZ): Letošnja sezona nam bo res ostala v grenkem spominu. Zdaj ko je je konec, upamo, da je bila to edina takšna sezona. Grenak priokus je pri vseh, ne le pri otrocih, ki se kolonij in šol v naravi niso mogli udeležiti, ampak tudi pri nas, ki smo se takoj pa lanski sezoni že začeli pripravljati na novo. Ob lanski 60-letnici doma smo se v Celei na novo sezono pripravljali še z dodatnim zagonom. Konec aprila bi morali odpreti Celjski dom, kot to naredimo vsako leto, a je bila pred tem razglašena epidemija. Potem smo ga vendarle odprli 18. junija in obratovali 60 dni, 24. avgusta smo ga zaradi dodatnih ukrepov (uvrstitve Hrvaške na rdeči seznam, op. p.) morali spet zapreti. Namenjen je bil samo turističnim programom, žal smo pogrešali smeh približno tisoč otrok, ki vsako leto obiščejo kolonije v Celjskem domu. Bili smo med tistimi, ki smo se ob pomoči Mestne občine Celje do zadnjega trudili, da bi programe kolonij le izvedli. V Baški ima svoj dom tudi Murska Sobota, a njen ni bil odprt niti en dan, v bližnjem Punatu ima dom RK Maribor, ki ga prav tako ni odprl.
Tone Ojsteršek (TO): Priznati moram, da je bilo kar prazno v Baški, saj sem navajen, da sem vedno obkrožen z otroki. Glede na to, da smo opravili vse priprave za letovanje otrok, mi je najbolj žal zanje, saj na koncu nisi mogli doživeti teh programov in uživati na morju. Ko smo vedeli, da letovanj ne bo, smo že začeli razmišljali za prihodnje leto. Kot pedagoški vodja sem v Baško povabil nekaj vzgojiteljev, na katere lahko vedno računam in ki vedno prispevajo kakšno idejo, pri čemer smo za prihodnje leto že zasnovali del programa in kako bi ga lahko izvajali.
Če se ob tem morda spomnimo še enega takšnega kriznega obdobja – časa vojne na Hrvaškem – kako je bilo takrat z delovanjem doma in izvajanjem kolonij?
MZ: To obdobje bi morda lahko primerjali s sedanjim časom koronovirusa, čeprav naše ekipe takrat v Celei še ni bilo. Vem, da tudi takrat nekaj časa ni bilo kolonij in da je bil dom namenjen beguncem ter reševanju stisk otrok s Hrvaške. Mislim, da je bilo to tudi prav glede na situacijo. Po vojni je kar nekaj časa trajalo, da se je delovanje doma vrnilo v stare tirnice – z izvajanjem kolonij in šol v naravi. Tisto vojno in povojno obdobje je trajalo kar nekaj časa, seveda upam, da bo zgodba s covidom-19 končana prej.
Kakšni so bili pogovori s hrvaškim in slovenskim zavodom za javno zdravje? Za kakšna usklajevanja, pogajanja je šlo? Do kdaj ste na podlagi teh pogovorov še upali, da bi del kolonij le lahko izpeljali?
MZ: Stališča hrvaškega in slovenskega NIJZ so bila pri nekaterih zadevah podobna, vendar so se glede marsičesa tudi razlikovala. S kolegom Tonetom sva ob razmišljanju, če se popolnoma držimo določil o razdalji ter drugih ukrepov in priporočil, prišla do sklepa, da bi v naših sobah lahko bila samo dva otroka. To pomeni, da bi lahko letovanje omogočili samo dvajsetim otrokom, kar je daleč od smisla in poslanstva kolonije. V osnovi smo imeli veliko težavo tudi s prevozi otrok, a tudi s tem, da so se pravila v kratkem času zelo velikokrat spremenila, zato nismo vedeli, kako se odzvati. Hrvaški NIJZ je dajal priporočila, kako moramo ravnati, po Baški so hodili tudi inšpektorji, ampak odgovornost ni bila njihova, ampak naša, kot organizatorjev. Zahteve so bile takšne, da jih nismo mogli izpolniti. V avgustu smo poskušali, da bi zapolnili vsaj polovico od osemdeset postelj, ki so bile namenjene kolonijam, a se je izkazalo, da tudi to ne gre. Z novimi ukrepi v zadnji tretjini avgusta so vsa naša prizadevanja dokončno padla v vodo in tako so v septembru odpadle tudi šole v naravi, ki bi se jih moralo udeležiti šest celjskih osnovnih šol.
TO: Kljub veliki negotovosti smo se zavzeto pripravljali na kolonijo: objavili smo vsakoletni razpis, prijavili smo se na razpis Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), zbirali prijave otrok, jih razvrščali v skupine ... Potem smo julijsko skupino morali prestaviti na avgust, ko je prišlo do odločitve, da julija sploh ne bo letovanj. Za avgust je bilo že vse pripravljeno, imeli smo sestanke s starši, izdali smo sklepe o letovanju. Potem je prišlo do odliva otrok in vzgojiteljev, prihajale so odpovedi. Naenkrat smo imeli pomanjkanje vzgojiteljev, kar pomeni, da tudi skupin ne bi mogli sestaviti. Beležili smo šest do sedem odjav otrok dnevno, v desetih dneh smo tako imeli kar 60 otrok manj. Kazalo je, da bi vsaj tretja kolonija v avgustu lahko bila polna, a je potem prišlo do že omenjene zaostritve ukrepov.
Ali je bilo veliko razočaranje, ko ste začeli prejemati odpovedi staršev in pedagogov in ko ste se naposled morali odpovedati letošnjim kolonijam? Da so bili ves trud, razpisi in ostale priprave zaman, čeprav ste delali v negotovosti?
MZ: Zagotovo. Na koncu, ko je res prišlo do uresničitve najslabšega možnega scenarija, je bilo zelo neprijetno. Otroci so bili najbolj prikrajšani, zaradi tega je bilo nekaj nejevolje med starši in vzgojitelji, ampak večina je našo odločitev vendarle sprejela z razumevanjem. Tveganje je namreč bilo veliko in ne upam si pomisliti, kaj bi bilo, če bi prišlo do okužbe, kako bi potem ukrepali. Če si v sosednji državi, so stvari vendarle še bolj zapletene.
Na zadnji seji mestnega sveta smo lahko slišali poročilo o dobrem poslovanju družbe Celeia, ki izvaja kolonije in upravlja Celjski dom. Svetniki so podprli in pohvalili delovanje družbe. Že na seji ste napovedali, da bo za letos situacija precej drugačna. Kakšna bo finančna škoda zaradi odpovedi programov kolonij in šol v naravi?
MZ: Zadnje tri sezone v Baški so bile za naše družbo zelo uspešne, poleg svetnikov je to potrdil tudi nadzorni svet družbe. Letošnja sezona, ki se je tako pozno začela in tako hitro končala, bo seveda pustila posledice in niti približno ne more biti primerljiva s tem, kar smo pričakovali in načrtovali. Kazalo je res dobro, tudi na račun obnove doma in izboljšanja pogojev bivanja, na primer namestitve klim v sobe. Na začetku leta smo imeli v turističnem delu veliko več rezervacij kot v prejšnjih letih. Potem se je zgodil covid-19 in vsi dobri obeti so padli v vodo. Tako smo letos zaradi tako kratkotrajnega obratovanja Celjskega doma ustvarili komaj 13 odstotkov lanskega prihodka in zaradi tega bodo zagotovo nastale težave. V tem obdobju smo poskušali kar najbolj omejiti število sodelavcev.
Ali ste morali tudi odpuščati?
MZ: V začetku nismo najeli toliko sezonskih delavcev, v avgustu, ko se je izkazalo, da ne bo kolonij, smo zaradi manjšega obsega dela morali odpustiti dve delavki. V takšnih razmerah je težko načrtovati za deset dni naprej, delovne sile pa ne moreš dobiti od danes do jutri. Zato smo preostali zaposleni poskušali narediti kar največ. Ne bi bilo tako slabo, če bi lahko kolonije izvedli vsaj v avgustu in potem imeli še sezono v septembru. Potem bi uresničili vsaj 45 odstotkov lanskega prihodka. Tako pa bo ob koncu leta naša družba seveda zabeležila izgubo. Omiliti jo bomo poskušali iz prerazporejenega dobička iz prejšnjih let, malo bo verjetno morala pomagati naša lastnica, Mestna občina Celje.
Foto: SHERPA
Preberite več v Novem tedniku
