K pouku v učilnico ali v domačo jedilnico?
V primerjavi z lanskim letom se je število otrok, ki jih starši šolajo na domu, več kot podvojilo. Če so starši pred leti takšno izbiro izobraževanja za svoje potomce izbrali zaradi izjemnih zdravstvenih okoliščin ali ker so bili dolgo časa odsotni zaradi službenih potovanj, so v zadnjem obdobju med razlogi tudi okoliščine, povezane z epidemijo koronavirusa. Si starši zaradi tega nakopljejo več dela ali se želijo obremenitvam izogniti? Kaj o delu doma naposled pokažejo izpiti? In ali je v družinskem okolju možno poskrbeti za dovolj dobro socializacijo ter kaj se z njo v zadnjem času dogaja pod šolsko streho?
Da povečano število otrok, ki se šolajo na domu, kaže na velik odklon, o katerem je treba začeti govoriti na glas, meni vodja celjskega aktiva ravnateljev osnovnih šol in ravnateljica OŠ Lava Marijana Kolenko. Opozarja, da šola ni samo prostor, kjer otroci pridobivajo znanje in se borijo za ocene, ampak je okolje, ki mladega človeka izoblikuje v celovito osebnost. Kdor za svojega otroka sprejme šolanje na domu, naj sprejme tudi odgovornost, poudarja. In opozarja, da se bo v nasprotnem primeru zgodilo razšolanje šole.
Cilji in nameni javnega, a tudi zasebnega osnovnega šolanja so bili po besedah sogovornice postavljeni z namenom, da bi zadostili potrebam, ki jih ima mlad človek. Ideje, da bi vsak starš lahko vplival na to, so po njenem prepričanju poskus dokazovanja, da otroci tega ne potrebujejo več. "Na ta način bi bila narejena škoda otrokom. Ti bodo nekoč odrasli in družba bo imela z njimi težave. Gre tudi za osebna prepričanja staršev o tem, ali se strinjajo ali ne strinjajo s šolo. A ko živiš v neki državi, ta postavi pravila, kaj mora mlad človek odnesti od izobraževanja"
Poudarila je, da šola sledi skupnemu družbenemu cilju, da se morajo otroci primerno opismeniti. Pismenosti je več vrst, ne gre le za to, da otrok zna slovenski jezik in matematiko, med drugim gre še za socialno, finančno, kulturno in še katero pismenost. Gre tudi za socialne stike. "Starši svojim otrokom vsega tega v domačem okolju verjetno ne morejo omogočiti. Zato je pomembno, da so otroci vključeni v proces izobraževanja v šoli. Zagotovo pa ima vsak svoje videnje šole, ne govorimo o tem, da starši ne smejo imeti mnenja o tem"
Primer družine, kjer se otroka šolata doma
V tokratni temi predstavljamo tudi zgodbo družine Iršič s Frankolovega. Izobraževanje petošolca Lana in drugošolke Ana je septembra v roke vzela mama Urška, pri njenih prizadevanjih ji pomaga mož Jani. Po približno mesecu šolanja na domu so kot bistvene prednosti izpostavili individualno delo, več časa, ki ga preživijo skupaj, in lažje usklajevanje šolskih obveznosti s svojimi željami.
V družini s štirimi otroki so o šolanju na domu resneje začeli razmišljati zaradi razmer, ki zadnje leto in pol vladajo v družbi zaradi koronavirusa. Zakonca Iršič svojih otrok ne želita trajno šolati na domu. Si pa želita, da bi imela otroka čim manj stika z razkužili in s kakršno koli propagando o cepivih, ker menita, da to niso teme za otroške glave.
Med največjimi prednostmi izobraževanja na domu je Uška Iršič omenila individualno delo. Povedala je, da takoj opazi, kdaj ima kateri od njenih otrok pomanjkljivo znanje, zato mu lahko takrat posveti več razlage. Snov jemljejo v svojem ritmu, vsebinam, ki otrokoma povzročajo težave, posvetijo več časa. Stvari, ki jih sin in hči razumeta, predelajo zelo hitro.
Všeč ji je, da si lahko doma delo za šolo prilagodijo glede na obveznosti in zanimanja družine. Če je dopoldne lepo vreme, gresta otroka takrat ven in se igrata, šolske obveznosti pa opravita popoldne. »Oba vesta, da za šolo delamo vsak dan, da imamo nek načrt glede snovi, ki jo želimo predelati,« je povedala sogovornica. In dodala, da se lahko bolje prilagodi tudi njunim željam. Otroka lahko spita dlje, nato sledi skupen zajtrk. Zelo dragoceno se ji zdi, da lahko družina več časa preživi skupaj, kar je po njenem prepričanju steber zdravega otroštva.
Čeprav so se člani družine odločili za šolanje na domu, to ne pomeni, da so imeli dobre izkušnje tudi s šolanjem na daljavo. Omenjena načina izobraževanja sta po opažanjih Urške Iršič izjemno različna. Po njenem prepričanju jima je skupen samo kraj izvajanja. »Za nas je bilo šolanje na daljavo izjemno stresno. Prej so nam vsi govorili, da otroci ne smejo biti za zasloni. Kar naenkrat so bili otroci več ur za računalniki, ves čas so morali nekaj tipkati, oddajati naloge v spletne programe, telovadili so pred zasloni. Velikokrat so nas na cedilu pustile povezave,« se spominja.
Foto: Andraž Purg - GrupA, arhiv družine Iršič in Pixabay
Preberite več v Novem tedniku
