Arhiv NTRC

V celotnem intervjuju, ki je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika, med drugim tudi o tem, ali so na centrih za socialno delo nekateri uporabniki fizično nasilni do zaposlenih, ali ljudje izkoriščajo socialne transferje, katero socialno področje se mora še dodatno okrepiti zaradi pomoči ranljivih … Pa tudi o tem, kje smo kot družba pogrnili, da nekateri danes ne znajo vzgajati svojih otrok.

 Kot direktorica CSD Celje je z javnostjo ves čas sodelovala korektno. Razumela je tisto, česar marsikdo v državnih uradih ne: javnost ima pravico vedeti in mora biti obveščena. Pri tem nikoli ni prekršila pravila varovanja osebnih podatkov uporabnikov. Delo z ljudmi je specifično, tudi zahtevno in težko. Toda nikoli ni obupala, dodaja.

»Pogosto sem pred seboj imela ljudi, ki so v stiski bili žaljivi, me obtoževali, toda vedno sem v njih videla nekoga, ki potrebuje pomoč. Poskušala sem ohraniti dostojanstvo vseh, v žalitvah ljudi sem prepoznala izraz njihovega obupa. Res je, da so me žalitve kdaj tudi prizadele, vendar sem to zmogla predelati tako, da sem lažje našla opravičilo za njihove odzive.«

Socialni delavci imajo zaradi zakonodaje pogosto zvezane roke, čeprav bi radi pomagali. Ljudje pogosto ne izbirajo besed, ko kritizirajo. Tarča so zaposleni. Vas je to bolelo?

Velikokrat. Priznam, da sem na nekatere kritike ali provokacije želela odgovoriti takoj. Sem zelo impulzivna in neposredna, a življenjske izkušnje so mi dale modrost, ki me je naučila, da se je treba kdaj ustaviti in počakati, nato zadevo rešiti. Nisem ravno verna, a sem spoznala, da obstaja neka »eko energija«, ki nekatere stvari v svetu vendarle na koncu izravna. Pogosto sem se morala braniti, pričati na sodišču kot strokovna delavka in direktorica CSD, vendar se je na koncu vedno izkazalo, da so bile odločitve pravilne.

CSD so pogosto v medijih, a so vezani na zaščito osebnih podatkov, kar pomeni, da ne morejo pojasniti okoliščin primerov, čeprav se ljudje sami izpostavijo. Iskreno: ste kdaj pomislili, da bi kakšen primer, o katerem se sicer ni pisalo, moral priti v medije, da bi javnost vedela, kaj se dogaja?

Mislite pozitiven ali negativen?

Oboje.

Zelo veliko je pozitivnih zadev pri delu CSD, ki ne pridejo v medije. Vedno sem spodbujala zaposlene, naj obvestijo javnost, ko se zgodi kaj dobrega. Na tem področju bi se pri osveščanju javnosti o delu CSD lahko storilo še ogromno. Vsaka pozitivna zgodba je zame ekskluzivna. Pri primerih, ki so prišli v javnost, toda zaradi varstva osebnih podatkov nismo mogli posredovati vseh informacij, priznam, da sem včasih razmišljala: »Oh, če bi javnost vedela, kaj vse je v ozadju, bi razumela, da je CSD odločil popolnoma pravilno.« Čeprav senzacionalističnih novic, ki bi se nanašale na naš CSD, ni bilo veliko. Z mediji sem vedno imela korektne odnose.

Res je, da ste bili vedno dostopni in ste odgovorili na vprašanja. Niste bili ohlapni pri odgovorih ...

… zato, ker mi je bilo pomembno, da javnost razume, kako CSD dela. In če že pride do primera, ki je za javnost zanimiv, lahko ta sama spozna, da morda zgodba, ki jo kdo medijem posreduje, ni ravno takšna, kot jo v javnosti predstavlja. Ravno zato sem želela, da smo v enotah centrov uporabljali timsko metodo dela. Imeli smo sestanke, supervizije, pogovore. Obravnavani primeri so pogosto boleči, socialni delavec je vedno prvi izpostavljen. Razmišlja, ali je odločitev bila pravilna oziroma ali bi lahko odločil drugače. Zato je omogočeno, da skozi intervizije, supervizije in neredko skozi psihosocialne terapije predelajo obravnavane boleče primere.

Je veliko stisk med zaposlenimi?

Zelo veliko. In na timskih sestankih smo zaposleni skupaj videli, ali je za uporabnika narejeno vse in najboljše. Timski posveti ne pomenijo razporeditve odgovornosti, saj mora v vsakem primeru biti nosilec določen socialni delavec, ki mora za svojo odločitvijo tudi stati. S timskim sodelovanjem podajamo različna mnenja, iščemo rešitve v okviru možnega in razumskega. V določenih primerih, kot je nasilje, neposredno vključujemo uporabnike, ocenjujemo stopnje tveganja. Nekako ›preizkušamo‹, ali je odločitev pravilna, ali je ustvarjena skupaj z uporabnikom in usklajena z zakonodajo. To tudi zaposlenim nudi večji občutek varnosti, saj so že tako izredno izpostavljeni.

Ko rečete izpostavljeni, želite s tem povedati, da so tudi tarče groženj?

Da. Nekateri uporabniki tudi grozijo. Bili so primeri, ko so sledili zaposlenim, jim govorili, da vedo, kje živijo, koliko otrok imajo in podobno. To so zelo stresne situacije, še posebej ker mora zaposleni kljub grožnjam svoje delo normalno opravljati naprej ...

 Nadaljevanje intervjuja v tiskani izdaji Novega tednika