Tista s starim rdečim »hroščem« in z velikim srcem
Zlatka Polajžer, srčna patronažna sestra iz Rogatca. Septembra bo odšla v pokoj. Oseminštirideset let srčne in predane skrbi za ljudi je oplemenitilo njeno življenje.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Novi tednik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
»Nikoli mi ni bilo žal, da sem izbrala poklic medicinske sestre,« izstreli, ne da bi pomišljala. Ljudem ni oskrbovala le ran in poškodb, jim dajala protibolečinskih terapij – bila je tudi njihova zaupnica in spodbuda, ko jim je bilo hudo. V štiridesetih letih dela kot patronažna sestra je okopala tudi približno 1.650 novorojenčkov.
Zlatka Polajžer je cenjena članica lokalne skupnosti. Domačini z obeh strani meje jo poznajo kot požrtvovalno in iskreno, takšno, ki zna prisluhniti in odgovoriti na klice ljudi v stiski tudi zunaj delovnega časa.
Čeprav njeno delo v patronaži že prevzema kolegica, so si ljudje shranili njeno telefonsko številko. Še vedno jo bodo poklicali za kakšen nasvet, so ji rekli. In Zlatka bo z veseljem pomagala. »Brez skrbi, takšna sem,« skromno pove.
Po stopinjah svoje mame
Je rojena Rogačanka. Medicinska sestra je bila že njena mama, zato ji tovrstno delo ni bilo tuje. »Že kot deklica sem vedela, kaj pomeni pomagati nemočnim in bolnim, zato odločitev za poklic ni bila težka,« prizna.
»Nikoli mi ni bilo žal, da sem izbrala poklic medicinske sestre.«
Mama ji je s svojim zgledom s pomočjo službe in tudi sicer privzgojila občutek za majhnega človeka, pravi. Oče je bil cenjen čevljar, ki je delal čez mejo, na Hrvaškem, in v domači delavnici. Otroštvo ob vznožju Donačke gore je bilo za Zlatko lepo, mirno in polno ljubezni. A tudi športa.
Bili so tudi težki primeri
Preden poklepetava o otroštvu, mi pove, da odhaja v pokoj mirna in s čisto vestjo. »Vem, da sem delala pošteno, v dobrobit ljudi.« Doda, da je pri delu naletela tudi na težke primere, kot so zlorabe. »Vse, kar sem opazila, sem sporočila dalje. Zato imam mirno vest,« pravi.
Svojo pot v zdravstvu je začela v Zdravstvenem domu Šmarje pri Jelšah, nadaljevala jo je v Podčetrtku, od tam je odšla v zobno ambulanto.
»Po rojstvu prvega sina sem prosila za delo v kateri od ambulant na odseku Rogatec–Šmarje. Sprejeli so me v zobni ambulanti Steklarne Rogaška, od tam sem odšla v splošno ambulanto v Rogatcu. Vmes sem delala tudi v urgentni ambulanti v Šmarju, zadnjih štirideset let sem bila na terenu kot patronažna sestra,« pripoveduje Zlatka.
V soncu, vetru, dežju in snegu po bregu
Kot patronažna sestra se je z ljudmi srečevala v radostnih trenutkih, kot je bilo kopanje novorojenčkov, in v žalostnih, ko so ljudje odhajali. Na terenu je bila v vsakem vremenu, k ljudem je odšla tudi v hribovite in težko dostopne zaselke.
»Ko je zapadel sneg, sem se vedno lahko zanesla na našega občinskega tajnika, ki je poskrbel, da so mi očistili poti in sem lahko brez težav prispela do pomoči potrebnih,« hvaležno poudari.
»Če ne moreš pomagati, ne škoduj,« je njeno priljubljeno vodilo.
Bilo je tudi veliko hudomušnih prigod, predvsem takšnih, ko so si starejši po svoje razlagali svoje zdravstveno stanje.
»Včasih so mi čisto po svoje povedali, kaj jih teži, kar je znalo izpasti zelo zabavno,« se nasmehne Zlatka. »Niti trenutka, ki sem ga posvetila ljudem na terenu, mi ni žal,« pove. Delo jo je opomnilo na minljivost. »Zato je treba življenje polno izkoristiti in nanj večkrat pogledati s svetle plati,« razmišlja.
Zaslužek od mleka za prvo žogo
Ko se vrneva k otroštvu, mi pove, da ima brata in polsestro. Živeli so blizu šolskega igrišča, na katerem je z bratom in njegovimi prijatelji igrala nogomet in košarko.
Za svoj prvi denar, zaslužen s prodajo mleka od vrat do vrat, si je kupila prvo košarkarsko žogo. »Bila je prava, velika žoga. Boljša od sosedove,« se smeje. Šport je zaznamoval velik del njenega življenja. Ko je hodila v srednjo šolo v Celju, je igrala nogomet in trenirala atletiko. V šoli je bila tudi športnica leta.
Nogomet, košarka in futsal
Ljubezen do nogometa in zdravstva je združila tako, da je skrbela za prvo pomoč v Nogometnem kluba Straža. Žensko košarkarsko ekipo iz Rogaške Slatine je dvakrat spremljala v Pragi, moško v Bratislavi.
»Niti trenutka, ki sem ga posvetila ljudem na terenu, mi ni žal,« pravi.
Več kot deset let sodeluje s Futsal klubom Dobovec in Mons Claudiusom, poleg prve pomoči skrbi tudi za fotografiranje tekem.
Je namreč tudi ljubiteljska fotografinja. S futsalom se je udeležila Lige prvakov v Madridu, Moski, Litvi, Prištini, na Malti, Malorci ... Velika želja se ji je izpolnila z obiskom olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984. »Bilo je noro,« se navdušeno spominja treh olimpijskih dni.
Stric s fotoaparatom
Za raziskovanje sveta s fotografskim objektivom jo je navdušil stric. »Kot deklica sem občudovala njegov fotoaparat. Rekla sem si, da ga bom tudi sama nekoč imela,« se spominja.
Ko je pri triindvajsetih letih postala vdova, si ga je res kupila in od takrat z njim najraje lovi preproste trenutke v naravi. Za lokalni časopis fotografira športne dogodke in lokalne prireditve. Svoje fotografije je že večkrat razstavljala. Sodelovala je tudi pri snemanju spota za Ansambel Aplavz, v katerem je nastopila kot medicinska sestra.
Njene fotografije so tudi v spotu za pesem Moja Donačka. Bila je članica organizacijskega odbora prireditve ob noči čarovnic v Rogatcu, ki je bila vedno zelo lepo obiskana.
Mlada vdova s sinom
Njena srčnost in razumevanje stisk ljudi izhajata iz izkušnje. Kot triindvajsetletno dekle je postala vdova z dveletnim sinom in nedokončano hišo. Moža je izgubila v nesreči. Takrat je zbrala vse moči in do svojega petindvajsetega leta dokončala hišo. Našla je novo ljubezen, Štefana, se poročila in rodila še dva sinova.
»Družina mi ogromno pomeni,« prizna. Omeni zanimivo družinsko pravilo, ki ga vsi dosledno upoštevajo – v zavetju doma prepoveduje pogovor o službenih zadevah. Pove, da so tudi njeni sinovi Marko, Urban in Gorazd športni navdušenci. »Najstarejši je bil odličen atlet, mlajša dva pa sta bila uspešna v futsalu.«
Od vojske do gasilcev in starodobnikov
Ne oblikujejo je le izkušnje iz zdravstva in športa. Oblekla je tudi vojaško uniformo. Pri devetnajstih letih je namreč kot ena od prvih treh žensk v Novem Sadu služila v vojski. Vključena je bila v izobraževanje za zdravstveno službo za vojni čas. Je članica vojnih veteranov za Slovenijo. Pohvali se lahko tudi z nazivom nižje gasilske častnice.
Kot ljubiteljica starodobnikov je ponosna lastnica dvainpetdeset let starega rdečega »hrošča«, ki jo je večkrat spremljal na patronažnih terenih, ter triinštirideset let starega motorja Alpino. Prav tako je članica upravnega odbora Kluba starodobnikov Classic Slovenska Bistrica.
Po mir na Donačko goro
V mladosti jo je prevzela tudi ljubezen do hribov. Prehodila je večino slovenske transverzale. »Manjka mi le še del od Pohorja do Ankarana. Na Triglavu sem bila sedemkrat,« pove. Po mir in stik s sabo hodi na domačo Donačko goro.
»Najraje zgodaj zjutraj, ko na poti ujamem sončni vzhod in krasne razglede. Te večkrat ovekovečim tudi s svojim fotoaparatom,« pripoveduje. Kot ljubiteljica adrenalina je testirala že vse jeklenice v Sloveniji.
Če ne moreš pomagati, ne škoduj
Rada ima ljudi in oni imajo radi njo. »Če ne moreš pomagati, ne škoduj,« je vodilo, ki mu sledi. Opaža, da se je zadnja leta povečalo število duševnih stisk.
»Ljudje težko govorijo o tem, kako se psihično počutijo. Upam, da sem jim s spodbudno besedo in s tem, ko sem jih poslušala, vsaj malo omilila tovrstne tegobe,« še pove Zlatka Polajžer, ki jo je Občina Rogatec za vsestranski doprinos k lokalni skupnosti s priznanjem nagradila že leta 2004.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
