Arhiv NTRC

»S celjskim rokometom sem se prvič srečal kot gledalec 1. julija 1976 ob odprtju dvorane Golovec na kvalifikacijski tekmi za prvo jugoslovansko ligo z Veležem. Celje se je takrat tretjič uvrstilo med elito. Zaradi slabih rezultatov in izpada iz prve lige smo na skupščini junija 1984 vodenje kluba v veliki večini prevzeli zaposleni v Aeru, glavnem pokrovitelju kluba. Izbran sem bil za predsednika izvršnega odbora in ostal član vodstva kluba do leta 2008. Takrat sem slišal, da motim novega direktorja Pivovarne Laško na mestu vršilca dolžnosti direktorja kluba, zato sem se odločil, da odstopim kar sam. Istočasno sva to storila s predsednikom kluba Tonetom Turnškom v ›rokometni‹ gostilni Amerika.« Andrej Šušterič večkrat poudari, da je vse vloge v klubu opravljal ljubiteljsko, torej brez plačila. »Če bi ljudje izvedeli, kakšne plače so imeli nekateri naši zanamci, bi bili zelo razburjeni. Od kod izvira dolg, ki še ni poravnan, bi se dalo izvedeti.«

Kdaj in kje se boste zbrali nekdanji člani kluba 24. aprila ob 20. obletnici osvojitve naslova evropskega prvaka?

Od našega prvega praznovanja ob deseti obletnici osvojitve naslova, ki je bilo povezano tudi z izdajo moje knjige o zgodovini celjskega rokometa, se v ›rokometni‹ gostilni Amerika dobivamo vsako leto na isti dan, izjema je bilo leta 2020 zaradi epidemije. Na žalost je bil preminuli trener Miro Požun nazadnje z nami leta 2018. Letošnje srečanje bo podobno kot leta 2014, a žal tudi tokrat brez igralcev.

Kako sprejemate dejstvo, da klub ne bo – verjetno zaradi denarne stiske – opazno obeležil izjemno pomembne obletnice?

Kolikor vem, ne gre za denarno stisko, ampak za dejstvo, da se te obletnice ne morejo udeležiti vsi najpomembnejši akterji, torej igralci. Pa morda še kdo, ki čuti takšno ali drugačno zamero do sedanjega vodstva ali tistega pred njim. Sedanji predsednik kluba Gregor Planteu je na TV Celje napovedal »proslavo« v obliki intervjujev najpomembnejših akterjev osvojitve naslova na spletnih straneh kluba.

Celjski rokometni ep ima več mejnikov. Za nepozabno evropsko pot je bil najpomembnejši dogovor s Pivovarno Laško. Kako se ga spominjate?

Pri prepotrebnem iskanju finančnih sredstev in novih pokroviteljev smo se s pomočjo Slavka Iveziča s Pivovarno Laško dogovorili za manjšo denarno pomoč že v sezoni 1989/90. Nato pa je leta 1990 sledil skoraj neverjetni zasuk in vsaj po mojem mnenju eden najpomembnejših trenutkov v zgodovini celjskega rokometa. Takratni direktor Pivovarne Laško Tone Turnšek je v uvodu moje knjige med drugim zapisal: »Zaradi večje prepoznavnosti svoje blagovne znamke v Sloveniji in naši bivši državi Jugoslaviji smo se odločili, da finančno podpremo tudi slovenski vrhunski šport. Odločali smo se med jeseniškimi hokejisti in celjskimi rokometaši ter na koncu izbrali slednje. Predvsem zaradi večje razširjenosti, priljubljenosti in kakovosti takratnega jugoslovanskega rokometa ter vedno boljših rezultatov Celjanov, ki so takrat nastopali po vsej nekdanji in za Pivovarno Laško tržno zanimivi Jugoslaviji.« Prvo pogodbo, ki je bila dveletna, smo podpisali 17. septembra 1990. Kasneje smo jo obnavljali vrsto let.

Pomembnost vaše monografije »Zgodovina celjskega rokometa – od začetkov rokometa v Celju in ustanovitve kluba do naslova evropskih klubskih prvakov« je vse bolj vidna iz leta v leto, ko pride do nasprotnih mnenj, ki pa jih je možno nemudoma razčistiti po listanju knjige. Ali tudi vi tako čutite?

Ja, res je! Velikokrat so se v kakšnem članku, prispevku ali knjigi pojavili podatki ali mnenja, ki so bili v nasprotju z dejstvi in tudi vsebino moje knjige ali na splošno z zgodovino celjskega pa tudi slovenskega rokometa, ki mu sledim in ga beležim že vsa leta od začetkov v tem mojem ›naj športu‹. Kadar je prišlo kaj takega do mojih očes ali ušes, sem se vedno javno odzval z ustreznim odgovorom in s popravkom. In mnogokrat sem ob tem slišal ali zaznal pripombo: »Spet ta Šušterič!«

Če se ustaviva pri biografiji oziroma avtobiografiji Toneta Tislja, lahko omeniva nekaj stavkov s konca osemdesetih let, ko je zapisano, da takrat klub ni imel vizije. Je res ni imel ali pač ni imel dovolj denarja?

Res je, da smo imeli v drugi polovici osemdesetih let tako kot bolj ali manj v vseh prejšnjih obdobjih predvsem finančne težave, ki smo jih reševali na razne načine. Pred organizacijo turnirja za Nagrado Celja smo bili vsi člani izvršnega odbora zadolženi za zbiranje denarja. Na pomoč je priskočila tudi občina na čelu s Tonetom Zimškom. Če bi Tiselj prebral le uvod Toneta Turnška …

Foto: Nik Jarh

Preberite več v Novem tedniku