»Če bi imela naenkrat še levo roko, bi se pojavile težave«
Drago Perko, ki je dolgoletni spremljevalec uspehov slovenskih športnikov z invalidnostjo pri Zvezi za šport invalidov Slovenije – Slovenski paralimpijski komite, nam je za Leno Gabršček zapisal: »Je izjemna osebnost, gonilna sila odbojkarske reprezentance sede, kapetanka in vzornica vsem. Je sodelavka na Olimpijskemu komiteju Slovenije, končala je študij psihologije, uspešno sodeluje z našim slepim tekačem Robijem Kogovškom.« Lena Gabršček je ena izmed najboljših športnic na celjskem območju. V mesecu juniju je dopolnila 30 let. Zanjo so značilni dobra volja, prijaznost in sproščen smeh. Rodila se je brez roke od komolca navzdol. Zdravniki ne poznajo vzroka. »Na ultrazvoku ni bilo zaznati ničesar. Lena se je po rojstvu odlično znašla. Skušali smo jo navaditi, da je vse počela sama. Tudi drugi, na primer sošolci, ki bi ji z veseljem pomagali, so morali gledati, kako se trudi, na primer z nošenjem pladnja s krožniki,« je povedala Lenina mama Tanja. Tako ona kot njena mama Slavica sta bili učiteljici na III. osnovni šoli.
Lena je tekmovala na paraolimpijskih igrah v Londonu leta 2012 in letos v Parizu. Obakrat je naša izbrana vrsta osvojila šesto mesto. Izbranke selektorja Simona Božiča so bile lani celo evropske podprvakinje v italijanskem Caorleju. Lena ima doma še tri bronaste medalje z evropskih prvenstev (Elblag 2009 in 2013, Podčetrtek 2015).
Ste Celjanka ali Štorovčanka?
Odraščala sem v Štorah, potem sem bila veliko časa v Celju. Težko bi se odločila. Priznam pa, da ko sem izven našega območja, rečem, da sem Celjanka.
Se ukvarjate z nečim, kar vas veseli?
Da, na srečo. Od nekdaj sem počela veliko stvari. Zdaj sem zaposlena na Olimpijskem komiteju Slovenije kot vodja kariernega centra. Ukvarjam se z zagotavljanjem statusnih pravic in z »drugo kariero« športnikov. To mi zelo ustreza, ker je presek psihologije, ki sem jo študirala, in športa. To sem si že od nekdaj želela. Doletijo me tudi organizacijski izzivi, kajti moramo pripraviti prireditve ob številnih dogodkih. Še vedno treniram, še vedno sem parašportnica. Za nami je pestro leto, zato smo si privoščili malce daljši odmor.
Po obiskovanju Osnovne šole Štore in maturi na I. Gimnaziji v Celju ste diplomirali na Filozofski fakulteti.
Želela sem se usmeriti v športno psihologijo, toda pri nas ni te možnosti. V sklopu izmenjave Erasmus sem se v Grčiji izobraževala v športno-psihološkem programu. Opravila sem tečaj za športne psihologe, manjka bi še nekaj v praktičnem delu. Sprva sem želela postati profesorica športne vzgoje. Mislim, da ne bi imela težav glede vpisa. Porajali so se mi dvomi, kako bi prikazovala pravilno izvedbo gibov ali metov pri uri športne vzgoje. Zato sem se premislila.
Kako ste se znašli kot otrok? Kdaj ste spoznali, da je rokica brez zapestja?
Ne spomnim se. Pri svojem zgodnjem odraščanju tega očitno sploh nisem dojela. Šele ko sem kasneje gledala posnetke, kako sem igrala košarko ali odbojko, sem opazila, da sem to počela drugače od drugih. Seveda. A prej se mi je zdelo, kot da počnem stvari enako, kot to delajo moji vrstniki. Videla sem le njih, sebe pa ne. V osnovni šoli je bilo dejstvo, da nimam celotne leve roke, zgolj del mene. V srednji šoli, v obdobju pubertete, pa sem začela opažati poglede drugih proti …
Foto: Andraž Purg
Preberite več v Novem tedniku
