Arhiv NTRC

Še danes se zelo dobro spomni, kako je bilo, ko se je prvič navdušila nad konji. »Bili smo v Lipici, kjer smo spremljali eno od tekmovanj. Zagledala sem ponije in se v trenutku navdušila nad njimi,« pripoveduje Nika, ki je bila po jezdenju še toliko bolj zaljubljena vanje. Nobeno presenečenje ni, da je njena družina od takrat vedno bolj za izlete zbirala točke, kjer je Nika lahko jezdila. Ker začetniška zagnanost ni popustila, je kot prvošolka začela v Zgornjih Grušovljah obiskovati šolo jahanja. Najprej enkrat na teden, kasneje dvakrat, a počasi to ni bilo več dovolj. Kumrovi so v najem vzeli kobilo, na katero se je Nika tako močno navezala, da so jo kmalu odkupili. V domačem Podvinu pri Polzeli so zanjo ob hiši na travniku postavili hlev. Da v novem domu ne bi bila preveč osamljena, so ji priskrbeli družbo. Kupili so še eno kobilo. Danes imajo šest konj, tri doma, dva na Nizozemskem, in enoletnega žrebička na pašniku na Dolenjskem, kjer se v družbi sovrstnikov socializira.

V tekmovalnih vodah

Da bo Nika prestopila v jahalne tekmovalne vode, je bilo pri njenih trinajstih letih in vsem jahalnem znanju nekaj samoumevnega. Njena prva stopnja je bilo dresurno jahanje pod vodstvom znanega trenerja Pavla Štembergerja. Odločiti se je morala, ali bo ostala pri tem ali se bo raje usmerila v preskakovanje ovir. Izbrala je slednje. Ko sta se njena trenerja preselila na Nizozemsko, se je takrat kot šestnajstletnica odločila, da jima bo sledila in treniranje nadaljevala v tamkajšnji pokrajini Limburgu, ki velja za eno od območij z najbolj razvito konjerejo v Evropi. Prvič je tja odpotovala zgolj za teden. Bilo ji je vešč, zato se je določila, da se bo vrnila in na nizozemskem konjeniškem posestvu preživela več časa. »Na Nizozemskem sem na primer mesec in nato ravno toliko doma. Izjema je bil čas ›korone‹, ko sem strnjeno na posestvu, ker se nisem mogla vrniti domov, prebila več mesecev,« pravi mlada jahačica, ki na posestvu poprime za vsa dela, od kidanja hleva do nege konj. Glavni prednosti treniranja v tujini sta zagotovo, da ima na dan možnost jahanja tudi do sedem različnih profesionalnih konj, kar v Sloveniji ni mogoče, in da so tamkajšnji treningi organizirani kot prava manjša tekmovanja. »Ključna razlika je zagotovo tudi, da na Nizozemskem, kjer so mednarodne tekme na vsakem koraku, tekmovalna sezona traja celo leto, medtem ko pri nas traja od aprila do septembra. Za primerjavo – Sloveniji najbližja preizkušnja takšnega ranga je na Dunaju.«

Nazadnje se je takšne tekme letos konec julija udeležila na Portugalskem, kjer je bila zbrana evropska konjeniška elita. Kot edina mladinka je barve Slovenije zastopala tudi Nika. Mlada Spodnjesavinjčanka je dala vse od sebe, a ji je za las zmanjkalo, da bi se uvrstila v finale, pri čemer računa, da ji bo uspelo prihodnje leto. Zagotovo je udeležba na takšnih preizkušnjah zanjo in njenega Espiona A.C. prava mala odisejada. Na zadnji poti z Nizozemske na Portugalsko sta premagala 2.800 kilometrov v eno smer. Počivala sta vsakih osemsto kilometrov, ko je Nika ob pomoči mame Melite, ki jo spremlja na vseh tekmah in pripravah, konja razložila s kamiona in ga namestila v boks, kjer si je odpočil. Zjutraj so pot nadaljevali.

Kot poslovna priložnost

Da si je lahko že kot srednješolka privoščila takšen način treninga, je zelo hvaležna srednji vrtnarski šoli v Celju, ki ji je že pred epidemijo omogočala, da je velik del šolanja opravila na daljavo. Konec letošnjega šolskega leta, ko je končala srednješolsko izobraževanje, je lažje zadihala. Ob treningih preskakovanja ovir pomaga v domačem podjetju, v katerem se ukvarjajo s prodajo tovornjakov, kar bodo Kumrovi v prihodnjih letih še razširili. Še bolj profesionalno se bodo začeli posvečati vzreji tekmovalnih konj, nad čimer bo bdela Nika. »Njihove cene so zelo visoke, znašajo od 100 tisoč evrov naprej, zato je ob treniranju in tekmovanju, za čimer se skrivajo zelo visoki stroški, dobrodošlo, da se družina s tem ukvarja tudi poslovno,« pove Nikina mama Melita Krajnc in doda, da šolanje mladega jahača približno sovpada s stroški šolanja voznika formule 1. »Ko smo to izvedeli, smo se seveda najprej zamislili. A strošek ne nastane takoj, temveč postopoma. Dobrodošlo je, da se tega družina loti kot poslovne priložnosti.« Kljub temu da so v Podvinu na idilični lokaciji, obkroženi s travniki, bodo dejavnost preselili na Ljubečno, kjer bodo z gradnjo večjega hleva pridobili še več prostora. V njem bo prostor za približno dvajset konj, obsegal bo tudi celovito spremljevalno infrastrukturo za njihovo vzrejo. (Foto: SHERPA)