Arhiv NTRC

Za vsak kos lesa se mu zdi škoda, da bi ga zavrgel ali skuril, saj se v vsakem skriva možnost nastanka nečesa lepega ali uporabnega. Pravi, da mu večinoma les pokaže, kaj bo nastalo. »Včasih si zamislim nek izdelek, a se zgodi, da se pri delu potem izkaže, da ne bo šlo čisto po načrtu. Ko začnem delati, moram slediti naravnim oblikam lesa. Veliko ljudi mi prinese zanimive kose, nekaj lesa tudi kupim. Potem les pustim, da se v delavnici suši, in ko dobim zamisel, se lotim dela,« opisuje sogovornik svoje ustvarjanje. »Iz vsakega materiala se da kaj narediti, a je treba poznati les in imeti različna orodja.« Teh menda ni nikoli preveč, o čemer priča tudi pogled v njegovo delavnico, kjer je različnih pripomočkov za delo res veliko.

Barvit les za posebne izdelke

Za njegove izdelke je bolj primeren les listavcev kot iglavcev. Najljubši mu je orehov les, rad ustvarja tudi iz hruškovega in slivovega, pomembno je, da je čim bolj barvit, saj posoda ni le praktično uporabna, ampak je tudi okras. Ker je fino brušena in premazana z naravnimi premazi za les, je primerna tudi za uporabo v kulinariki. »Večino izdelkov podarim, nekateri pridejo, ko iščejo kakšno darilo ali moj izdelek opazijo na Facebooku in bi ga radi imeli.« Nekaj izdelkov ima vedno na zalogi, saj se pogosto zgodi, da se ljudje zadnji trenutek spomnijo, da potrebujejo darilo, pri izdelkih iz lesa pa ne gre tako hitro. Vsak izdelek je res nekaj posebnega, dva nista enaka, niti pri skodelicah ali lesenih srčkih, ki jih izdeluje kot del nakita, niti pri prstanih.

Les zadnje čase dobiva večjo veljavo na različnih področjih našega življenja, kar Jureta Prepadnika veseli, ob čemer pravi, da se ne obremenjuje s tem, kaj delajo drugi. Izdeluje svoje izdelke in če koga zanima, mu pokaže tudi postopke. »Moj oče je govoril, da jih skriva le tisti, ki zna narediti dve stvari, a če ima možnost delati več, ni razloga, da tega ne bi pokazal. Če se ob tem kdo kaj nauči, je tudi v redu,« je prepričan sogovornik, ki se mu v življenju vse ni izšlo čisto po načrtih, kar se sicer pogosto dogaja.

Človek obrača, življenje obrne

Juretov oče je bil odličen stilni mizar, delal je v sevniškem Stillesu in je kot mojster rezbarske umetnosti ustvaril veliko pohištva na območju nekdanje Jugoslavije. Poleg tega je na primer izdelal stranski oltar v cerkvi Lučah, sodeloval je pri delih v berlinski katedrali … Jure, ki je spremljal očetovo delo in se zanj navdušil, se je vpisal v srednjo lesarsko šolo v Škofji Loki, jo končal in načrtoval, da bo nadaljeval družinsko tradicijo. A je leta 1998 Jure doživel prometno nesrečo z avtom in posledica je bila možganska krvavitev. Rehabilitacija je bila dolgotrajna in v tem času je delo v delavnici povsem zastalo, saj je vmes umrl oče. Nekaj časa se je Jure zdravil tudi v Vojniku zaradi akutne psihoze kot posledice možganske krvavitve. Čez nekaj let si je z motorjem poškodoval še nogo in zato je invalidsko upokojen in dela štiri ure v enem od podjetij v Šoštanju. Mizarska dejavnost je zato bolj za njegovo veselje in sprostitev kot posel, saj se zaradi posledic nesreče še vedno zdravi. Pravi, da ni takšen mojster stilnega mizarstva, kot je bil oče. »Kadar se v redu počutim, delam. To mi pomaga tudi kot neke vrste terapija za boljše počutje.« Če mu kdaj delo ne gre od rok, gre na sprehod in nato lažje izdela kakšno stvar, s čimer se mu povrne dobra volja.

Preberite več v Novem tedniku

Preberite več v Novem tedniku