Arhiv RK CPL

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Novi tednik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V Celje se bo v novi sezoni vrnil po dvanajstih letih igranja v madžarskem velikanu Veszpremu eden najbolj prepoznavnih slovenskih rokometašev zadnjega desetletja Gašper Marguč. »Gaši«, kot ga kličejo prijatelji, je bil dolgoletni nosilec igre madžarskega serijskega državnega in pokalnega prvaka ter stalnega udeleženca elitne rokometne Lige prvakov, v kateri je večkrat igral tudi v finalu.

Je eden najboljših desnih kril na svetu in otrok celjske rokometne šole. Svojo pot je začel v Celju, v katerem je med letoma 2009 in 2014 zbral dvesto nastopov in 949 zadetkov. Že zelo mlad se je uveljavil kot eden najbolj eksplozivnih slovenskih igralcev, kar ga je leta 2014 pripeljalo v madžarski Veszprem.

Kakšni so občutki in zakaj sploh vaša odločitev za vrnitev v domače Celje?

Občutki so zelo dobri, saj se vračam v matični klub, v katerem sem doživel ogromno lepih trenutkov Na Celje sem bil vedno vezan tako ali drugače – zaradi bratov oziroma zato, ker sem se v Celju razvil kot igralec, tako da možnost vrnitve nikoli ni bila izključena. Prepričali so me predsednica Alenka Potočnik Anžič in v. d. direktorja Nejc Ajdnik ter želja, da bi zaigral z najmlajšim bratom Maiem. Veliko vlogo je imela tudi moja osebna navezanost na klub.

Rokomet

Celjani z Aalborgom, Parizom in Zagrebom

Je bil po odhodu iz Veszprema med možnostmi še kateri madžarski klub?

Imel sem še nekaj drugih možnosti, ne samo na Madžarskem. Vendar je bilo Celje najhitrejše in najbolj prepričljivo, tako da nisem veliko razmišljal in smo se hitro dogovorili.

osebni arhiv

Kaj je najbolj vplivalo na vašo odločitev, da se boste vrnili?

Preden je celjski klub vzpostavil stik z mano, še nisem razmišljal o možnosti vrnitve. Bolj sem se videl še približno dve leti v tujini, vendar je pristop ljudi iz kluba name naredil zelo pozitiven vtis in sem se zato lažje odločil. Zagotovo me je dodatno prepričalo to, da bom na jesen svoje kariere lahko ponovno zaigral za klub, v katerem se je moja kariera začela.

Osebni arhiv

Kakšno je bilo slovo od Veszprema – od kluba in navijačev? V poslovilnem nagovoru ste navijače nagovorili v madžarskem jeziku.

Dvanajst let je dolga doba igranja za klub, sploh kot tujec. Vendar se mi vseeno zdi, da je hitro minilo. To seveda pomeni, da sem se tam dobro počutil. Slovo je bilo čustveno in težko, ker se v toliko letih navežeš na klub in ljudi. Še težje mi je bilo, ker sem videl, da so tudi navijači žalostni, da odhajam. Po dvanajstih letih se mi je zdelo kot nekakšna gesta spoštovanja, da se poslovim v madžarščini. Seveda sem se moral za to malo pripraviti, ampak mislim, da so bili navijači veseli in so gesto cenili.

Šport

Celje Pivovarna Laško se vrača v Ligo prvakov

Zakaj ste se leta 2014 odločil prav za Veszprem?

S Celjani smo dve sezoni igrali proti Veszpremu, videl sem, kakšno je tam vzdušje, da je dvorana enaka, da je mesto podobno Celju, da ekipo sestavljajo vrhunski igralci in da tam lahko naredim korak naprej v svoji karieri – vse to mi je olajšalo odločitev.

Iz Celja ste odšli po sezoni 2013/14 in se že naslednjo sezono v vlogi nasprotnika vrnili v knežje mesto. Kako se je bilo vrniti v Zlatorog že nekaj mesecev po odhodu iz matičnega kluba?

Zagotovo si nisem želel že prvo sezono igrati proti Celju, ker sem tam imel ogromno prijateljev, tudi na nov klub se še nisem čisto privadil, a sem že moral igrati proti svojim. Smo profesionalci, tako da sem želel odigrati čim bolje, a nisem želel preveč slaviti svojih zadetkov.

Katerih prelomnih trenutkov se najbolj spominjate iz Veszprema? Poleg številnih državnih in pokalnih naslovov v minulih dvanajstih sezonah?

Prelomnih trenutkov je veliko, od prve tekme do prvega Final 4 in ogromno osvojenih lovorik. Bilo je veliko lepih trenutkov. Eden od težkih je bil seveda poraz v finalu Final 4 leta 2016 proti Kielcam, kar je težko pozabiti. V minulih dvanajstih letih sem z Veszpremom osemkrat postal državni prvak, devetkrat pokalni prvak, štirikrat prvak regionalne Seha liga, šestkrat smo igrali še Final 4 Lige prvakov, od tega smo se trikrat uvrstili v finale.

Še kdaj premlevate tekmo s poljskimi Kielcami, ko ste v 43. minuti vodili za sedem golov in nato evropski naslov izgubili po podaljšku? Kako se te tekme spominjate desetletje kasneje?

Zagotovo se še kdaj spomnim te tekme, tak poraz zares težko pozabiš. Še vedno težko verjamem, da leta 2016 Veszprem ni postal zmagovalec Lige prvakov. To, da izgubiš praktično dobljeno tekmo, se ne zgodi pogosto in vsekakor je ta izgubljena priložnost zame osebno najbolj boleča.

Velika neizpolnjena želja za Veszprem ostaja neosvojena Liga prvakov.

Res je. Veszprem je že štirikrat igral finale Lige prvakov, trikrat sem bil del tega tudi jaz. Nekako klubu še ni uspelo, želja po tem naslovu iz leta v leto raste. Mislim, da jim bo enkrat uspelo osvojiti še to lovoriko.

Koliko srečanj ste odigrali v Veszpemu in koliko golov ste dosegli?

Odigral sem 477 tekem in dosegel 1.744 golov.

Dvorana v Veszpremu, ki je kopija celjskega Zlatoroga, je bila vedno polna ob tekmah Lige prvakov.

Dvorani sta narejeni po istih načrtih, tako da sem se hitro privadil. Vse tekme Lige prvakov in derbiji proti Szegedu napolnijo dvorano.

Kakšno je na Madžarskem rivalstvo med Veszpremom in Szegedom?

Rivalstvo je zelo veliko. Bi rekel, da je to eno večjih rivalstev v Evropi, ne samo na Madžarskem.

Kako navijači gledajo na neuspehe?

Navijači zelo podpirajo klub, se spoznajo na rokomet in so posledično tudi kritični. Ob neuspehih izrazijo svoje mnenje. Živijo za klub – v dobrem in v slabem.

Kakšno pa je življenje, utrip mesta, kjer ste živeli?

Veszprem je zelo podoben Celju, zato se mi ni bilo težko navaditi na življenje tam. Največjo razliko predstavlja jezik, ki sem ga za osnovne potrebe tudi usvojil. Mesto je med Madžari priljubljeno predvsem pri mladih družinah.

Ob odhodu iz Veszprema ste dobili posebno priznanje župana. Za kakšno priznanje je šlo? So resnične informacije, da ste prvi rokometaš, ki je dobil takšno priznanje od tamkajšnjega župana?

Gre za posebno priznanje za zasluge. Osebe, ki ga prejmejo, župan izbere osebno. Vsako leto lahko podeli le nekaj priznanj, zato sem izjemno počaščen, da je izbral mene ter mi dal vedeti, da sem v klubu in mestu pustil pečat. Kolikor vem, sem do zdaj edini rokometaš, ki je to prejel. Kot zanimivost, leta 2008 sta to priznanje prejela še dva Celjana, arhitekt Walter Ernst in danes žal že pokojni Milan Zupančič.

Slavko Kolar

Bili ste tudi dolgoletni državni reprezentant, a žal nikoli niste igrali na olimpijskih igrah. Prvič zaradi odločitve selektorja, drugič zaradi poškodbe.

Olimpijske igre so želja vsakega športnika. Žal zame neuresničena. Tako se je leta 2016 odločil tedanji selektor reprezentance Veselin Vujović. Drugič, leta 2021, sem prepričan, da bi mesto v ekipi imel. Vendar sem si med sezono poškodoval stopalo, ki ga do priprav na olimpijske igre nisem uspel pravočasno sanirati.

Bili ste član reprezentance Slovenije, ko je v Franciji na svetovnem prvenstvu leta 2017 osvojila bronasto odličje. Kakšni so spomini na tekmo za tretje mesto s Hrvati in na slavje, ki je sledilo?

To so eni najlepših trenutkov v moji karieri, predvsem zaradi načina, kako smo zmagali na tekmi, ki je bila že skoraj izgubljena. Poleg tega je bila to prva slovenska medalja za ekipne športe na svetovnih prvenstvih. Iz osebnega vidika je bil to velik obliž na rane izpred šestih mesecev, ko smo z Veszpremom izgubili proti Kielcam na finalnem turnirju Lige prvakov na podoben način in dejstva, da nisem bil v ekipi za nastop na olimpijskih igrah v Riu. Za vedno si bom zapomnil tudi sprejem, ki smo ga doživeli v Sloveniji.

Slavko Kolar

Koliko let ste v Celju igrali v članski ekipi in koliko zadetkov ste dosegli?

V članski ekipi Celja sem igral štiri sezone in pol. Točno koliko golov sem dosegel, ne vem, a jih je bilo več kot devetsto.

Arhiv RK CPL

Sedaj ste podpisali pogodbo za dve sezoni.

Tako je. S Celjani sem podpisal pogodbo do konca sezone 2027/28.

Tudi Celje Pivovarna Laško bo v naslednji sezoni igralo v Ligi prvakov. S svojimi izkušnjami boste lahko veliko pripomogli mladi celjski ekipi ob kapetanu Žigi Mlakarju.

Zelo se veselim nove sezone Lige prvakov. Moram priznati, da si, ko sem se s Celjem dogovoril, nisem predstavljal, da se bo ekipa uvrstila v Ligo prvakov. Vendar so fantje odigrali odličen drugi del sezone in zasluženo osvojili obe domači lovoriki. Zagotovo bo moja vloga v Celju drugačna, kot je bila, preden sem odšel v Veszprem. Vseeno mislim, da imam dovolj izkušenj in da sem igralsko dovolj zrel, da bom lahko mladim fantom, ki so na začetku kariere, dal kakšen nasvet, ki jim bo pomagal.

Andraž Purg

Ob tem bo v drugem delu sezone vaš soigralec tudi vaš najmlajši brat Mai, ko se bo po okrevanju po poškodbi in operaciji kolena vrnil na rokometna igrišča.

Igranja z Maiem se zelo veselim. Nisem si predstavljal, da bom kdaj imel to možnost, in komaj čakam, da se bo po poškodbi vrnil na igrišče in nadaljeval tam, kjer ga je poškodba marca letos ustavila.

Kako se spominjate svojih rokometnih začetkov? Kdo vas je pripeljal v rokometni svet? Rokometaš je bil že vaš dedek Ernest, ki je bil vratar.

Na prvi rokometni trening me je peljala mami. Pred tem sem malo treniral smučanje. Ni mi žal, da sem se odločil za rokomet in da se nadaljuje družinska tradicija, ki jo je začel dedek.

Kateri trener vam je dal največ, bi katerega trenerja še posebej izpostavili?

Težko izpostavim enega trenerja. Vsak od njih mi je dal nekaj svojega – od vseh trenerjev, ki sem jih imel, v mlajših kategorijah do tistih, ki sem jih imel kot profesionalec.

Končujete tudi študij na Fakulteti za šport. Kje se vidite po končani karieri? Kot profesor športa v šoli ali kot rokometni trener?

Da bom končal prvo stopnjo študija, moram opraviti še nekaj obveznosti. Kaj točno bi počel po karieri, še ne vem. Profesor športa je ena od možnosti, pri čemer trener v tem trenutku ne želim biti. Vendar nikoli ne reci nikoli.

V tujini ste si ustvarili družino, imate sina in hčer. Boste sinu, ki sicer ni levičar kot vsi trije bratje Marguč, tudi svetovali, naj igra rokomet? Je še premajhen, da bi imel takšne želje? Verjetno ga boste usmerili v šport?

Ko sem odšel iz Celja, sem bil star 23 let, vračam se star 35 let, poročen in z dvema otrokoma. V dvanajstih letih se je torej kar nekaj spremenilo. Sin je star štiri leta, zato mislim, da je še malo prehitro govoriti o tem. Zagotovo si želim, da bi se ukvarjal s športom, ker človeka nauči veliko dobrih stvari. Če bo igral rokomet, bom vesel, a če se bo usmeril v kakšno drugo športno panogo, ne bom razočaran.

Pred dnevi ste imeli krst mlajše hčerke, nato ste odšli v Veszprem, da ste vrnili klubski avto. Kakšni so bili občutki v minulih dneh? Ste se zavedali, da je madžarska rokometna zgodba končana?

Odkar smo se vrnili, smo morali urediti ogromno stvari, tako da se še moramo malce ustaliti. Da se je zgodba res končala, me je zadelo na koncu, ko je bilo res čustveno ob slovesu.

Verjetno je vaša želja, da bi enkrat vsi trije bratje, tudi Gal, zaigrali skupaj v celjskem dresu?

Vsekakor bi bilo to zelo lepo, vendar je to, glede na to, da z Galom igrava na istem položaju, malce težje izvedljivo.

Poškodbe so nekaj, kar močno kroji kariero športnikov, kajne?

Vsak športnik si želi, da bi se izognil poškodbam, kar je skoraj nemogoče. Do zdaj sem imel v karieri še kar srečo glede tega in upam, da bom do konca svoje športne poti čim bolj zdrav, da bom lahko pomagal ekipi.

Kakšne so vaše želje in pričakovanja za prihodnji dve sezoni v celjskem rumeno-modrem dresu?

Kot vedno sem ambiciozen in se želim s Celjem bojevati za obe domači lovoriki in seveda pustiti čim boljši vtis v Ligi prvakov ter nadaljevati rokometno navdušenje, ki je v letošnji sezoni zajelo Celje.

Verjetno si ne želite, da bi se Celjani z Veszpremom srečali v Ligi prvakov že letos v skupinskem delu?

Ne bi se želel takoj v prvi sezoni srečati z njimi. To sem tudi rekel, ko sem zapustil Celje, vendar se je ravno to zgodilo. Letos se to k sreči ne bo ponovilo, saj nas žreb ni postavil v isto skupino.