Arhiv NTRC

Ob več kot štiridesetih konjih v hlevu si lahko mislite, da mu dela nikoli ne zmanjka. Njegov delovni dan se začne že zelo zgodaj, ob 5. uri, in traja vse do večera, nad čimer se prav nič ne pritožuje. Kot pravi, je njegova služba obenem njegov konjiček, v katerega se je zaljubil že pred mnogimi leti. V Zgornjih Grušovljah, v vasi blizu Šempetra v Savinjski dolini, je odraščal na klasični kmetiji, na kateri so se ukvarjali z vsem po malem. Pred petindvajsetimi leti, ko je prevzel kmetovanje, se je usmeril izključno v konjerejo. »Že od nekdaj sem oboževal konje in preskakovaje ovir z njimi. Odločil sem se, da bom svojo ljubezen in šport združil s kmetijstvom,« pojasni Gregor Ušen, ki se je po prve kakovostne tekmovalne konje v družbi prijatelja in trenerja Andreja Kučerja odpeljal celo na Irsko. »Ves čas sva se spogledovala s to državo, misleč, da je tam veliko dobrih konjev. Nekoč sva se res odpeljala tja, kupila konje in ugotovila, da so res dobri ter obenem cenovno zanimivi. Na ta način smo prišli do prvih kakovostnih tekmovalnih konj pri nas.« Ušenovi jih še danes občasno kupijo na ta način, a imajo veliko tudi lastne vzreje. »Lani smo s pomočjo specialistov iz Italije prvič naredili embriotransfer oziroma presajanje zarodkov. Strokovnjaki so iz ene kobile vzeli jajčece, ga izvenmaternično oplodili ter vstavili v nadomestno mamo kobilo. Letos imamo že prvo takšno žrebe.«

Vsi bi jezdili

Glavne dejavnosti družine Ušen predstavljajo vzreja in prodaja tekmovalnih konj, vhlevljanje konj drugih lastnikov, šola jahanja in jahalni tabori. Letos so imeli med počitnicami štiri. »Otroci so pri nas od 8. do 16. ure. Poudarek je na spoznavanju konj, za katere skrbijo, jih jezdijo in čistijo. Naš cilj je, da celostno spoznajo tovrsten šport, žival kot biološko vrsto in nenazadnje tudi obveznosti, ki jih prinaša,« pove devetinštiridesetletnik in doda, da imajo za razliko od taborov šolo jahanja ob popoldnevih celo leto, nekoliko manj med počitnicami. »Otroci imajo obšolskih dejavnosti vedno več. Med tistimi, za katere je vedno več zanimanja, je tudi šola jahanja. Če otroke v nižjih razredih osnovne šole vprašamo, kdo bi jahal, vsi dvignejo roko. A potem jih že kar hitro 60 odstotkov odpade, ko prvič od blizu vidijo konja. Spet ostalih nekaj jih obupa po nekaj urah ježe, ko ugotovijo, da le ni tako preprosto in zabavno. Nekaj jih ostane, saj se najdejo v tem športu in načinu življenja.«

V državnem vrhu

Takšni sta zagotovo Gregorjevi hčeri Ajda in Jana. Le kako ne bi bili, ko jima je bilo jezdenje položeno v zibelko. Kot se spominja njun oče, sta samostojno jezdili, že ko sta imeli zgolj tri leta. Približno dve desetletji kasneje sodita v sam državni vrh konjeniškega športa. Osemnajstletna Ajda se lahko v kategoriji preskakovanja ovir pohvali s kar nekaj izjemnimi uvrstitvami, tudi z naslovi državne prvakinje. Na zadnjem državnem prvenstvu, ki je bilo konec avgusta letos, je zasedla drugo mesto med mlajšimi člani. Gimnazijka je namreč močno vpeta v jahalni šport. Letos je celo zimo preživela na Nizozemskem, v središču konjeniškega športa, kjer je nabirala izkušnje in znanje za tekmovanje v mednarodnem merilu. Eden njenih ciljev je sodelovanje na evropskem prvenstvu. »S konji sem povezana že celo življenje, to je naša družinska tradicija in moj način življenja,« pove reprezentantka v kategoriji mladincev, ki ob vseh šolskih obveznostih vsak dan trenira tri ure. »Vse se da, če se hoče,« pravi.

Nič manj ni v konjeništvo vpeta njena starejša sestra Jana, ki se je posvetila dresurnemu jahanju. Kot pravi dvajsetletna študentka prava, je bilo letos študij in konjeništvo precej enostavno usklajevati, ker je večino časa zaradi predavanj na spletu preživela doma. »Kako bo izgledalo prihodnje šolsko leto, še ni povsem jasno. Če bo ›normalno‹, bom imela pet dni v tednu študijskih obveznosti na fakulteti in me ne bo doma. Večina jahačev se mora na tej točki odločiti, ali se bodo s tem ukvarjali profesionalno ali ne,« pove Jana, ki se je odločila, da se bo v prvi vrsti posvetila študiju. Profesionalni jahači trenirajo vsak dan, sama bi imela to možnost le ob koncih tedna, kar ni dovolj za profesionalno kariero na tem področju. »Seveda se želim še vedno izboljšati v svoji disciplini, dresuri, in obenem nadgraditi svoje znanje poučevanja jahanja.«

Potrebno je znanje

»Konjeništvo je perspektivna panoga, če ima posameznik, ki se s tem ukvarja, strokovno znanje. Ni namreč zgolj dovolj, da poskrbi za hlev, konje in pridelovanje hrane zanje. Ob vsem naštetem mora imeti še znanje vzreje in vzgoje konj ter prenašanja jahalnega znanja. V tem primeru je to že nekaj drugega in lahko govorimo o konjereji kot perspektivni panogi,« pojasni Gregor. Da vsega naštetega Ušenovim ne manjka, se odraža tudi na njihovi infrastrukturi, ki so jo v vseh teh letih počasi dograjevali. Poleg dveh hlevov imajo garderobne in klubske prostore, sprehajalno napravo in ogromno pokrito jahališče. Vsemu temu se bodo pridružili še apartmaji, ki so jih začeli graditi letos. »V prvi vrsti bodo namenjeni za stranke, ki imajo pri nas svoje konje. Stranke namreč ne prihajajo zgolj iz Savinjske doline, temveč tudi od drugod.« Pri njih trenirajo tekmovalci v vseh kategorijah. »Kupci konj prihajajo tako iz Slovenije kot iz tujine. Bolj kot so konji kakovostni, lažje pridobiš kupce iz tujine,« ob koncu še dodaja. Foto: SHERPA