Nik Jarh

Se še spominjate nepozabne Natašine izjave pred začetkom tekaške poti. Pet mesecev po drugem porodu je stopila pred ogledalo in si rekla: »Takšna res ne morem na morje!« Rešitev je našla v teku. V naslednjih letih, pravzaprav desetletjih je Celjanka s komaj verjetno vztrajnostjo zabeležila odlične uvrstitve na 246 kilometrov dolgem Spartathlonu in dve zmagi od Celja do Logarske doline, ko je dejala, da je ta proga zanjo »nekako prekratka«. Vmes sta z možem Bogdanom vzgojila otroka, ki sta že odrasla. Nataša Robnik ima poleti velik cilj – nastop na izjemno zahtevnem teku v Kaliforniji.

Košarka

Odprta pot do zaključnega turnirja lige Waba

Na katere svoje dosežke ste najbolj ponosni?

Na prvo mesto uvrščam lanski tek na Spartathlonu in osvojitev tretjega mesta. Progo od Aten do Šparte sem pretekla v 26 urah, 9 minutah in 38 sekundah. To je bil dan, ko je šlo skoraj vse gladko. Mislim, da tako hitrega teka ne bom več sposobna. Osebni rekord sem izboljšala kar za tri ure in šest minut. Vse skupaj je bilo plod nabiranja izkušenj v vseh preteklih letih. Jasno, bile so dobre in tudi slabe izkušnje. Iz vseh sem črpala, kljub temu je bilo izjemno zahtevno. Res je, da podnevi temperatura zraka ni presegla 27 stopinj Celzija, toda vmes je deževalo. Ponoči je bilo hladneje kot kdaj koli prej, temeperatura je padla celo na 8 stopnij Celzija. Pojavili so se tudi močnejši sunki vetra. Ko sem pripravljena, imam manj kot 50 kilogramov. Nekaj več energije je šlo v nič, ko sem se upirala vetru.

Na drugo mesto bi postavila Spartathlon leta 2019, ko sem bila prav tako tretja. Lani sem premagala vse, ne samo ženske, na teku dolgem 200 kilometrov Nove Colli v Italiji. Zmagi v absolutni konkurenci sta mi uspeli še na 12-urnih tekih leta 2019 v Kranju, tam sem ›šla kot raketa‹, saj sem pretekla 136,9 kilometra za takrat četrti izid na svetu, in v Beogradu leta 2017, ko sem se po pol dneva ustavila pri 130 kilometrih.

Po čem se spominjate svojega prvega Spartathlona leta 2015?

Zelo sem se bala starta na svojem prvem Spartathlonu, predvsem zaradi slabe izkušnje moža Bogdana iz leta 2010, ko je zaradi želodčnih težav moral odstopiti. Nekaj izkušenj z razdaljami, daljšimi od 200 kilometrov sem imela, a še vedno premalo, da bi zares samozavestno stopila na start. Bila sem prestrašena, imela sem res veliko strahospoštovanje. V svoji glavi sem videla samo cilj. Takrat sem tekla za oba in na koncu se je vse izvrstno izšlo. Nisem imela hujših kriz, pravzaprav je šlo precej gladko in presenetljivo dobro. Tek hitrejši od 30 ur in osvojitev četrtega mesta sta bila zame sanjska.

Svojega drugega naslednje leto niste dokončali. Zakaj?

Odstopila sem zaradi napačne psihološke priprave. Ker je bilo leto prej res vse gladko, sem imela leta 2016 v glavi drugačne cilje. V ospredju ni bil zgolj prihod v cilj, ampak izboljšanje časa in uvrstitve. Na tako dolgi razdalji kot je Spartathlon to enostavno ne gre, ker je v igri preveč dejavnikov. Ko se mi je začela podirati časovnica, ki sem si jo zadala, mi je začela nagajati glava. Zabredla sem v veliko črno luknjo, iz katere se nisem več izkopala, zato sem na polovici proge odstopila.

Nik Jarh

Potem ste bili leta 2019 spet v cilju. Katere posebnosti so bile na vašem tretjem grškem teku?

Tako kot prvič sem na startu stala popolnoma prazna z enim in edinim pravim ciljem - preteči v cilj ne glede na vse. Rezultat in čas nista bila v ospredju. Na koncu sem svoj čas izboljšala za približno petnajst minut in osvojila tretje mesto. To je bilo zame vrhunsko!

Pred dvema letoma ste spet imeli težave. Ali opažate zaporedje uspešnih in neuspešnih tekov od Aten do Šparte?

Nik Jarh

Da, res obstaja, toda nikoli ni bila težava v telesni pripravljenosti. Takrat je bil položaj popolnoma drugačen. Že leto ali dve prej so se mi na tekmah začele pojavljati težave z želodcem. Leto prej sem zaradi istih težav morala odstopiti na Julian Alps trailu, ki je dolg 100 milj. Tekmo državnega prvenstva na 100 kilometrov sem končala z velikimi težavami.

Nik Jarh

Rekli ste in spet navdušili: »Še sreča, da je bilo samo 100 kilometrov.« Kaj ste potem storili?

Sledile so analize, testirali smo mojo prehrano. A pravega vzroka za težave nismo našli. Špartatlon sem končala po pretečenih 151 kilometrih. Zadnjih 50 kilometrov sem pretekla in tudi prehodila brez kaloričnega vnosa, kajti moj želodec ni prenesel nobene hrane. Ko sva z Bogdanom prišla domov, sva se resno lotila iskanja vzrokov za moje želodčne težave. In ga na srečo našla. Z mnenji so pomagali trenerji, sotekmovalke, strokovnjaki za prehrano. Dejstvo je, da se žensko telo z leti spreminja. Ne govorim o gubicah, celulitu in kilogramih, ampak o presnovi in metabolizmu. Cela znanost ...

Leto 2025 je bilo za vas najuspešnejše doslej. V vaših načrtih letos ni Spartathlona. Razlog je nastop na teku, ki morda predstavlja še večji izziv.

Res je. Lanska sezona je bila moja neuspešnejša na dosedanji športni poti. Nekako se mi zdi, da je zdaj pravi čas, da stopim na start enega najtežjih ultramaratonov na svetu. Zaradi razmer za tekače je najbrž kar najzahtevnejši. Gre za Badwater, tek v Dolini smrti v ZDA. Dolg je 217 kilometrov s 4.800 višinskimi metri. V mesecu januarju so v Kaliforniji odprli prijave. Svojo sem seveda pravočasno oddala, 8. februarja sem prejela povabilo organizatorja. Štartnino sem plačala, znašala je 1.400 evrov. Vanjo ni vključeno pravzaprav nič, za vse moraš poskrbeti sam. 27. julija bom stala med stoterico na štartu teka v Dolini smrti. Tam bo peklenska vročina.

Večkrat ste bili drugi v tekih od Celja do Logarske doline, dvakrat vam je uspelo kot prvi priteči v cilj celjskega ultramaratona. Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin? Kolikšno zadoščenje je prinesla zmaga?

Zmagala sem v letih 2013 in 2018. Lani sem bila druga, a predvsem zato, ker sem tek posvetila predvsem vadbi pred Spartathlonom, ki je sledil tri tedne kasneje. Moj prvi tek v prelepo Logarsko dolino je bil leta 2007. Če sem na kaj ponosna, sem na dejstvo, da po skoraj 20 letih še vedno vztrajam v tem športu. Ultramaraton Celje - Logarska dolina je moj domači ›teren‹. Če je le mogoče, se ga udeležim in upam, da bodo prireditelji vztrajali in da bom še lahko sodelovala. Vedno je lepo zmagati doma. Rada imam preproste tekme, kjer organizator ne zapleta zadev, tudi če kdaj kakšna stvar ni stoodstotno izpeljana. Nič hudega. Lepo je teči, ko poznaš skoraj vse prostovoljce in organizatorje, ki res srčno navijajo. Da o razgledu v prelepo Logarsko dolino niti ne govorim. Prečudovito.

Rokomet

Po Belgiji, Srbiji in Turčiji še pot v Romunijo

Najlepši spomini?

Prihodi v Šparto s solzami v očeh po 246 kilometrih teka in dotik nog kipa kralja Leonidasa, zmagi od Celja do Logarske doline. Lepo bi bilo vse skupaj še kdaj ponoviti.

Bo še čas?

Tekla bom še eno leto, morda dve. Potem bo prišel čas za tekmovalno slovo.

arhiv NT/Sherpa

Pred devetimi leti je bil vaš sin, takrat 16-letni Luka smučarski skakalec in je srednjo šolo obiskoval v Kranju, 13-letna Liu se je tedaj zapisala baletu. Kaj se je med tem obdobjem spremenilo?

Naša družina je še vedno bolj ali manj zapisana športu. Vsi člani niso več tako aktivni, a se še vedno vse vrti okoli njega. Kot je očitno, sama še vedno veliko tečem, tudi Bogdan je še precej aktiven. Luka zdaj obiskuje zadnji letnik magisterija kineziologije in je še naprej zapisan smučarskim skokom. Ne tekmuje več, je pa zelo uspešen trener v SSK Mengeš. Trenutno vadi fante in dekleta, stare od 13 do 15 let. Vse kaže, da bo tudi profesionalno zajadral v trenerske vode smučarskih skokov. Liu je študentka antropologije in sociologije. Ni aktivna športnica, a me zelo veseli, da z veseljem obuje športne copate in gre teč.

»Lepa beseda lepo mesto najde,« je trdil Bogdan, ki je vaš spremljevalec med teki, večkrat tudi v vlogi mediatorja. Priznali ste, da vas mora včasih trdo prijeti, ko vam ne gre. A tudi vi ste bili na kolesu, ko je Bogdan tekel od Celja do Logarske doline. Ste povzdignili glas, ko je imel krizo?

(Smeh) … Treba je vedeti, da Bogdan zdaj teče bolj zase, tudi zato, da lahko sama resneje treniram. Le redko se udeleži tekme. A takrat, ko se je udeleži, je še potrebna kakšna ›brca‹ kot takrat, ko sem ga spremljala do Logarske doline. Kako sem bila jezna, ko je hotel odstopiti po 38 kilometrih. Dejal je, da se mu ne ljubi več.

Potem je dosegel dober čas, šest ur in petnajst minut.

A moj mož zmore več.

Kaj se je dogajalo na 12-urnem teku v Beogradu?

V prvem delu tekme Bogdanu ni bilo treba posredovati. Na štartu sem pogledala okoli sebe. Opazila sem zelo dobrega srbskega ›ultraša‹, ki ima rekord 137 kilometrov. Takoj po štartu je potegnil, sama sem se mu takoj priključila. In sva šla. Spregovorila sva le nekaj besed. Ritem je bil zahteven, a sem ga držala. Toda on je bil sam in se je zato ustavljal na okrepčevalnicah. Čeprav je hitro spraznil kozarec, je že bil vsaj deset metrov za mano. Vsakič me je lovil in prehitel. Moški ego! Večkrat se smejim na tekmah, ko jim vidim v očeh: »Baba me pa že ne bo ...« Po treh urah je obupal in me ni več lovil. Nato je odstopil. Padla sem v svoj ritem, Bogdan je preverjal vmesne čase. Ko sem tekla po svoje, mi je še bolj ugajalo. Med šesto in sedmo uro teka se mi je začelo dremati. Takrat je mož odigral svojo vlogo in me prepričal, naj nadaljujem v enakem ritmu. Obstajajo razlike med tekmami. Ko je posvečena treningu, ne dajem vse od sebe. Ko pa sem na ›pravi‹ tekmi, pa dajem od sebe vse, tako da ›brce‹ ne potrebujem več.

Na začetku leta 2005 ste ›brcnili« samo sebe. Ni dvoma, da gre za najmočnejšo odločitev tedaj, ko se človek odloči sam, kajne?

V osnovni šoli sem tekmovala na šolskih regijskih tekmovanjih v tekih na 300 in 600 metrov. Preizkusila sem se tudi v krosu in celo s košarko. Nekaj časa sem tudi trenirala atletiko. V prvem letniku srednje šole pa me je šport popolnoma nehal zanimati, sem preveč rada ›žurala‹.« Po prvem porodu nisem imela težav z izgubo kilogramov. Po drugem je bilo vse drugače. Zato sem prvi dan v letu 2005 začela hujšati. Ker sem dojila hčerko, dieta ni prišla v poštev. Odločila sem se za hojo in tek. Kilogrami so se začeli topiti. Najbž ni veliko ljudi, ki držijo novoletno zaobljubo. Sama sem jo, tudi zato, ker sem se počasi zaljubila v tek.

Olajševalna okoliščina je tudi dejstvo, da resnejših poškodb niste imeli. Zgolj genetika ali tudi preudarnost?

Oboje. Navadila sem se namreć, da poslušam telo. Če začutim, da mi nekaj nagaja, si vzamem teden dni počitka oziroma mirovanja. Pred časom sta se vneli Ahilovi tetivi. Po določenem časovnem obdobju, ko sem mirovala, je bilo z njima spet vse tako kot prej.

Pa vendar ste se poškodovali med tekom. Se spomnite anekdote s psom?

Da. V Migojnicah me je ugriznil pes. Lastnik je bil poleg, a napada ni zmogel preprečiti. Skočila sem s pločnika na cesto, veliki ovčar me je vseeno uspel ›šavsniti‹ v komolec. Kri je tekla, poškodba na roki pa je bila na srečo zgolj površinska.

Andraž Purg

Celjani vedo, da stanujete v Plavi laguni, a prihajate iz manjše vasice Otemna v Šmartnem v Rožni dolini. Pravite, da pojeste vse, kar vam je ponujeno.

Večinoma pazim na sestavine. Trudim se, da je hrana za celotno družino kakovostna. Včasih si tudi mi privoščimo kakšno ›packarijo‹. Moja slaba točka je prehranjevanje med tekmo. Prepričana sem, da bi bili rezultati še precej boljši, če bi med tekmami dovolj jedla. Takrat zelo težko pogoltnem trdo hrano. Z geli nimam težav, na Spartathlonu leta 2015 sem jih pojedla kar 28. Rada imam kuhan krompir s soljo, banane, slane palčke, čips in tudi brezalkoholno pivo, s katerim poplaknem sladkobo v ustih.

Lani ste srečali abrahama in imate ogromno izkušenj glede vsega, kar se tiče teka, od treningov, tekem, motivacije do prehrane. Ste se kdaj prelevili v svetovalko?

Velikokrat se zgodi, da me kdo vpraša za nasvet ali ga zanima, kako vadim. Seveda rada pomagam in svetujem. A treba se je zavedati, da trening, ki pri meni dobro deluje, morda pri kom drugem ne bo. Kar se tiče rekreativnega teka, me resnično veliko žensk sprašuje o mojem začetku, kajti nikoli nisem skrivala, da se je moja tekaška pot začela zaradi hujšanja. Tedensko pretečem od 100 do 190 kilometrov, odvisno od letnega obdobja. Pozimi, ko se postavljajo temelji za poletno sezono, pretečem več kilometrov kot sicer, a na nižjih obratih. Prejšnji teden me je zelo motil sneg. Nisem mogla teči v naravi. Prijateljica se je poškodovala, ko je zdrsnila. Zatekla sem se na tekaško progo v fitnes.

Kateri nasvet bi izpostavili za začetnike?

Vsak začetek je težak, z vadbo moramo začeti postopno in nato vztrajati. Veliko ljudi ali kar večina jih obupa po tednu ali dveh. Vztrajanje je namreč najtežji del. Zavedati se je treba, da traja kar nekaj časa, da nam tek postane všeč, da ga vzljubimo in da lahko pretečemo pet kilometrov brez zaustavljanja. Ampak se splača. Narava in gibanje polnita baterije in sproščata. Vse to potrebujemo za kakovostno življenje v tem podivjanem svetu. Daleč najbolj pomemben del opreme so športni copati.

Pred časom vas je bolel odnos Atletske zveze Slovenije, ki ni vzela ultramaratoncev pod svoje okrilje. Se je kaj spremenilo v zadnjem slabem desetletju?

Zelo. Potrebnih je bilo nekaj odličnih rezultatov in razumevanje takratnega predsednika Atletske zveze Slovenije Romana Dobnikarja, da ima zdaj Slovenija državno prvenstvo na zelo dolgih razdaljah ter tekmuje na evropskih in svetovnih prvenstvih.

Če se peljemo z avtomobilom na morje, je na primer od Celja do Senja ali od Maribora do Portoroža približno toliko kilometrov kot na Spartathlonu. Vozniki se med vožnjo tudi ustavijo, morda kaj popijejo ali pojejo. Vi takšno pot pretečete. Se med vožnjo utrudite?

Ne, zelo hitro mi mine. Ko se peljemo v Francijo na smučanje, se z Bogdanom menjava po treh urah, Nisva utrujena, gre le zato, da je med dvožnjo treba biti popolnoma zbran.

Velikokrat sta tekli zjutraj. Kaj pravi vaš nadrejeni, ko pridete utrujeni v službo?

Saj ne pridem utrujena. Po 20 kilometrih teka pridem v službo polna energije, ›naspidiriana‹. Sem popolnoma zbujena, nadihala sem se svežega zraka in komaj čakam, da začnem delati, drugi so pa zaspani. Imam prijateljico, ki pravi, da se mora, ko se vrne domov, najprej uleči za pol ure. Zakaj pa? Po pol ure je še bolj utrujena kot prej. Saj ni treba teči, lahko greste na sprehod. Ko sem najbolj utrujena, pretečem deset kilometrov. Domov pridem kot nova.