Arhiv NTRC

V Škofji vsi pri Celju, kjer domuje celjski konjeniški klub z dolgoletno tradicijo, poletne tabore, na katerih otroci spoznavajo in odkrivajo magično povezanost med človekom in konjem, prirejajo že več kot dvajset let. Tabori so se v vseh teh letih razumljivo nekoliko spremenili, a njihova srčika ostaja enaka. Otrokom približati svet konjev in jih med igro učiti delovnih navad, odgovornosti in strpnosti.

V celjskem klubu med poletnimi počitnicami ponavadi pripravijo šest taborov, katerih program je zasnovan v obliki varstva in jahalne šole, namenjen je otrokom med 5. in 14. letom. Čeprav se na taborih vse vrti okoli konjev, otroci z mentorji, inštruktorji in s trenerji počnejo še veliko drugih zabavnih in poletnim temperaturam primernih stvari. »Pri nas se naučijo veliko stvari. Poleg jahanja in skrbi za živali postajajo otroci tudi veliko bolj samostojni, predvsem pridobijo delovne navade, ki jih starši še kako cenimo,« pove Deja Kučer, ki je zadnja leta z možem in s trenerjem Alešem Kučerjem motor in duša celjskega kluba.

Od koraka do galopa

Ker prazna vreča ne stoji pokonci, je tudi na konjeniški taborih treba najprej poskrbeti za lačne otroške želodčke. Po skupnem zajtrku se začne prava zabava. »Konje najprej ›zlonžiramo‹, kar pomeni, da jih spustimo, da se raztečejo in so potem pri jahanju bolj pridni. Nato jih očistimo, okopamo in skrtačimo ter jih pripravimo na jahanje. Še preden se lahko jahač povzpne na konja, je treba pripraviti tudi sedla in uzde. Med delom in pripravami otroci spoznavajo tudi osnovne konjske izraze in opremo,« skuša Deja strnjeno zajeti zelo raznolike dopoldanske dejavnosti mladih »tabornikov«, ki si bolj kot vse drugo želijo postati jahači. »Ko vse to postorimo, smo vsi, konji in mi, pripravljeni na jahanje,« pravi Deja. Kot pove, otroci ponavadi jahajo v parih in v dveh skupinah. Vsak je vsak dan tabora na konju približno eno uro. »Najprej se naučimo jahati v koraku in to vsak dan nadgrajujemo, tako da zadnji dan, ko pripravimo tudi predstavitev za starše, znajo sami jahati v kasu,« pove sogovornica.

Jahalni del na taborih vodijo izkušeni trenerji in vaditelji. Ker se taborov udeležujejo tako otroci brez jahalnega predznanja kot tisti, ki se z jahanjem ukvarjajo že več let, zahtevnost jahalnega programa znotraj tabora prilagodijo znanju jahača. »Začetniki najprej jahajo na lonži – dolgi vrvi, na kateri je privezan konj in ga ima vaditelj tako pod nadzorom ter ga lahko vodi. Tako mora jahač zgolj osvojiti gibanje ›gor, dol‹, to je kas lahko jahanje,« razlaga sogovornica. Za tiste bolj izkušene, ki že »obvladajo« jahanje v kasu in galopu, postavijo tudi kakšno zapreko. »Jahalni del povsem prilagodimo znanju posameznika.«

Mavrični konji s kitkami

Poletje je čas brezskrbnosti in zabave in tako je tudi na konjeniških taborih poskrbljeno za ples in smeh, a tudi ustvarjalne delavnice imajo. Pred vročino se otroci ubranijo s sladolednimi »bombami«. Sladka ledena presenečenja med odmori vselej teknejo, se strinja pisana druščina.

Čeprav otroci, ko jih povprašamo, kaj jim je najbolj všeč, skoraj v en glas zakričijo: »Jahanje!« Kot pove Deja Kučer, pa se navdušujejo nad vsem kar je povezano s konji: »Uživajo med tem, ko jih čistijo, kopajo, pasejo ali vodijo v hlev in iz njega.« Posebno doživetje je izlet do jeza na reki Hudinji, kjer se otroci kopajo s konji. Na poti do tja, čez bližnji travnik, otroci jahajo brez sedla in tako še bolj čutijo naravno gibanje konja ter se z njim še močneje povežejo.

V klubu imajo res zelo prijazne in za otroke zelo primerne konje, ki jih otroci v vsakem taboru vsaj enkrat pobarvajo. Včasih tako »nališpane« kopitarje imenujejo mavrični konji, spet drugič so indijanski. »Odvisno od skupine otrok.« Predvsem dekleta z veseljem poskrbijo tudi za pričeske konj, tako njihove grive in repe pogosto krasijo kite in fige. »Otroci imajo neverjetno domišljijo, a tudi zelo spretni so s svojimi malimi prsti,« pove Deja in razkrije, da jih še posebej lepo uredijo na zadnji dan, ko otroci pridobljeno znanje pokažejo staršem. Za nagrado prejmejo diplomo, ki jih bo vedno opominjala na neverjetno počitniško doživetje.

Foto: Andraž Purg - GrupA

Preberite več v Novem tedniku