Arhiv NTRC

Še danes se zelo dobro spominja, kako je z očetom že kot desetletni deček pogosto hodil na »jago«. Ko je bil v igri lov, ga ni motilo niti to, da se je moral prebuditi zelo zgodaj. Ravno nasprotno, na jutro odhoda je bil med vsemi najprej pokonci. Poleg prijetnega druženja z očetom je s tovrstnimi obhodi po bližnjih gozdovih pridobil ogromno dragocenih izkušenj, zaradi katerih je kasneje postal izvrsten strelec in predan lovec. »Oče je bil zelo strog. Včasih ni bilo veliko različne obutve, zato sem šel nekoč z njim na lov v natikačih. Za mano je delalo flok, flok, flok … Sredi gozda sem se moral sezuti in pot nadaljevati bos. Ni treba posebej izpostavljati, da lovec, če gre skozi gozd kot tank, ni uspešen pri zalezovanju divjadi,« se še danes v smehu spominja Dušan Urankar, ki je že pri sedemnajstih letih postal član lovske družine. Takoj ko je dopolnil osemnajst let, je zaprosil za orožno listino in opravil izpit.

Večkratni državni prvak

Že od začetka ga privlači streljanje glinastih golobov, pri čemer je zelo rad opazoval očeta. Dušan ga je že kot majhen deček ga je spremljal na različnih tovrstnih tekmovanjih. Kmalu se je med tekmovalci znašel tudi sam. Danes tako posamično kot ekipno tekmuje v kategorijah streljanja, in sicer na glinaste golobe, s kroglo na sto metrov in z malokalibrsko puško na bežečega merjasca. V kombinaciji vseh treh se lahko pohvali celo z naslovom trikratnega zaporednega državnega prvaka. »Če pogledam nazaj, sem imel za lov in streljanje v preteklosti zaradi družine, gradnje hiše in dela v delavnici v določenih obdobjih manj časa, a nisem izpustil niti enega tekmovanja. Strelec se namreč kali ravno na takšnih preizkušnjah.« Foto: Andraž Purg - GrupA

Preberite več v Novem tedniku