Arhiv NTRC

Alojza Snediča sem spoznal šele pred nekaj leti med rekreativnim igranjem nogometa v telovadnici ob Ljubljanski cesti. Švigal je z žogo sem ter tja. S preigravanji, vračanji v obrambo in željo po zmagi je vztrajal do zadnje sekunde. »To je Čorba, saj veš, tisti, ki je igral v bundesligi,« so mi povedali njegovi soigralci. Torej Alojz Snedič, ki je letos dopolnil 80 let. In je še vedno neutruden. Vsaj trikrat na teden je aktiven v celjskih telovadnicah. Igra nogomet in košarko. Tri osebe bi izpostavili na njegovi športni poti, Andreja Savodnika, Marinka Andrića in Desanko Čalasan Grajžl. Obiskal sem ga v Malih Braslovčah, kjer v hiši nedaleč od Savinje živi z ženo Susanne, ki jo je spoznal v Essnu. Alojz Snedič pravi, da se večkrat ne spomni določenih podrobnosti izpred petih, šestih desetletij. Čudno, kajne? »Še dobro, da imam zapiske in izrezke iz časopisov,« pravi.

Začela bova na koncu in malce šaljivo. Kdo je ob vašem vstopu v deveto desetletje odkril vaš atletski »talent«?

Ob torkih igram nogomet na Šolskem centru Celje. Za nami prihajajo odbojkarji. Z njimi igra nekdanja atletinja Desanka Čalasan Grajžl. Ko je videla, kako sem hiter, me je vprašala, koliko sem star. Predlagala je, da se udeležim veteranskega tekmovanja, državnega prvenstva 25. junija. Odvrnil sem ji, da nisem bil nikoli atlet. Dva tedna pred tekmo sem jo poklical in ji …

Foto: SHERPA

Preberite več v Novem tedniku