Arhiv NTRC

Temu je podrejeno tudi njeno poletje, ko ne počiva, temveč se pripravlja na prihajajočo sezono. Ujeli smo jo v Slovenskih Konjicah, kjer je s kondicijskim trenerjem Mihom Robnikom maja, junija in julija trenirala od ponedeljka do srede.Preostale dni se je pripravljala sama po programu. »Smučarke imamo s smučarsko zvezo dogovorjeno, da si same organiziramo poletne kondicijske priprave in same izberemo trenerje. Trener Miha Robnik, ki je obenem tudi moj sorodnik, ima v Slovenskih Konjicah svoj studio in tako treniram tam,« je pojasnila simpatična Zgornjesavinjčanka, ki poleti, kolikor ji le ostane časa, rada pomaga tudi na domači kmetiji v Lučah, kjer imajo islandske konje, in v zavodu za osebno asistenco, kjer je zaposlena kot magistrica socialnega dela.

Kako je ponavadi videti poletje pri alpskih smučarjih?

Veliko imamo kondicijskih treningov. Skoraj vsak dan imam po dva treninga. Treniram od ponedeljka do sobote, prosta sem ob nedeljah. V preteklih letih, ko sem še študirala, sem v topli polovici leta veliko časa posvetila študiju. Nekaj obveznosti imam tudi do smučarske zveze in sponzorjev. Prosti čas zelo rada izkoristim za druženje s prijatelji, potovanja, dopustovanje in druge športe. Zelo rada sem tudi doma v Lučah, kjer imamo islandske konje. Želim si le, da bi mi zanje ostajalo več časa. V prvi vrsti se z njimi ukvarja oče. Obiskovalcem nudimo tečaje jahanja, za kar imam tudi sama opravljen izpit. Včasih sem tudi sama poučevala, medtem ko zadnja leta za to nimam časa. Morda bom letos opravila kakšno učno uro.

Se proti koncu smučarske sezone že veselite, da bo počasi za nekaj časa konec tekmovalnega ritma, ali si še želite tekmovati?

Letos sem si ob koncu sezone še želela nastopiti na kakšni tekmi. To je predvsem takrat, ko se vse »poklopi« in vem, da dobro smučam, zato si želim še kakšno tekmovalno priložnost. Po drugi strani mi seveda ustreza premor, da si malo odpočijem in dam možgane na »off«.

Na družbenih omrežjih sem opazila tudi kar nekaj vaših fotografij iz toplih krajev. Radi po koncu smučarske sezone zavijate kam, kjer je topleje?

Ko je konec sezone in zime, se z največjim veseljem odpravim v toplejše kraje. Največ časa za to imam sicer konec aprila, ko si vzamem čas za nekoliko daljši oddih. Zelo rada deskam na vodi, za kar me je prav tako navdušil oče, ko sem bila še zelo majhna. Še danes v tem zelo uživam, zato si z deskanjem zelo rada popestrim počitnice na morju.

Kako dolgo potem zdržite brez snega?

Treninge na belih strminah načrtujemo od 24. julija, ko bomo nekaj dni trenirali v Švici. Za približno tri tedne bomo nato na zimske priprave odpotovali 10. avgusta v Argentino, kjer je trenutno zima. Zadnji dve leti zaradi epidemije to ni bilo mogoče, zato smo trenirali kar na ledenikih v Švici. Letos na srečo dobro kaže, da bomo lahko poleti ponovno trenirali v Južni Ameriki.

Kako se je sicer začela vaša smučarska kariera?

Starši zelo radi smučajo. Ljubezen so prenesli tudi na naju s sestro. Skupaj smo hodili na smučarske počitnice. Z vrstniki smo se zelo zabavali na sosedovem hribu, kjer je sosed postavil preprosto domačo vlečnico. Spomnim se, da se je sestra Mateja udeležila alpske šole smučanja, kamor so jo povsem spontano vpisali starši, da bi se naučila pravilno smučati. Ker ji je dobro šlo, so vaditelji predlagali, da bi začela trenirati v smučarskem klubu. Kasneje so tudi pri meni prepoznali talent in željo po smučanju. Še danes se povsem natančno spomin trenutka, ko sem bila v tretjem razredu osnovne šole in so me vprašali, ali bi tako kot sestra trenirala v Smučarskem klubu Luče. Seveda sem bila takoj za. To je pomenilo, da sem še več časa preživela na belih strminah. Naše osrednje smučišče je bilo na Golteh, občasno smo trenirali tudi v Logarski dolini.

Kasneje ste sestri sledili v slovensko smučarsko reprezentanco. Sta bili članici istočasno?

Nekaj časa sva bili res skupaj v reprezentanci, a s to razliko, da je bila Mateja v ekipi A1 in jaz v A2. Najine poti so se križale na treningih. Še več bi bili skupaj, če Mateja ne bi imela težav z ahilovo tetivo, zaradi česar je bila odsotna dve leti, ravno v času, ko sem sama začela več trenirati z A-reprezentanco. Ko je okrevala in se vrnila, sem se poškodovala jaz. Na isti tekmi za svetovni pokal nikoli nisva nastopili obe hkrati. Kot tekmovalki sva bili obe pripravljeni na startu ene od tekem za zlato lisico, a je nato odpadla. Tako, da s tega vidika nisva imeli ravno sreče.

Letos mineva desetletje od Matejinega zadnjega nastopa v svetovnem pokalu. Morda kdaj pokomentira vaš nastop ali vam da kakšen nasvet po tekmi in pred njo?

Tako je. Slišiva se tako pred tekmo kot po njej. Vsak njen nasvet je dobrodošel.

Kakšno je vzdušje na tekmah svetovnega pokala? Se dekleta družite med sabo in ste prijateljice?

Precej klepetamo, a veliko več na treningih kot med tekmo. Takrat na hitro izmenjamo nekaj besed, če ravno čakamo skupaj. Več sproščenega druženja je zagotovo na treningih, na tekmi smo vse osredotočene na vožnjo in niti ni časa za kaj drugega. V reprezentanci sva zelo dobri prijateljici z Ano Bucik, s katero sva v stiku tudi med letom, ko ni tekmovanj. Z drugimi se razumemo, a se zunaj tekmovalne sezone ne družimo.

Vaša paradna disciplina je veleslalom. Kdaj ste začutili, da vam je najbolj pisan na kožo?

Ponavadi je tako, da se smučar posveča disciplini, v kateri je boljši. Že od začetka so mi nekako šli bolje veleslalom in hitre discipline. Slalom mi že od prvih zavojev ni bil najbolj blizu. V nekem obdobju sem več smučala superveleslalom in smuk. Nakar sem se zelo hudo poškodovala in sem se nato po okrevanju usmerila v bolj v tehnične discipline. Nekaj časa sem se zelo posvečala tudi slalomu in v njem tekmovala v evropskem pokalu, a ker ni bilo želelnih rezultatov, sva se s trenerjem dogovorila, da je bolje, da se bolj posvetim veleslalomu. Takrat sem potem naredila korak naprej in v njem začela osvajati točke v svetovnem pokalu.

Na katere rezultate ste najbolj ponosni in so vam obenem dali nov zagon?

Velik zagon sem dobila, ko sem leta 2013 v svetovnem pokalu osvojila prve točke. Sezono pred tem sem namreč imela veliko krizo in sem zato izgubila voljo ter motivacijo. A prve točke so prišle v ravno pravem trenutku in mi dale nov zagon, ki še do danes ni popustil. Zagotovo sem najbolj ponosna na smučanje v Kranjski Gori, kjer sem dosegla svoji najboljši uvrstitvi v svetovnem pokalu – šesto in sedmo mesto. Ves čas imam občutek, da še nisem dosegla vsega, kar sem sposobna. Prepričana sem, da to ne bosta ostala moja najboljša rezultata. Moj cilj je, da bi se redno uvrščala v deseterico ter da bi se uvrstila na zmagovalni oder.

Poškodbe vam do zdaj na poti do ciljev niso prizanašale … Leta 2011 ste imeli zlomljena tri vretenca in kasneje še strgane kolenske križne vezi.

Poškodbe zagotovo zaustavijo smučarjev proces napredovanja. Vzamejo kar nekaj časa in pustijo tudi posledice. Nikoli pa nisem, ko sem bila poškodovana, obupala ali razmišljala o tem, da bi prekinila tekmovalno pot. Vedno sem imela željo, voljo in motivacijo, da sem se vrnila v smučarsko karavano.

Okrevanje ste lahko izkoristili za študij …

Diplomsko nalogo sem naredila že pred poškodbo, diplomirala pa sem nato v času okrevanja, zaradi česar je bilo videti tako, kot da sem poškodbo izkoristila za pisanje diplome. Nato sem se vpisala na podiplomski študij in sem zaradi poškodbe v prvem semestru lahko bila prisotna na predavanjih in vajah, za kar med tekmovanjem nisem imela časa. To mi je zagotovo pomagalo, da sem lažje opravljala študijske obveznosti na fakulteti za socialno delo, tako da lahko rečem, da sem okrevanje izkoristila za študij. Magisterij sem potem končala lani, medtem ko je bila podelitev letos.

Po končani karieri smučarke boste ostali v socialnih vodah ali se boste posvetili čemu drugemu?

Posvetila se bom socialnemu delu. Že zdaj sem zaposlena v zavodu za osebno asistenco, kjer delam v topli polovici leta, ko ni tekmovanj in imam več časa za to. V delovanje zavoda se vključujem, kolikor se lahko. Po končani smučarski karieri se bom temu delu popolnoma posvetila.

Kako dolgo se še vidite na belih strminah kot profesionalna smučarka?

Grem leto za letom. Zato na vprašanje natančno ne morem odgovoriti. Vem, da bom v sezoni, ki prihaja, dala vse od sebe. Dokler bom imela pravo voljo, željo in motivacijo ter bom čutila, da še lahko dosežem boljše rezultate, bom zagotovo še nadaljevala. Ko bom videla, da se je zaustavilo, in ne bo šlo več naprej oziroma ne bo napredka, takrat bom verjetno kariero končala.

Se vam zdi, da alpsko smučanje postaja šport, s katerim se lahko ukvarja le izbranci? Kaj to pomeni za nadaljnji razvoj te športne panoge?

Včasih je bilo glede tega lažje, a tudi takrat ni mogel vsak trenirati, ki bi si to želel, če mu straši niso mogli tega finančno omogočiti. Tudi pred leti je morala družina vložiti precejšnji finančni vložek. V zadnjem času je to še bolj izrazito in lahko za marsikoga predstavlja še večji problem. Škoda je, da je tako, a na žalost ne moremo narediti ničesar. Podobno se dogaja tudi v nekaterih drugih športih.

Kako pomembno je, da ima profesionalni smučar opremo iz najboljših materialov. Koliko stotink lahko po vašem mnenju s tem pridobi?

Nekaj stotink zagotovo lahko. Vsa podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo smučarske opreme, imajo dober material. Obenem naredijo vse, da tekmovalcem v svetovnem pokalu, ki uporabljajo njihovo opremo, zagotovijo čim boljšo kakovost. Veliko je odvisno tudi od tega, kaj komu ustreza. Ni namreč nujno, da neke smuči ustrezajo vsakemu. Nekdo se lahko na njih dobro znajde, nekdo malo manj. V vrhunskem športu, kjer so razlike zelo majhne, namreč odloča vsaka podrobnost. Če je tekmovalec v vrhu in brezhibno opravlja zavoje, je prav, da se posveča tudi malenkostim pri nastavitvah. Pri posamezniku, ki ima še rezerve pri tehniki smučanja, nastavitve opreme ne pridejo toliko do izraza. (Foto: SHERPA, osebni arhiv)