Arhiv NTRC

Družina Jakob se je pred desetletjem z avtom, polnim prtljage, odpravila proti državni meji, da bi pri južnih sosedih preživela dopust, vendar do cilja ni prišla. Gregor, ki je po poklicu programer, je namreč izgubil osebno izkaznico. Proste dni je nato z ženo Tanjo, medicinsko sestro, in s hčerko Majo, specialno pedagoginjo, izkoristil za potovanje po Sloveniji. Na eni od turističnih kmetij sta se oče in hči na sedlu odpravila na ježo v naravo. »Že prej sem opravila začetni tečaj jahanja, vendar do takrat nikoli nisem jezdila v gozdu. Odkar sva z očetom doživela to izkušnjo, sva se odločila, da bova imela svoje konje,« je povedala Maja.

Najprej so Jakobovi konja imeli ob družinski hiši v Vojniku, zemljo za pašo so najeli. Ko je Maja šla študirat v Ljubljano, so žival prodali. Po študiju se je zaposlila v Osnovni šoli Glazija v Celju, kjer je delala z otroki s posebnimi potrebami. Delo je bilo stresno in ker je potrebovala odklop, se je po pomoč ponovno zatekla h konjem. Z očetom sta plačevala ure jahanja, ki niso poceni. Za to, da bi sedela na konjevem hrbtu, sta namenila približno 300 evrov mesečno. Sčasoma so vsi člani družine spoznali, da bi bilo dobro, če bi imeli konje na svoji zemlji. Začel se je lov na ustrezno zemljišče.

Jahanje človeka opogumi

Pri stik s konji je Maja Jakob sicer imela že v otroštvu. Leta 1991 se je rodila kot nedonošenček z le malo več kot 800 grami in 33 centimetri. Poleg tega je po rojstvu imela možganske krvavitve, zaradi česar ima lažjo obliko cerebralne paralize. Čeprav je bila v osnovni šoli priljubljena med sošolci, je ti nikoli niso izbrali v svojo ekipo za košarko ali za igro med dvema ognjema, saj v teh športnih ni ravno blestela. Ko je sedla v sedlo, je bila uspešna, pridobila je samozavest. »Jahanje je individualen šport in je zato primerno tudi za otroke, ki zaradi vedenjskih težav ne morejo sodelovati pri skupinskih športnih. Poleg tega je krasen občutek, ko otrok obvlada približno 500 kilogramov težko žival. To je zelo opogumljajoče,« je pojasnila. Medtem ko so se ji elektrostimulacije in fizioterapije v otroštvu zdele dolgočasne, je s pomočjo ježe poravnavala medenico, hrbtenico in raztegnila mišice nog.

Živali so otrokovo ogledalo

V hlevu sta glavni »šefici« dve islandski kobili, in sicer šestletna Tisa in osemletna Brina. Obe sta usposobljeni za terapevtski kobili. Pogoj za to so najprej fizične lastnosti, na primer primerna višina, dovolj širok hrbet, mehek hod. Izjemnega pomena je značaj konja, je pojasnila sogovornica ...

Foto: SHERPA

Preberite več v Novem tedniku