Arhiv NTRC

»Logarski škrat je nekoč nagajal pastirjem, še posebej Samuelu Samu, ki ga je imel zaradi tega že poln ›kufer‹. Vila mu je prišepnila, da škratu ne sme storiti nič žalega. Lahko ga le udari s hrbtno stranjo roke. Ko se je škrat naslednjič polulal na pastirjev ogenj, ga je ta res frcnil z roko. Škrat se je skotalil po bregu in medtem kričal: ›Udaril me je, udaril me je!« Odmev je na drugi strani doline slišal škrat izpod Ojstrice, ki ga je vprašal, kdo ga je udaril. Logarski škrat mu je odgovoril: ›Sam, Sam.‹ ›Če pa si se sam, potem pa kar popihaj in bo bolje,‹ je na odmev odvrnil njegov vrstnik,« je ena od legend, ki je še toliko bolj zanimiva, če jo pod vrhovi Kamniško-Savinjski Alp slišite iz ust lokalnega turističnega vodnika, animatorja in interpretatorja Marka Slapnika, s katerim je pot po tej ledeniški dolini zagotovo posebno doživetje. Kot domačin, sicer zadnja leta stanujoč v Mozirju, je eden tistih, ki ima ogromno zaslug, da je pot zaživela v prenovljeni vsebinski obliki. »Kot vodja tamkajšnjega turističnoinformacijskega centra sem deset let delal v Krajinskem parku Logarska dolina. Že takrat smo s sodelavci vedeli, da je naravoslovno-etnografska pot, ki so jo uredili naši predhodniki, zelo dobro zasnovana in zaželena med obiskovalci. Večkrat smo jo po malem nadgrajevali in dopolnjevali. Pred nekaj leti smo se z Občino Solčava in s turističnoinformacijskim centrom odločili, da jo bomo celovito posodobili in ob njej pripravili načrt za interpretacijo vsebin. Zaradi vetrolomov leta 2017 in 2018 se je naš načrt nekoliko zamaknil. Pot je končno zaživela letos konec maja.«

Prijazna vozičkom

Sedem kilometrov dolga pot, ki je speljana po približno isti trasi, je bogatejša za nove smerne in vsebinske table, mostičke, ograje, rižo za spravilo lesa, nasutje za varovanje korenin na poti in poučne elemente. Pot vodi ves čas v bližini ceste in jo večkrat prečka, s tem ponuja več možnih izhodišč za sprehod po krajših odsekih poti. Zasnovali so namreč pet različnih odsekov poti, ki so namenjeni vsak svoji ciljni skupini. »En del je bolj za pohodnike, drugi za tiste, ki želijo mir, da bi si v naravi napolniti baterije, tretji je za raziskovanje narave z otroki, četrti za ljubitelje botanike in peti za vse tiste, ki želijo spoznati poselitev v tem alpskem prostoru,« izpostavlja Slapnik in dodaja, da niso pozabili niti na invalide in mamice z vozički. »Za osebe na invalidskih vozičkih in za otroške vozičke sta urejena del poti, ki vodi do slapu Palenk, in tudi krajši krožni botanično obarvan odsek poti ob domu planincev.«

V zavetju »olcarske bajte«

Za skupine je po besedah Slapnika še posebej zanimiv prvi del poti, ker je na kratki razdalji veliko zanimivih vsebin. Ena takšnih je izvir Črne. »Po številnih izvirih so domačini kraju rekli V studencih, potoku so zaradi temnih glin v strugi dali ime Črna. Iz mokre gline, ki je ostala na dnu ledeniškega jezera, lahko oblikujemo zmaja kot spomin na Lintverja iz Matkovega kota.« Ljubitelje kulturne dediščine zagotovo pritegne »olcarska bajta«, ki je nekoč gozdarjem služila za varno zavetje. »Naporno delo gozdarjev s sekiro in z ročno žago, skromna hrana, spanje na pogradu, postlanem z orlovo praprotjo, listjem ali smrečjem, so spremljali gozdne delavce ves čas sečnje in spravila lesa.« S tem je povezana drča oziroma riža za spravilo lesa. Posekan les so iz odročnih gozdov večinoma pozimi spravljali v doline po drčah oziroma rižah. Spomladi so hlode po narasli Savinji splavili do žag. Rezan les so povezali v splave – »flose« – in jih odpeljali po Savinji, Savi in včasih celo po Donavi do Črnega morja.

Brez jeklenih konjičkov

»Solčavsko ima pestro zgodovino poseljenosti ter bogato naravno, kulturno in etnološko dediščino. Domačini tu že od nekdaj živimo z naravo, ki nam daje vse potrebno za preživetje. Svojo identiteto ohranjamo v pesmih in zgodbah, ki so postale legende. Ukvarjamo se s kmetovanjem, vedno bolj tudi s turizmom, predelavo lesa, volne ter proizvodnjo domačih izdelkov,« je izpostavila županja Katarina Prelesnik in ob tem dodala, dajih čaka še kar nekaj izzivov, povezanih z umirjanjem prometa in usmerjanjem obiska. »Želim si, da bi čim več obiskovalcev jeklene konjičke pustilo na parkiriščih na začetku naših dolin in zaselkov. Solčavsko lahko na pešpoteh in planinskih poteh po naših dolinah in strminah obiskovalci doživijo z vsemi svojimi čutili, ki bodo zaznala pristnost stika z vsakim delčkom žive in nežive narave. Lepota narave pri nas navdušuje v prav vsakem letnem času.«

Še letos naj pot?

Občina Solčava z vsebinsko prenovljeno Potjo po Logarski dolini kandidira za naziv naj poti, ki ga podeljuje Turistična zveza Slovenije. Ta naziv je že leta 2015 prejela za Solčavsko panoramsko cesto, ki vodi mimo biserov naravne in kulturne dediščine Solčavskega. Na pot mimo točk s čudovitimi razgledi na okoliško visokogorje in do samotnih kmetij se lahko podate z avtomobilom, motorjem, s kolesom ali jo prehodite peš. Odsek – skupaj je dolga 37 kilometrov – lahko izberete glede na to, kako potujete in koliko časa imate na voljo. Ob trasi najdete domače dobrote, številne naravne in kulturne zanimivosti, raznolike dejavnosti in sobe za prenočitev, pot vas usmerja tudi na 15 tematskih, sprehajalnih in lahkih planinskih poti. (Foto: arhiv Občine Solčava)