Arhiv NTRC

»Vesela sem, da sem pred štirimi leti dobila priložnost, da lahko vodim Tehnopark,« pravi Andreja Erjavec, ki načrtuje bogat program z novimi eksponati, izpopolnjenimi izobraževalnimi vsebinami in še tesnejše povezovanje z lokalnim okoljem.

Po duši naravoslovka se je že v osnovni šoli uspešno udeleževala naravoslovnih tekmovanj, v srednji šoli je sodelovala v raziskovalnem projektu Mladi za Celje in z nalogo osvojila drugo mesto. Po končani naravoslovno-matematični šoli v okviru Srednje tehniške šole Celje je študirala živilsko tehnologijo na Biotehniški fakulteti UL. »Ko so me vprašali, ali bi bila pripravljena kandidirati za vodenje Tehnoparka Celje, se mi je to zdel zanimiv izziv, povezan s področjem naravoslovja.«

Zagotovo ste imeli nekaj strahov, glede na to, da je šlo za novost ne le v celjskem, ampak tudi v širšem slovenskem prostoru, in da pred tem niste vodili kakšne podobne ustanove?

Imela sem svoje podjetje in te izkušnje so mi pomagale na novem delovnem mestu. Kot samostojna podjetnica sem poznala zakonodajo in tudi delo z ljudmi mi ni bilo tuje. Sicer pa menim, da se lahko vsega naučiš, če imaš voljo in željo.

Ste imeli pri oblikovanju vsebin parka kakšne vzornike, glede na to, da je bil park novost?

Na začetku sem preučila primere dobre prakse v tujini, saj takšnega centra pri nas ni bilo, in še vedno smo edinstveni na tem področju. Ogledala sem si podobne ustanove v Salzburgu, Londonu in Parizu ter si pomagala s podatki na spletu. Ogledala sem si tudi center v Belgiji, od koder je prihajal svetovalec za postavitev eksponatov v našem centru.

Glede na to, da je pri projektu šlo za evropska sredstva, torej niste imeli povsem prostih rok.

Projekt je bil glede izbire eksponatov ob mojem prihodu že končan, to je storila posebna ekipa za evropska sredstva in projekte v MOC. Sama sem morala dodati vsebine, ki naj bi pritegnile k obisku šolske skupine in druge ciljne skupine, od predšolskih otrok do upokojencev. Na tem področju je šlo za neke vrste pionirsko delo, za pomoč sem zaprosila učitelja matematike in informatike, zelo dobrega vodjo obšolskih programov, ki mi je pomagal pri snovanju prvih programov, ki so sledili učnim ciljem formalnega izobraževanja. Ko iščeš rešitve, ti spodbude iz okolja ponavadi prihajajo naproti, samo prepoznati jih moraš in uporabiti na pravi način. Izkazalo se je, da je to prava strategija. Danes programe nadgrajujejo naši vodniki in programski vodje, ki pridobivajo informacije o dopolnitvah šolskih programov tudi z udeležbo na različnih konferencah.

Delovanje parka lahko sicer razdelim na tri področja: programe za vrtčevske otroke in šolske skupine, sklop, ki je namenjen družinskim obiskom ob koncih tedna in med počitnicami, ter program, ki je namenjen podjetjem ali posameznikom, ter omogoča »timbildinge«, izobraževanja, delavnice, predavanja.

Kaj je bilo na začetku za vas najtežje?

Najtežje je bilo v obdobju covida, saj smo Tehnopark Celje odprli septembra 2020 in čez deset dni so ustanove zaradi epidemije začele zapirati svoja vrata. Takrat smo imeli zaposleno ekipo vodnikov in nismo vedeli, kaj narediti. Lotili smo se študija poskusov, začeli smo snemati videoposnetke in z njimi na družbenih omrežjih nagovarjati šole in občinstvo, hkrati so se zaposleni naučili novih vsebin, ki jih nekatere še vedno uporabljamo v okviru šolskih programov in delavnic.

Najtežje se je bilo torej na hitro prilagoditi novim razmeram. Na srečo smo uspešno premagali tisto težko obdobje. V tistem času smo ustanovili blagovno znamko Cele kuha. Z njo hočemo poudariti tudi turistični in ne le izobraževalni vidik Tehnoparka Celje, ki je bil ustanovljen tudi zato, da bi se povečal obisk gostov v mestu. Uspelo nam je, da smo trenutno druga najbolj obiskana turistična točka v Celju (za Starim gradom, op. p.). Največ tujih obiskovalcev prihaja iz sosednje Hrvaške, sledijo Italija, Nizozemska, Madžarska, Danska, Ukrajina, Slovaška, Avstrija, Poljska in Češka.

Z omenjeno blagovno znamko smo povezali gostince v mestnem jedru, ki so takrat tudi morali zapreti gostilne. Pozvali smo jih, da so pri nas posneli predstavitvene videe priprave jedi, po katerih so znani, in jih potem objavili na družbenih omrežjih. V času zaprtja restavracij nam je uspelo z njimi izvesti tudi kar nekaj kulinaričnih delavnic. To sodelovanje smo ohranili in vsako leto konec leta izdamo knjižico Praznične dobrote celjskih kuharjev. V njej vsak sodelujoči prispeva svoj recept. Pomembno se nam zdi, da povezujemo ljudi v mestu, od trgovcev, gostincev, umetnikov. V okviru »timbildingov«, ki so tudi pri nas, lahko imajo udeleženci poleg ogleda parka še kulinarične delavnice.

Je za te delavnice dovolj zanimanja, glede na to, da se kuhanja lahko naučimo marsikje?

Kar dve leti smo potrebovali, da smo ugotovili, zakaj so ene delavnice bolj zasedene in druge manj. Merilo ni bilo to, ali so brezplačne oziroma kakšna je cena zanje, ampak smo ugotovili, da je pomembno, kdo izvaja delavnico. Vsak ima svojo ciljno skupino. Veliko imamo tudi drugih delavnic, ki so namenjene širši javnosti in so ponavadi brezplačne. O njih obveščamo tudi krajevne skupnosti, saj si želimo odziv širokega kroga Celjanov. Verjamemo, da bodo tudi te sčasoma bolj obiskane.

Promocija je bila na začetku zagotovo zelo pomembna. Ste se osredotočili na družbena omrežja, ker so obiskovalci predvsem mladi, ali ste jo kako drugače zastavili?

Na začetku smo res veliko stavili na družbena omrežja, saj smo mislili, da bo tam največji odziv. Dve leti že izvajamo anketo, v kateri vsakega obiskovalca, ki pride na recepcijo Tehnoparka Celje, vprašamo, kje je izvedel za nas. Največ jih presenetljivo pove, da so za nas izvedeli od drugih obiskovalcev po načelu dober glas seže v deveto vas. Zadnja leta sodelujemo tudi na različnih učiteljskih in ravnateljskih konferencah po Sloveniji, nedavno so bile sodelavke na eni od teh v Portorožu, vrnile so se z informacijo, da so skoraj vsi udeleženci že bili pri nas ali s šolsko skupino ali z družino.

Največ obiskovalcev torej prihaja v okviru šolskih skupin?

Sama sem presenečena nad podatki, da je še vedno kar 60 odstotkov družinskih in drugih zunanjih obiskovalcev in da so drugo šolarji. Letos so nas obiskali malčki iz 18 vrtcev in učenci iz 265 osnovnih in srednjih šol iz celotne Slovenije, ki so se odločili za obisk v okviru dneva dejavnosti. V primerjavi z lanskim enakim obdobjem beležimo letos za 20 odstotkov večji obisk.

Težava je, ker zaradi števila naših zaposlenih ne moremo sprejeti še več šolskih skupin naenkrat. Te štejejo do 60 otrok iz posamezne šole, glede na to, da pridejo k nam za štiri do pet šolskih ur, dnevno ne moremo sprejeti več kot tri takšne skupine. Najprej smo imeli zanje na voljo tri dni med tednom, nato smo dodali še en dan in letos junija še peti dan, kar je prineslo težave s kadri, saj moramo potem ob koncu tedna imeti na voljo več študentov in nekatere tudi med tednom, da lahko kakovostno izpeljemo programe. Ti so vodeni in pomeni, da se šolske skupine razdelijo v tri manjše in imajo različne dejavnosti ter samostojni in vodeni ogled parka.

Foto: Andraž Purg

Več v tiskani izdaji, ki je izšla 9. novembra.