Arhiv NTRC

Društvo se ukvarja s proučevanjem plazilcev in dvoživk in ljudje so se obračali nanje, če so imeli težave s kačami tudi že prej. »Da bi to dejavnost naredili bolj prepoznavno in da bi nas ljudje lažje našli, smo jo poimenovali Kačofon ter jo povezali z omenjeno telefonsko številko,« pojasnjuje Griša Planinc. V prvi vrsti gre za telefonsko svetovanje. Na intervencijah pomaga skupina približno desetih prostovoljcev iz društva, v veliki večini so to študentje biologije, čeprav je lahko član društva kdorkoli. A se je že večkrat zgodilo, da so na pomoč priskočili tudi nečlani – ljubitelji teh živali, veterinarji, neredko tudi gasilci.

Telefonsko svetovanje

»Vsakega zanima kaj drugega. Nekatere samo dejstva o kačah, nekateri bi radi kačo preselili kam drugam, drugim pride v hišo in imajo težavo, kako jo spraviti ven,« našteva Planinc razloge za klic na telefonsko številko Kačofona. »V nekaterih primerih se da pomagati, v drugih bolj malo. Nekateri imajo napačno predstavo o nas in mislijo, da smo nekakšna služba za iztrebljanje kač. To seveda nismo, pri nas so domorodne vrste kač zavarovane, zato jih je prepovedano nadlegovati, ubijati, zadrževati v ujetništvu ali uničevati njihove življenjske prostore. Če si nekdo predstavlja, da bom prišel in z njegove parcele pobral vse kače, to ni izvedljivo,« pojasnjuje sogovornik, ki pa sicer ne zanika možnosti posredovanja na terenu. Sodelavcev Kačofona je precej premalo, da bi zmogli posredovati pri vseh, ki bi si tega želeli.

»Naš prihod je smiseln, ko se točno ve, kje je kača in je tam dosegljiva. Pomagamo tudi, če na primer pade v jašek, od koder se ne more rešiti sama. Če se nekdo zelo boji kač, rade volje priskočim na pomoč, seveda, če le imam ob službi čas in prevoz,« pojasnjuje ljubitelj narave in vsega živega, zaradi česar se je tudi odločil za študij biologije in se usmeril v proučevanje plazilcev.

Kače niso napadalne

In kako izgleda, ko nekdo pokliče na številko Kačofona? »Če nima ofidiofobije (pretiranega strahu pred kačami), ga lahko po telefonu usmerjam in v večini primerov lahko sam razreši zadevo: kačo prestavi, jo odstrani iz hiše, ...« A najprej je seveda treba vedeti, za katero kačo gre. Ljudje imajo dandanes večinoma telefone s fotoaparatom. Če jim uspe kačo fotografirati, mu pošljejo posnetek in Planinc jim pove, za katero vrsto gre in ali je nevarna. »Če se kača pojavi v stavbi, je najslabše bežati, ko jo zagledaš, saj se potem ne ve, kje sploh je in kače so mojstrice skrivanja. Ves čas je treba žival spremljati, jo čimbolj omejiti, ji preprečiti, da bi se kam zavlekla in jo nemara celo ujeti. Kače ne napadajo človeka. Le v primeru, če se čutijo ogrožene, če na primer nekdo seže proti njim oz. se znajde v njihovi neposredni bližini, se nekatere vrste lahko branijo z ugrizom.«

Kot pojasnjuje sogovornik, gre pri nas v večini primerov za srečanja s človeku nenevarnimi vrstami, medtem ko je med strupenjačami najpogostejši modras, ki živi bolj ali manj po vsej Sloveniji, razen na njenem skrajno SV koncu. Je enostavno prepoznaven, ker ima po sredini hrbta enojno temno cikcak progo in na konici gobčka prifrknjen rožiček. Od strupenjač bi pri nas praviloma zahodno od Soče našli še laškega gada, medtem ko navadnega gada običajno srečujemo na višjih legah z nadmorsko višino nad 800 metri. Ker gremo v hribe običajno s primerno obutvijo, skozi katero je ugriz manj verjeten, nismo posebno ogroženi, razen če bi ga po nesreči prijeli med plezanjem po skalah ali sedli nanj. Ko ljudje pokličejo Kačofon, je torej najbolj verjetno, da so naleteli na človeku nenevarno kačo ali na modrasa. »Najbolj pomembno je, da človek ve, ali ima opravka s strupenjačo ali ne,« poudarja Planinc, ki tudi sam pri delu s kačami najprej poskrbi za varnost.

Glede na nevarnost bi kače lahko razdelili v tri skupine: na tiste, ki se ne branijo z ugrizom, kot na primer belouška in kobranka, na tiste, ki se sicer lahko, a človeku ugriz ni nevaren in je posledica ugriza kvečjemu neznatna praskica, ter na strupenjače. »Če segamo v neznano, je dobro imeti rokavice in dolge rokave,« svetuje Planinc. Če imamo opravka s strupenjačami, so zadostna zaščita varilske rokavice iz debelega govejega usnja, ki segajo do komolca, usnjena pohodna obutev ali škornji. Strupenjače imajo namreč dva nekoliko daljša votla zoba – strupnika, s katerima vbrizgajo strup v ranici.

Foto: Jasmina Pavšič

Preberite več v Novem tedniku