Arhiv NTRC

»December ni najboljši čas za posvojitev ali nakup živali,« opozarja Melani Skornšek. Pri tem ne gre le za to, da se lahko v prazničnem navdušenju prenaglimo in ne pretehtamo vseh plusov in minusov takšne odločitve, ampak to ni priporočljivo tudi zaradi vsega, kar spremlja praznike. »Bolj priporočamo januar, ko se razmere umirijo. Ko pripeljemo domov mladiča, ki je pravkar ostal brez mame, bratov in sester ter se nas še ni navadil, hitro pride do travm, saj so prazniki povezani s številnimi obiski, pokanjem petard ... To je podobno kot pri dojenčku, ko ga prinesejo iz bolnišnice in bi starši radi samo mir …«

Sama je prvega psa nabavila šele potem, ko je že imela službo. Prvega ne pozabiš nikoli, velja tudi za njenega dalmatinca Maja, ki se ga vsako leto še posebej spomni z memorialom, posvečenim tekmovanju iskanja z nosom. »Te discipline sva se z Majem lotila, ko je bil že malo v letih in ni mogel več biti tako športno dejaven in tekmovati v rally obediencu. Ko sem videla, kako to iskanje psa veseli, sem se usposobila tudi za inštruktorico dela z nosom. To delo je primerno za vse lastnike psov, saj lahko to počnejo tudi doma.«

Ko je Maj poginil, se je Melani odločila, da bo pripravljala tekmovanja v njegov spomin in letos je bil na vadišču ŠKD Celeia že četrti memorial. »Nanj lahko pride vsak. Tudi če pes ne zna športno tekmovati, zna poiskati hrano, če mu jo skrijemo.«

Ves čas med živalmi

Melani je poleg Maja imela še ptičarko Neli, zdaj ima 11-letno mešanko Mici, kodrasto Sofijo Fernetičarsko, obe sta iz Zavetišča Horjul, in triletnega dalmatinca Viga. Vsi ti so s petimi mačkami kar konkreten živalski trop. Sicer pa si je Melani od malega želela imeti živali. »Po mamini strani so bile živali vedno v družini. Tudi sama sem si želela psa, a ker sem otroštvo preživela v mestu, sredi Stuttgarta v Nemčiji, ga nisem mogla imeti,« razlaga sogovornica, ki je nato za tolažbo dobila mačko. »Še vedno sem bolj mačja oseba kot pasja,« priznava. Na koncu srednje šole se je družina vrnila v Slovenijo in Melani je vedela, da si bo tu lažje kupila psa. »Maja sem nabavila takrat, ko sem imela takšno službo, da je lahko šel z menoj in ni bil vse dneve sam. Takrat sem se tudi lotila vseh šolanj, športov …« Ko je spoznala kinološko sceno, je ugotovila, da žal še vedno prevladuje način vzgoje z grobo tehniko in bolečimi orodji, čeprav v večini pasjih šol tega ne priznavajo. »Pri mladičih vse šole obljubljajo pozitivno motivacijo, a ko pride do večje težave in ne gre po načrtu, še vedno ne morejo brez oštevanja, vlečenja ... Mnogi se trudijo, a verjetno jim pri tem primanjkuje znanja,« meni Melani, ki je tudi z namenom, da bi zagotavljala etični pristop do skrbništva domačih živali, s Petro Mohar ustanovila Zavod Psi in mi.

Brez znanja ne gre

Petra je biologinja in članica DOPPS, dolga leta je bila prostovoljka, nekaj časa je delala v Zavetišču Horjul in v društvu za zaščito živali v Ljubljani, zdaj dela v tujini in se posveča zavodu. »Pri delu se dopolnjujeva in imava isto vizijo. Zavzemava se za spremembo prevladujočega načina vzgoje, saj sva prepričani, da jo je mogoče izvajati s spoštljivim odnosom do psa in zanj bolj prijazno. A to ne gre brez znanja in tudi ne čez noč. Veliko se zato izobražujeva predvsem v tujini in počasi se uveljavlja tudi najin model.« Petra se je na primer v Nemčiji izobraževala pri Turid Rugaas, ki je bila prva, ki je opozorila na pomen miritvenih signalov pri psih in je o tem napisala knjigo. Melani se še vedno izobražuje v okviru angleške šole The School of Canine Science, kjer jo čakata še dve leti šolanja. Lani je pridobila certifikat za mediatorko za družinske pse, kar pomeni, da zna pojasniti, zakaj prihaja do nekega vedenja pri psu in kaj bi se dalo narediti za njegovo preprečitev ali omilitev. »V večini primerov ugotovimo, da sploh ne gre za težave, ampak za naravna vedenja psa.«

Če sama predvsem vodi tečaje dela z nosom, se Petra loteva težjih primerov, ko je potrebna pomoč lastnikom, medtem ko se obe trudita pritegniti v svojo šolo čim več mladičev, da bi preprečili njihove kasnejše vedenjske težave. Nekatere je mogoče reševati tudi s pomočjo dela na daljavo, pri drugih se dogovorita za obisk na domu ali prihod lastnika s psom na poligon, ki ga ima zavod blizu Velenja. »To ni klasična, prazna zelenica, ampak gre za senzoričen teren, kjer smo nasadili zelišča, uredili različne podlage, kot so pesek, kamni, les …, kar pomaga psom pri reševanju nekaterih težav.« Petra je na primer začela izvajati čutno integracijo za pse, ki ne zmorejo slediti zahtevam sodobnega življenja, so preobremenjeni, plašni, se odzivajo preveč intenzivno. »Nesamozavestni psi se izogibajo neznanim razmeram, včasih je na primer težava že to, da ne želijo stopiti na neko podlago. Ko premagajo takšno oviro, so bolj samozavestni tudi na drugih področjih in lahko napredujejo.«

Foto: osebni arhiv

Več v tiskani izdaji, ki je izšla 22. decembra.

Preberite več v Novem tedniku