Arhiv NTRC

Darja je kot otrok nekaj časa živela pri babici, saj sta starša odšla na delo v Nemčijo. Ker je zbolela zaradi tuberkuloze, sta jo vzela k sebi in tako je v Nemčiji preživela večino svojega življenja. O vrnitvi v Slovenijo ni razmišljala. A vse se je spremenilo, ko je po moževi smrti spoznala Maria in se z njim poročila. Mario je dolgo živel v tujini in Nemčija mu po vrnitvi ni bila več blizu. Ko ga je Darja prvič pripeljala v Slovenijo, mu je bilo tako všeč, da je želel ostati. Tako sta se odločila za selitev. Začasno bivališče sta našla v brunarici na parceli, ki jo je Darja podedovala na hribu visoko nad dolino, po kateri vodi cesta iz Nove Cerkve v Socko. Danes je brunarica preurejena v pravi mačji dvorec s številnimi praskalniki, ležalniki, skrivališči, sama pa sta si zraven postavila hišico, v kateri so prav tako dobrodošli mačke, psi in želve.

Raj za želve

Dva razigrana kuštrava psa glasno pozdravita obiskovalce. Večji je tibetanski terier Felix, drugi je mešanček Boomer. Tibetanskega terierja sta imela že prej, a je poginil po piku modrasa. Spomin nanj še vedno živi s pomočjo fotografij v hiši. Boomer si je Darjo in Maria sam izbral za svoja lastnika. Ko sta prišla k prijateljem, ki so ga našli odvrženega v gozdu, je skočil v njun avto in pokazal, da ne želi drugam. Je že vedel, zakaj ...

Na terasi z lepim razgledom daleč v dolino je menda najlepše ob toplih večerih, ko se lahko Darja in Mario sproščata v svojem bazenčku. Sosednji je na voljo vodnim želvam. Teh živali tudi sicer mrgoli na njunem dvorišču, tako da mora človek kar paziti, kam stopi. Želve so Marijevo veselje, z njimi se ukvarja že desetletja. »V Slovenijo sva prišla s petimi grškimi, z dvema afriškima in dvema vodnima želvama. Že prvo zimo sva vzela dve, za kateri lastnica ni vedela, kaj naj z njima počne, potem ko ju je dobila za darilo. Mario je dobil službo kmalu pri prihodu, jaz sem bila takrat še doma in sem imela čas ter sem zasnovala Begunski tabor za želve, kot se imenuje najino zavetišče,« se spominja Darja. Vedno več ljudi ju je poiskalo in jima prinašalo različne želve. Mnogi namreč napačno precenijo svoje zmožnosti in z morja prinesejo želvo, za katero pozimi ne znajo primerno poskrbeti. »Te živali morajo prezimiti na hladnem, a ne sme biti premrzlo. Lahko so v garaži ali kleti, kjer je dovolj hladno, idealno je, če je od 5 do 6,5 stopinje. Pri tej temperaturi spijo in se jim metabolizem upočasni. Če je temperatura višje, njihovo telo še vedno deluje in potrebuje hrano. Tako mnoge nimajo dovolj zaloge do pomladi in poginejo,« pojasnjuje Mario, velik poznavalec teh živali, ki so mu pri srcu zlasti večje afriške želve s svojimi pisanimi oklepi.

Naraščaj

Ker je pri hiši trenutno več kot 50 mladih želvic, razmišljata tudi o vzreji teh plazilcev, od katerih je kar nekaj vrst zaščitenih. Tudi v času našega obiska je ena od želvic začela kopati jamico ter preverjati, ali je dovolj toplo za odlaganje jajčk, medtem ko je nekaj centimetrov stran sveže zasuta zemlja kazala, da se je tam pred kratkim to že zgodilo. Mario je z žličko previdno odstranil zemljo in šest jajčk zložil v posodo s posebnim peskom, v katerem bodo na toplem in ob primerni vlagi v inkubatorju toliko časa, da se bodo izlegli mladiči. V inkubatorju mora biti vsaj 32 stopinj. Če je temperatura višja od 32,8 stopinje, je večina izleženih želvic ženskega spola, pri malo nižji temperaturi se izležejo večinoma samčki, ki pa niso posebej zaželeni, saj se ponavadi tepejo med seboj. »Štiri do šest jajčk v povprečju izleže želva do dvakrat na leto. Če je hladno, je manj jajčk. Lani smo imeli 45 jajčk, a izleglo se je le 25 želvic,« pojasnjuje sogovornik, ki pravi, da je selekcija v naravi velika. Od pet tisoč mladih želvic le ena dočaka deset let.

Pri Darji in Mariu so mlade želvice označene, tako da je z belo barvo na oklepu zapisana letnica rojstva. Tako lažje spremljata njihov razvoj. Po črti na spodnji strani oklepa lahko ocenita, koliko je žival stara. Njuna najstarejša grška želva ima približno 50 let, najstarejša afriška iz Tanzanije je stara 13 let.

Foto: GrupA

Preberite več v Novem tedniku