Arhiv NTRC

»Romana, ali se zavedaš, da se bo najverjetneje našel kdo, ki bo to bral in bo dejal, da je vse izmišljeno? Ali še več, da si zagotovo dobila denar, da si bila v bolnišnici. Veš, da so tudi takšni ljudje,« sem ji dejala. Brez sekunde molka mi Romana umirjeno odgovori: »Pravo vprašanje je, kaj mi je bilo odvzeto ... Odvzet mi je bil mesec spominov in časa z mojo družino.«

Celoten članek je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika. V njem več o tem, kaj je družina prestajala v času, ko je bila 35-letna Romana Kolar skoraj mesec dni v komi. Oktobra je bila najmlajša v Sloveniji z najhujšim zapletom zaradi covida-19. Kolarjeva v tiskani izdaji Novega tednika daje jasno sporočilo vsem, ki morda dvomijo v to bolezen.

To ni izkušnja »znankine kolegice«. To je izkušnja, ki sem ji bila priča na lastne oči. Zato je tokrat ubesedena nekoliko drugače. Covid-19 obstaja. Posegel je v številna življenja. Tudi v življenje moje prijateljice, ki je bila do takrat popolnoma zdrava.

»Rešil mi je življenje«

Bil je začetek oktobra, ko je hitri test v Romanini družini pokazal »pozitivno«. Okuženi so bili tudi njen partner Marko Ritonja in njuni trije otroci. Če je na začetku kazalo, da bo okužba minila z blagimi simptomi, se je deseti dan zadeva obrnila na glavo.

»Marko mi je rešil življenje. Čeprav sem imela občutek, da lahko diham, in sem želela k zdravniku šele naslednji dan, je vztrajal, da me bo odpeljal v Urgentni center Celje. Če bi čakala na naslednji dan, ne vem, ali bi ga sploh … dočakala,« pravi Romana. V celjski bolnišnici so jo takoj sprejeli na intenzivni oddelek in jo že čez nekaj ur priključili na respirator. Takrat se je Romanin spomin ustavil. Za Marka, njune otroke, starše, sestro in prijatelje pa se je takrat začela – agonija.

Na dan, ko so Romano priključili na respirator, njena sestra Petra tega ni zmogla povedati staršem, vedela je, da ju bo prizadelo in zlomilo. Njuna družina je leta 1997 že doživela nesrečo. Romana, Petra in babica so namreč takrat preživele silovito eksplozijo plinske jeklenke v hiši, starša sta bila v tistem času v službi. »Vem, kako ju je takrat to pretreslo. To, da je Romana na respiratorju, sem jima povedala šele dan kasneje, ko sem odšla do njiju, po videopovezavi tega nisem zmogla, nisem imela moči …« pravi Petra. Njuna mama Silva je namreč gluha, oče Miran naglušen. V skrbeh so bili ves čas tudi 87-letna babica Justina in Markova mama Elica ter njegov brat Boštjan. Za Marka in otroke so ravno oni v tem času storili ogromno.

»Prosil sem Boga ...«

Drugi šok za vse je sledil, ko so Romano iz celjske bolnišnice zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja premestili v UKC Ljubljana, kjer so jo priključili še na aparat za zunajtelesni krvni obtok (ECMO). Romana ni imela samo covidne pljučnice, ampak tudi bakterijsko, ki je pljuča še dodatno poškodovala.

»Takrat je bilo najhuje. Na ECMO je bila priključena deset dni. Zdravniki so govorili o možnosti presaditve pljuč in celo o tem, da naj se pogovorim z otroki, da jih bom tako pripravil na najslabši scenarij …« pravi Marko in s solzami na obrazu umolkne. »V nočeh, ki so sledile, nisem popolnoma nič spal. Prosil sem Boga, da bi bilo vse dobro, čutil sem, da bo Romana preživela, v drugo nisem želel verjeti …« doda. Njegova ljubezen do nje je neizmerna.

Izjemno močna je tudi sestrska ljubezen. »Najtežje mi je bilo, ko sem jo videla na aparatih. Nemočno. Odvisna je bila od naprav, ki so jo ohranjale živo. Neštetokrat sem ji zašepetala, da bo preživela, ker je ona moj čudež ... Jokala sem tudi, ko sem videla, kako je bila brez moči, ko so jo zbudili iz kome. Želela mi je nekaj povedati, a ni mogla …« pravi Petra.

 »Samo da mami pride domov«

Sredi oktobra je bila Romana najmlajša v Sloveniji z najhujšim zapletom zaradi covida-19. Omenjali so jo v osrednjih poročilih kot »35-letnico, ki je življenjsko ogrožena zaradi popolne respiratorne odpovedi«. Za nas, ki jo poznamo, takrat ni bila samo novica, ampak naša prijateljica, hči, sestra, partnerka in najpomembneje – mama.

In ko beseda nanese na otroke, se Marku zatrese glas. Prizna, da je veliko jokal. »Najprej sem solze skrival pred otroki, a kljub temu je Mia čutila mojo bolečino. Vsak dan mi je prinesla list papirja, na katerem je risala našo družino … Vsak dan,« dodaja. Devetletnega Tima je negotova situacija zlomila predvsem v nočeh, saj se je izpod odeje slišal njegov jok, tudi dvanajstletno Pio je situacija izredno pretresla, čeprav se je Marko z njo najprej pogovoril, saj zaradi svoje starosti nekatere stvari, povezane s covidom, že dobro razume. Marko je danes hvaležen vsakomur, ki mu je takrat pomagal z nasvetom, kako predvsem z otroki psihično prebroditi najhujši čas. Otrokom je nato iskreno povedal, da mami ni dobro. »Tim mi je dejal, da je vse, kar si želi, samo to, da bi prišla mama domov iz bolnišnice do njegovega rojstnega dne in da bo to hkrati tudi darilo za božič. To je bila njegova edina želja,« dodaja Marko.

 Romana: »Vem, da sem imela med komo ali tik preden so me zbudili, neverjetne more, v katerih sem se ves čas morala boriti za preživetje.« 

 Celoten članek je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika.