Alkoholizem – tihi ubijalec ljudi in družbe
»Alkoholik se mora za zdravljenje odločiti sam. Družina je pri tem glavna podpora. Če se oseba sama ne odloči za streznitev, jo kdorkoli drug k temu težko prisili. Alkoholizem je bolezen. Pred njo smo nemočni vsi. Ne glede na status in finančni položaj ali spol. Včasih rečejo, da je natakar kriv, ker postreže alkoholiku. Ne, ni kriv on. Alkoholik je tisti, ki je nemočen, saj ne zmore reči ne. Pri alkoholizmu ni sredine. Ali človek pije ali je trezen. Samo to dvoje obstaja,« nam je zaupal zdravljeni alkoholik. Delež ljudi, ki prekomerno pijejo alkohol se je v v zadnjem letu dni strmo povišal. Gre za katastrofalne podatke, ki so le vrh ledene gore. Mnogo alkoholizma je skritega. Doma, v službah, na cestah. (SIMONA ŠOLINIČ)
V tiskani izdaji Novega tednika objavljamo zgodbo zdravljenega alkoholika v celoti, pa tudi uradne podatke o tem, kako zelo je danes razširjeno pitje alkohola in kolikšno škodo to povzroča posameznikom, družinam in družbi nasploh. V časopisu so objavljeni tudi možni viri pomoči.
»Ko sem prenehal piti alkohol, se mi je življenje spremenilo,« pravi sogovornik. Želi biti anonimen, čeprav tega, da je bil vrsto let alkoholik in da je izkoristil vsako možnost, da je lahko pil, v svoji okolici ne skriva. A zaveda se, da širša družba še ni dosegla ravni, da zdravljenih alkoholikov ne bi obsojala. Čeprav jih ne bi smela. Streznitev je namreč ena najtežjih odločitev v življenju. In ko je oseba dovolj močna, da jo lahko sprejme, je lahko vzor mnogim. Kot naš sogovornik.
Prvi stik z alkoholom je imel že v mladosti, tudi njegov oče je bil alkoholik. »Do 40. leta sem bi zmeren pivec, potem je šlo samo še navzdol. Pijačo sem skrival, dokler me niso tudi na delovnem mestu postavili pred dejstvo – ali alkohol ali služba,« razlaga. Odkrito pove, da so alkoholiki dobri manipulatorji: »Ko sem potreboval pijačo, ni bilo človeka, ki ga ne bi zmogel zmanipulirati. Če sem opravljal kakšno fizično delo, sem moral že pred tem spiti dve steklenici piva. Če sem imel zdravniški pregled za službo, dva dni pred tem nisem pil. Po pregledu sem ›nadoknadil vse za nazaj‹.«
Žena, njegov steber
V določenem trenutku se je odločil za zdravljenje v psihiatrični bolnišnici. Žena mu je bila ves čas v oporo. »In to mi je pomenilo največ – da je znala in zmogla z menoj prebroditi najtežje trenutke. Kot žena in najboljša prijateljica,« pojasni sogovornik. Zdravljenje alkoholizma je bilo večmesečno in zelo zahtevno.
»Ko prideš ven, se boj s seboj šele začne. Ta ni lahek. Sledilo je veliko odrekanja, a to je bila pot k cilju, k okrevanju. Ves čas sem razmišljal: ›Samo prvega kozarca alkohola se ne smem dotakniti‹. To je namreč pomembno. Vedel sem, če bi spil samo deciliter vina, bi bil spet na začetku. Dan, ko sem se odločil, da se ne bom več dotaknil alkohola, je bil zame drugi rojstni dan. Nekdo pravi, da zdravljeni alkoholiki ne smemo piti. Dejstvo pa je, da jaz nočem več piti in ne, da ne smem,« dodaja.
Celoten članek je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika.
