Skozi nevihto do še bolj doživetega bitja srca
Znan pisatelj Paulo Coelho je zapisal, da ne pridejo vse nevihte, da bi uničile naše življenje. Nekatere pridejo, da očistijo našo pot. Ta misel je blizu Daci Bincl s Proseniškega v občni Šentjur, ki je pri 42 letih zaradi posledice redke bolezni doživela zastoj srca in živi s pomočjo srčnega spodbujevalnika. Čeprav so jo zdravniki pripravili na to, da bo verjetno povsem odvisna od delovanja drobne škatlice, vstavljene v njen prsni koš, je zadnji pregled pokazal, da ima njeno srce že 60 odstotkov lastne moči. »Ta preizkušnja zame ni ne pozitivna ne negativna. A če se je vse to že moralo zgoditi, potem želim iz tega potegniti najbolje, kar lahko,« pravi. Ker želi svojo izkušnjo deliti z drugimi, jo je opisala v slikanici Dasi in njeno srce.
Tisti septembrski dan pred letom je imela načrtovan od jutra do večera, a je imelo življenje zanjo pripravljen popolnoma drug scenarij. Ko je bila v službi, opravljala je delo vzgojiteljice v Vrtcu Zarja Celje, je nenadoma omedlela. Že prej je bila večkrat slabotna, včasih je čutila vrtoglavico, drugič močno razbijanje srca, a je to pripisovala stresu. Menila je, da kaj podobnega verjetno občasno občuti večina ljudi. Omedlevico je vendarle vzela resno in odšla na urgenco. Ko je že bila sprejeta na kardiološki oddelek, naenkrat ni mogla več premikati rok in nog, okrog nje se je oglašalo piskanje medicinskih naprav. Od tistega trenutka so njeni spomini zelo nejasni. Vmes je v delcu pogovora slišala, da jo bodo peljali v operacijsko dvorano. Srce se ji je ustavilo dobesedno na operacijski mizi. »V trenutkih, ko se je vse to dogajalo, sem doživela nepopisno lepe občutke. Ko sem se zbudila, prišla k sebi, se zavedla, sem bila zato najprej žalostna, želela sem nazaj tja, kjer je bilo tako lepo. Spominjam se zdravnikovih besed. Rekel je, da me ni rešil on, ampak me je rešilo nekaj, kar je nad nami. Oblile so me solze. To sem takoj povezala s tistim, kar sem doživela,« je povedala.
Ko srce rabi pomoč
V celjski bolnišnici so ji vstavili začasen srčni spodbujevalnik, ki ima življenjsko dobo približno tri tedne. Njeno srce je namreč popolnoma izgubilo svoj utrip. Medtem ko je ležala na oddelku, so zdravniki ugotavljali, kaj je povzročilo njene zdravstvene težave. »Zaradi omejenega roka delovanja aparata so diagnozo skušali najti čim hitreje. Ugotovili so, da imam sarkoidozo, redko multisistemsko vnetno bolezen neznanega vzroka, pri kateri nastajajo v telesu nenormalni skupki vnetnih celic, imenovani granulomi. Pojasnili so mi, da o tej bolezni žal vedo zelo malo, da zdravila zanjo ni, težave pa je možno lajšati s kortikosteroidi in z imunosupresivi.« Podobne informacije je dobila od zdravnikov v Združenih državah Amerike, kjer imajo za tovrstno bolezen specializirane bolnišnice in kamor se je obrnila po pomoč.
Sledila je premestitev v Univerzitetni klinični center Ljubljana. Porajala so se ji številna vprašanja. Izvedela je, da sarkoidoza najredkeje prizadene srce, njej pa se je zgodilo prav to, zaradi česar s svojo obliko sodi med pet odstotkov tistih, ki so oboleli zaradi te redke bolezni. Verjetno je edina v Sloveniji s takšno obliko bolezni. Slednja je prizadela še pet njenih organov, in sicer pljuča, bezgavke, jetra, vranico in kostni mozeg. Pretres je bil tolikšen, da vseh informacij sploh ni mogla predelati. Najprej je vse skupaj zanikala, zdelo se ji je, da sanja. Ko je doživela najhujši izbruh, je bila dva meseca priklenjena na posteljo. »Ker je pri meni prizadetih toliko organov, sem se ob vnetnih procesih počutila, kot bi imela izjemno razsežno gripo. Takrat sem še skodelico komaj prinesla do ust. K sreči mi je terapija zdravil kar dobro pomagala. Uporabljam tudi naravna zdravila. Čeprav zaupam uradni medicini, zaupam tudi naravi,« je dejala.
Neverjetna moč misli
Bolezen je najmočneje poškodovala prevodni sistem srca, zato so zdravniki predvidevali, da bo Daca ostala brez svojega srčnega utripa. Da bi jo kar najbolj zaščitili, so ji vstavili srčni spodbujevalnik z vgrajenim defibrilatorjem. »To, da je moje življenje povsem odvisno od aparata, mi je bilo najtežje sprejeti. Bojevala sem se z občutki nemoči, strah me je bilo, da se bom udarila, da bom naredila kakšen neprimeren gib, ki bi lahko vplival na delovanje spodbujevalnika.« Nato je začela svojo miselno naravnanost obračati sebi v prid. »Začela sem razmišljati in delovati tako, da v vsem, kar me obdaja, vidim smisel oz. širšo sliko. Ne smilim se sama sebi. Zavedam se, da sem več od svoje bolezni.«
Po štirih mesecih so na pregledu ugotovili, da ima njeno srce spet svoj srčni utrip. Zadnji pregled je pokazal, da se srce odziva že v 60 odstotkih. »Ko sem to slišala, sem mislila, da se je zdravnica zmotila, in sem jo prosila, naj še enkrat preveri. Zdaj verjamem, da se bo srce še okrepilo. Aparat bo ostal, tudi če se utrip povsem vrne, saj je bolezen nepredvidljiva.«
Foto: Andraž Purg
Preberite več v Novem tedniku
