Arhiv NTRC

Film bo gledalce popeljal v pester svet živali in rastlin, ki živijo med najvišjimi vrhovi alpskega sveta, na panonskih ravnicah, v podzemnih vodah in morju. Spoznali bodo tudi življenje živali v urbanem okolju, kjer jih redko vidimo. Projekt sta financirala RTV Slovenija in Slovenski filmski center. V Life integriranem projektu za okrepljeno upravljanje Nature 2000 v Sloveniji so prepoznali priložnost za predstavitev izjemne pestrosti živalskega in rastlinskega sveta, ki sodi tudi v naravovarstveno omrežje Nature 2000, in se priključili kot sponzorji.

Premišljeno izbrana ekipa

»Vse zgodbe, ki smo jih posneli, so plod mojega dolgoletnega opazovanja narave,« pravi Matej Vranič. Pri tem so mu pomagala pričevanja biologov, naravovarstvenikov in lovcev. Priznava, da je perfekcionist in je zato skrbno izbiral svojo ekipo. Z nekaterimi je delal že prej in ve, da se nanje lahko zanese, druge je izbral na osnovi njihovih strokovnih referenc in priporočil. Med ustvarjalci so tako kar trije z našega območja: poleg Vraniča, ki izhaja iz Šaleške doline in je režiser, direktor fotografije in producent filma Divja Slovenija, sta bila v ekipi še Jure Novak, ljubiteljski fotograf iz Savinjske doline in velik poznavalec ptic, ter skladatelj Leon Firšt, Celjan, ki je eden najbolj uspešnih tovrstnih ustvarjalcev mlade generacije. Z njim je Vranič sodeloval že pri prejšnjem dokumentarnem filmu Ptice jezer – njihova vrnitev.

Kot so pred evropskim dnevom Nature 2000 in mednarodnim dnevom biotske raznovrstnosti ustvarjalci povedali v spletnem pogovoru, je film zajel enoletni življenjski ciklus živali, od gnezdenja, spopada za samice, hranjenja mladičev … »Bilo je 127 snemalnih dni, vključil sem tudi nekaj arhivskega materiala, ki sem ga posnel že prej, ker sem vedel, da se določeni prizori iz narave redko ponovijo. Zato moraš izkoristiti priložnosti, kadar se pojavijo,« pravi Matej Vranič. »Živali so nepredvidljive, ni nujno, da snemanje po scenariju vedno uspe, lahko se celo odpre povsem nova zgodba,« pojasnjuje sogovornik.

Krivični do medvedov

Snemali so tako, da je bilo to čim manj moteče za živali. Različnih prigod ob tem ne manjka. »Marsikdo misli, da smo bili ob snemanju velikih zveri v veliki nevarnosti. To je povsem zmotno mišljenje. Medvedom in drugim zverem se dela velika krivica. Ko se kakšen medved pojavi izven svojega območja, vsi zaženejo paniko. Previdnost je sicer potrebna, a se prepogosto ustvarja mnenje, da bi morali medvede iztrebiti, da bi se ljudje počutili varno v gozdovih. V predelih, kjer ljudje živijo z njimi, srečanja niso nič neobičajnega,« razlaga Vranič in pove prigodo s snemanja. »Medved je izredno previden. Na sceni se je pojavil nenadoma, prej ga sploh nismo slišali, saj ne lomasti, kot so nam govorili že od malega. Skriti smo bili v posebnih opazovalnicah, ki so imele kovinsko streho. Lani je bilo veliko žira in ko je eden padel na streho, se je medved tako ustrašil, da je takoj oddirjal.«

Sicer pa so Vraniču poleg vseh ujed posebej zanimive sove, in sicer zaradi svoje mističnosti ter osupljivega nočnega vida in gibanja med vejami.

Dolge ure v šotoru

Marsikdo si ne predstavlja ur sedenja v maskirnem šotoru, zato da bi posnel dober prizor. »Vremenske razmere niso težava. Pomembnejši elementi so potrpežljivost in vztrajnost ter dodelan načrt. Brez tega ni dobrih rezultatov,« meni uspešen ustvarjalec, ki je spodbudil nekaj ljubiteljskih fotografov, da so se tudi sami hoteli preizkusiti v tem. »Lahko imaš dobre aparature, a če nisi predan, ne bo nič iz tega.«

Snemanje je bilo ponekod zelo zahtevno, na primer na dva tisoč metrih višine, ko so želeli posneti kozoroge, a so bili takšni snežni zameti, da niso mogli snemati. Ko so jim pošle zaloge, so se morali vrniti v dolino. Pot so našli s pomočjo GPS-naprave. Zdrs v kakšno brezno bi lahko bil usoden. Tudi prizori pod vodo niso bili enostavni, zlasti pri snemanju v jami. Pri tem sta sodelovala izkušena fotografa Borut Furlan in Ciril Mlinar.

Priznan fotograf Miran Krapež je povedal, da je bil izziv pri sodelovanju čudovit, a da je imel tudi nekaj težav zaradi opreme. Posebej simpatičen med živalmi se mu zdi jazbec, a po dolgih urah spremljanja je nastala le minutka prizora v filmu, je povedal.

Jure Novak, ki je prvič sodeloval pri snemanju filma in se je doslej ukvarjal s fotografiranjem ptic, je spoznal, da je precej težje narediti dober posnetek drugih vrst živali. »V posnetku se za razliko od fotografije dobro vidi, ali je bila žival vznemirjena. Najlepše je, da te ne opazi in ne gleda v kamero.«

Živali kot operni pevci

Montaže se je Matej Vranič lotil sam, nato je moral Leon Firšt z glasbo nadgraditi prizore. »Dobil sem nekaj posnetkov in sem si vnaprej pripravil 12-minutno skladbo z osnutki tem. Projekta sem se lotil operno, ne toliko filmsko. Če bi bila to opera, bi bile živali glavni igralci,« je opisal Firšt svoj pristop pri ustvarjanju, kjer je izhajal še iz misli, da če je film tako dobro narejen, da glasbe sploh ne potrebuje, bo sam naredil glasbo, ki ne potrebuje filma, torej je lahko izvedena na koncertu.

Septembra bo film na ogled v kinodvoranah, ustvarjalci bi ga radi predstavili tudi na različnih festivalih doma in v tujini. Na tihem seveda računajo tudi na kakšno nagrado, kot je bilo to v primeru prvega Vraničevega dokumentarca. Poleg tega je dogovorjena distribucija za tuje televizije, še preden je bil končan, ga je na primer že kupila češka televizija.

Foto: arhiv Divja Slovenija