Zdravnica prostovoljka, ki je med epidemijo pomagala v domu upokojencev
Je zdravnica in prostovoljka, romunskih korenin. V Slovenijo jo je pot pred dvaindvajsetimi leti zanesla povsem naključno, ko je bila izbrana na razpisu enega izmed farmacevtskih podjetij. V tem času je kot žena slovenskega veleposlanika nekaj let živela na Poljskem. Se vrnila v Slovenijo in nadaljevala delo v Krki. Kasneje je z možem veleposlanikom odpotovala še v Indijo. Kljub vsemu jo še vedno najbolj osrečujejo preproste, majhne stvari, ki jih večina niti ne opazi. Sodi v tisto skupino ljudi, ki jim v življenju ne manjka vedrine in dobrosrčnosti. V prvem valu epidemije je pomagala šivati maske za gospodinjstva v braslovški občini, medtem ko je lani decembra kot zdravnica prostovoljka priskočila na pomoč zdravstveni ekipi polzelskega doma upokojencev.
Za pogovor smo jo ujeli tik pred odhodom v Bukarešto, kjer živijo njeni starši in mlajši brat Dorian Boguta, danes eden najbolj znanih in priljubljenih romunskih igralcev in režiserjev. Gostoljubno nas je povabila v svoj dom v Šmatevžu v bližini Braslovč in z veseljem v tekoči slovenščini – čeprav se jo uči šele zadnjih deset let – spregovorila o svojem življenju in delu. Kot pravi, je Slovenija njen novi dom, ki ga ne bi zamenjala za nič na svetu. Tudi po zaslugi moža, nekdanjega slovenskega veleposlanika Jožefa Drofenika.
V prvem valu epidemije ste braslovški občini pomagali s šivanjem mask, lani decembra ste priskočili na pomoč zdravstveni ekipi polzelskega doma upokojencev kot zdravnica prostovoljka. Kaj vas je spodbudilo k temu?
Prostovoljstvo me bogati in mi daje moč. Ker je epidemija lani marca prekrižala moje načrte glede izobraževanja v šoli za akupunkturo, sem naenkrat ostala doma in imela več prostega časa, ki sem ga želela koristno preživeti. Na spletu sem zasledila zapis Občine Braslovče, s katerim je iskala prostovoljce, ki bi bili v času epidemije pripravljeni pomagati. Odzvala sem se in lokalni skupnosti pomagala s šivanjem mask, ki so jih nato pošiljali po pošti gospodinjstvom v naši občini. Poleti, ko so se na srečo razmere nekoliko izboljšale, sem, kolikor se je le dalo, na daljavo pomagala očetu pri okrevanju po možganski kapi. Počasi se mu je zdravstveno stanje izboljšalo in me ni več toliko potreboval. Ko se je začel jesenski val epidemije, sem spet začutila, da imam več časa in lahko pomagam. Kot zdravnica prostovoljka sem priskočila na pomoč zdravstvenemu osebju v polzelskem domu upokojencev.
Kakšni so bili občutki?
V glavi sem imela znano misel – ne obžaluj včerajšnjega dne, bodi hvaležen za današnjega in ne boj se jutrišnjega – a kljub vsemu moram priznati, da sem imela tremo pred vstopom v dom. Do takrat namreč nisem imela izkušenj s slovenskimi domovi za starejše občane. Res je, da sem opravljala pripravništvo v celjski bolnišnici, kjer je bilo tudi veliko starejših, a je šlo za drugačne vrste oskrbo. Izkazalo se je, da so moja pričakovanja povsem drugačna od dejanskega stanja. Pozitivno sem bila namreč presenečena nad dobrimi pogoji in kakovostjo življenja oskrbovancev na Polzeli. V Moldaviji, kjer sem bila rojena in kjer sem odraščala, domovi namreč niso tako priljubljeni, zato še vedno večina starostnikov ostaja doma pri družinah. Sprašujem se, ali lahko svojci nudijo starostnikom, še posebej nepokretnim, tako kakovostno oskrbo, ki jim je na voljo v domovih. Mislim, da ne morejo.
Prostovoljno delo vam je nato na žalost preprečila okužba s koronavirusom …
Ali sem se okužila pri prostovoljnem delu v domu ali kje drugje, na primer v trgovini, ne vem. Bolna sem bila tri tedne in sem prestala srednje težko obliko covida. Imela sem izrazite simptome, med njimi mi je največ težav delala vročina z mrzlico. Mož je bil ves čas doma, skrbel zame in mi kuhal, a se - zanimivo - ni okužil. Dvakrat je opravil PCR-testiranje in obakrat je bil njegov izvid negativen. Veliko sem razmišljala, kako je to mogoče. Spomnila sem se, da je v času opravljanja funkcije veleposlanika v Indiji prebolel tropsko mrzlico, za katero nismo točno vedeli, v katero skupino sodi. Deset dni je imel vročino 40 stopinj in hud glavobol, nekaj podobnega, kot sem imela jaz, ko sem prebolevala covid. Čisto možno je, da je imel eno od okužb iz skupine SARS, ki si jo je telo zapomnilo in ga ščitilo.
Po preboleli bolezni ste se s prijateljico iz celjske bolnišnice, ki je ravno v času vaše bolezni prejela dva odmerka cepiva proti covidu, odšli testirat za prisotnost protiteles. Kaj sta ugotovili?
Potek moje bolezni in njeno cepljenje sta sovpadala, zato sva se odločili, da sva kri za analizo protiteles oddali isti dan, in sicer isto uro. Njena protitelesa so bila veliko bolj izrazita in lepša kot moja. Cena mojih – tri tedne ležanja v postelji – je bila v primerjavi z njenimi veliko višja. Njena protitelesa so bila bistveno boljša, zato je še posebej pomembno, da se cepimo. Prestajanje bolezni je lahko namreč zelo hudo.
Študirali ste medicino. Po študiju ste tudi nekaj časa delali kot zdravnica. Kaj se je zgodilo potem?
Tako je, doma v Kišinjevu, glavnem mestu Moldavije, sem študirala medicino in delala kot gastrolog endoskopist, ko je slovensko farmacevtsko podjetje objavilo razpis, s katerim je iskalo predstavnika za moldavski trg. Bolj kot zaradi tega, da bi rada spremenila svojo medicinsko pot in okolje, sem se na razpis prijavila zaradi radovednosti. Za delovno mesto je kandidiralo več kot dvajset kandidatov, potrebovali so le enega, in ko so izbrali mene, sem bila zelo presenečena ter obenem počaščena. Pred dvaindvajsetimi leti sem tako začela delati v Krki na področju marketinga.
In spoznali ste moža ter ostali v Sloveniji?
Tako je. Med službovanjem v Krki sem sodelovala na tiskovni konferenci, na kateri sem spoznala svojega današnjega moža, ki je bil na dogodku prisoten kot eden od predstavnikov ministrstva za zunanje zadeve. Kmalu sem se z njim preselila na Poljsko, kjer je začel opravljati delo slovenskega veleposlanika, medtem ko sem bila sama ves ta čas še vedno zaposlena v Krki. Zaradi mojega znanja ruščine, ki sem se jo med drugim učila v šoli, sem skrbela za marketinške dejavnosti na območju nekdanje Sovjetske zveze.
Kako se spominjate let na Poljskem?
Čas na Poljskem, kjer sem živela med letoma 2006 in 2009, je bil zame neizmerno lep. Morda tudi zaradi tega, ker moji predniki po očetovi strani prihajajo iz te evropske države. Doma se počutim tam, kjer me nekdo čaka. In tudi na Poljskem sem se vedno počutila kot doma, saj me je tam vedno čakal soprog. Zaradi službenih obveznosti sem bila namreč veliko časa odsotna. Po mandatu se je mož vrnil v Slovenijo in jaz z njim. To je bilo zame prvič, da sem zaživela v Sloveniji in jo tudi po zaslugi učenja slovenščine začela čutiti kot svojo domovino. Do takrat sva se namreč pogovarjala zgolj v angleščini. Hvaležna sem tako Jožetu kot Krki, da sta me pripeljala v to neverjetno državo.
O Sloveniji ste posneli dokumentarni film Moja Slovenija z Alo Adamia. Vam je morda pri tem pomagal brat Dorian Boguta, uveljavljen romunski režiser in igralec?
Pri dokumentarnem filmu mi ni pomagal veliko. Morda s kakšnim nasvetom. Je pa lani posnel celovečerni film Sled (Urma/Legacy), ki ga je posvetil meni. Brat je v Romuniji prava filmska zvezda, ko ga obiščem, mi je kar malo nerodno, ker bi vsi imeli njegov avtogram. Sama se namreč nerada izpostavljam. Dokumentarnega filma, ki je bil del enega od projektov Evropske unije in je ljudem v Romuniji in Moldaviji predstavil, kako vidim Slovenijo in življenje v njej, sem se lotila sama. Želela sem pokazati, zakaj je Slovenija tako lepa majhna butična država. Predstavila sem življenje slovenske družine s tremi otroki, izobraževalni sistem s I. gimnazijo Celje, ljubljansko mladinsko gledališče, vinarje, slovensko gostoljubje, celo Melanio Trump, ki je nenazadnje geslo za vse tujce, kje je Slovenija. Še posebej v Indiji.
Ste tudi v Indiji uporabljali ta ključ – Melanio Trump – ko ste govorili o Sloveniji?
Če sem povedala, da iz Slovenije prihajata Tina Maze ali Anže Kopitar, niso imeli pojma. Indijci razen kriketa ne igrajo ničesar drugega. Takoj ko sem omenila Melanio Trump, so zastrigli z ušesi in si vsaj približno predstavljali, kje je Slovenija. Med njimi je sicer zelo znana tudi astronavtka Sunita Williams, ki ima tako slovenske kot indijske korenine.
Vaš mož je bil veleposlanik v Indiji med letoma 2015 in 2019. Ste bili z njim v New Delhiju vsa štiri leta?
V Indiji sva bila skupaj dve leti in pol. V času, ko sva živela v Sloveniji, sem se vrnila k zdravniškemu poklicu. Leta 2013 sem imela zdravstvene težave. Primarij Ivan Žuran iz celjske bolnišnice mi je v bistvu rešil življenje. Začela sem razmišljati, da bi se podala nazaj v zdravstvo. Glede na moja leta in ves čas, ko nisem delala kot zdravnica, je bila to zelo pogumna odločitev. Pridobiti sem morala nostrifikacijo izobrazbe, opraviti tri izpite in narediti pripravništvo. Soprog je bil ravno v tem času imenovan za veleposlanika v Indiji. Ker sem želela končati vse potrebno na področju ponovne vrnitve v zdravstvo, sem še nekaj časa ostala v Sloveniji, preden sem se mu pridružila. Junija 2016 sem končala nostrifikacijo diplome, januarja 2017 še pripravništvo in zaradi obveznosti kot žena slovenskega veleposlanika odpotovala v New Delhi, kjer sem hkrati nadaljevala svojo zdravniško pot v vlogi zdravnice prostovoljke.
Še nekaj dni in odpotovali boste k staršem v Bukarešto.
Pri njih bom ostala vsaj mesec dni. Živita namreč sama in jima želim vsaj nekaj časa delati družbo ter jima pomagati. Oče je na papir napisal vse svoje spomine in me prosil, naj mu jih pretipkam na računalnik. Razen Skypa namreč ne znata uporabljati ničesar drugega. V Sloveniji me obiščeta enkrat letno. Lani smo bili na primer skupaj v Parizu. Ker malo govorita francosko, sta bila zelo srečna. Ko smo se vračali domov, smo se ustavili v gostišču na Vranskem. Bila je nedelja, pojedli smo slovensko tradicionalno kosilo in oče je rekel: »Pariz je lep, a Slovenija je še boljša.« Foto: Andraž Purg- GrupA
Preberite več v Novem tedniku
