Mojstrica peke in življenja
Že na dvorišču nas je prevzel omamen vonj po svežem, v krušni peči pečenem domačem kruhu. Na vratih kmečke hiše nas je pričakala karizmatična gospodinja Hilda, ki že desetletja pripravlja in peče najboljši kruh daleč naokoli, ob tem pa tudi sočne potice z bogatim nadevom, štruklje, krhke flancate oziroma »štravbe« in druge dobrote. Brez njenih izdelkov ne mine skoraj nobena prireditev v lokalni skupnosti, z zdravim in okusnim domačim kruhom vsak teden nahrani tudi več sto otroških ust v šolah in vrtcih vojniške in celjske občine. Vse to počne z neizmerno ljubeznijo.
»Dobrodošli. Upam, da se vam ne mudi preveč, saj bomo skupaj spekli kruh,« nas je v svojo pekarno povabila Hilda. Ob vihtenju kuhalnice in gnetenju testa nas je v prijetnem vzdušju popeljala skozi zgodbo kruha in življenja.
Na pultu je že imela pripravljeno poparjeno ajdovo in koruzno moko, ki jima je nato dodala kvas, sol, malo olja in najpomembnejšo sestavino – ljubezen. Slednja je namreč tista, ki naredi dober kruh. Dodatkov ali konzervansov ne uporablja. In še nekaj je zelo pomembno pri pripravi kruha: »Peke se ne smeš lotevati z jezo. Kruh moraš delati z občutkom, s posebno energijo in ne serijsko. Pri nas vse delamo ročno, medtem ko v pekarnah kruh tako rekoč ›štancajo‹,« nas je podučila.
Spi, ko ima čas
Hilda kruh peče vsaj štirikrat tedensko, od 80 do sto hlebcev na dan oziroma okoli tristo na teden. S peko kruha se ukvarja že več kot štirideset let, uradno pa 35 let. Toliko časa ima namreč na kmetiji registriran kmečki turizem. Kruh peče po naročilu, z njim oskrbuje tudi vojniško šolo in celjsko OŠ Lava ter vrtca Tončke Čečeve in Anice Černejeve. Večino vsega dela, od peke, nakupa materiala, dostave izdelkov opravi sama. Pri peki ji je v pomoč prijateljica Cilka. V delo je Hilda vpeta od jutra do poznega večera, pogosto se njen delovnik zavleče do zgodnjega jutra. Njen dan se začne ob pol šestih zjutraj, peče tudi do dveh ponoči. Zjutraj nato kruh odpelje v šole in vrtce. »Spat grem, ko imam čas. Včasih tudi nič ne spim,« pravi Hilda, medtem ko v veliki posodi gnete testo za približno deset hlebcev kruha.
Pekla že pri trinajstih letih
Preden se je Hilda začela ukvarjati s peko kruha, je bila zaposlena v celjski bolnišnici in v frankolovski šoli. V bolnišnici je pripravljala urnike za diete, v šoli je delala v kuhinji. Na kmetiji so imeli tudi lesno obrt, mož je delal ostrešja. Ko se je trg ob razpadu Jugoslavije zaprl, je bilo treba razmisliti, kako naprej. »Ko smo videli, da z lesom ne bo več šlo, smo se začeli ukvarjati tudi s turizmom,« pravi Hilda, ki se je tako posvetila peki kruha. Tega je bila vešča, saj je kruh pekla že kot otrok, pri svojih trinajstih letih.
BOJANA AVGUŠTINČIČ
Foto: Andraž Purg
