Arhiv NTRC

Po osnovni šoli se je Jure Nežmah odločil, da bo izobraževanje nadaljeval v srednji zdravstveni šoli, kjer se je izučil za zdravstvenega tehnika. Nato se je vpisal na Fakulteto za zdravstvene vede Univerze v Mariboru, kjer je diplomiral iz zdravstvene nege. »Moj študij se je malo vlekel, saj sem vmes delal pripravništvo v Zdravstvenem domu Celje. Ko se je začelo nakazovati, da se bom lahko tam tudi redno zaposlil, sem dobil zagon in motivacijo, da sem dokončal študij. Sicer sem to vedno imel v načrtu, vendar sem vmes malo iskal izgovore,« je pojasnil. Tako je združil prijetno s koristnim in ob delu napisal tudi diplomo ter leta 2016 uspešno diplomiral. Isto leto ga je pot pripeljala v SB Celje, kjer je po večletnem pridnem delu konec leta 2022 sprva prevzel mesto vršilca dolžnosti vodje enote za splošno nujno medicinsko pomoč, nato pa maja 2023 postal samostojni vodja. Leta 2023 je na mariborski zdravstveni fakulteti tudi magistriral, in sicer na temo izgorelosti in spoprijemanja s stresom med izvajalci zunanjebolnišnične nujne medicinske pomoči.

Delo v mrazu, vročini, snegu in dežju

Čeprav za delo reševalca ni posebnih omejitev glede fizične pripravljenosti, razen primernega zdravstvenega stanja kot pri vsakem poklicu, se reševalci nemalokrat soočajo s hudimi telesnimi napori. »Delamo v vseh pogojih. V mrazu, snegu, dežju, vročini. Poleti ne delamo v kratkih hlačah, na avtocesto moramo v jakni in s čelado. Včasih z intervencije pridemo premočeni od znoja. Ampak tako pač je,« je pojasnil Jure Nežmah. V Celju je tudi veliko blokov, veliko jih ima dvigala, a so tudi takšni, ki jih nimajo. »Velikokrat se zgodi, da so bolniki v najvišjem nadstropju. Vso opremo, ki je lahko tudi precej težka, moramo nesti po stopnicah in jo nato poleg bolnika odnesti tudi nazaj do vozila,« je poudaril. Zato imajo zaradi fizičnih naporov tudi reševalci nemalokrat zdravstvene težave, predvsem s hrbtenico. »Veseli me, da se kot družba vedno bolj ukvarjamo z ergonomijo. Stvari se spreminjajo tudi na področju zakonodaje, zato nam je prihranjenih kar nekaj zdravstvenih težav, ki so pestile generacije pred nami,« je povedal.

Suvereni in učinkoviti

Na cestah velikokrat vidimo reševalna vozila, ki drvijo proti svojemu cilju. In marsikdo se verjetno sprašuje, kako uspe reševalcem voziti tako hitro, a še vedno suvereno in varno. Razlog za to so njihove kakovostne in učinkovite priprave na intervencije, je pojasnil Jure Nežmah. »Pri delu se soočamo z veliko nepredvidljivimi okoliščinami, zato je pomembno, da se pripravimo na različne scenarije. Med drugim moramo na primer biti zelo hitro v vozilu, ko dobimo poziv, in moramo zagotavljati pravočasne izvoze,« je dejal. »Stalno se trudimo, da to zagotavljamo po najboljših močeh, vendar kdaj nastopi tudi višja sila in na primer dobimo poziv za intervencijo, ko še nismo končali prejšnje. Včasih mora tudi kdo od nas na stranišče. Tudi mi smo ljudje.« Pri Avto-moto zvezi Slovenije opravljajo intenzivne tečaje varne vožnje za voznike reševalnih vozil in se že tam seznanijo s tem, kako ukrepati na cesti. »Tam se naučimo osnov, na primer kako se izogniti trku in pravilno zavirati, vendar največ znanja pridobimo na podlagi izkušenj s terena. Dlje kot to delo opravljaš, bolj učinkovito znaš ukrepati," je povedal.

Soočanje s tragedijo

Biti reševalec pomeni tudi biti priča najhujšim trenutkom človeškega življenja. To je neizogibno, pravi Jure Nežmah. »Tudi nam je zelo težko, ko vidimo, kaj lahko prometna nesreča ali smrt v družini naredita ljudem. In to je najtemačnejša plat našega poklica, vendar je neizogibna. Vsi, ki smo reševalci, se vedno trudimo pomagati po najboljših močeh, vendar ni vedno vse v naših rokah. Včasih se zadeve končajo tragično, ne glede na to, da damo vse od sebe,« je poudaril. Tudi reševalcev se takšne stvari dotaknejo. Kako se spopadajo s tako travmatičnimi izkušnjami? »Vsak posameznik ima različne mehanizme, kako se spoprijema s čustvi, ki nastanejo ob tragičnih dogodkih. Vesel sem, da se veliko naših zaposlenih ukvarja s športom, a verjamem, da ima kdo tudi kakšne bolj destruktivne metode, za katere ne vemo.« Kot je pojasnil, se poskuša o vsaki intervenciji, ki jo prepozna kot bolj kritično ali psihično naporno, s kolegi tudi pogovoriti. »Po intervencijah s sodelavci razpravljamo, kaj se je dogajalo, kaj je bilo dobro in kaj ne,« je povedal. »Včasih je dovolj zgolj zavedanje, da smo naredili vse, kar smo lahko.« V SB Celje imajo na voljo klinično psihologinjo in svetovanje, si pa Jure želi tovrstnih rešitev tudi sistemsko, na državni ravni. »Nekih konkretnih sistemskih rešitev za zdravstvene delavce na področju duševnega zdravja ni,« je dejal.

Pomen lepe besede

Tudi če je delo reševalcev mnogokrat telesno in psihično zahtevno, ima izjemno lepo plat. »Najbolj me veselijo zgodbe morebitnih tragedij s srečnim koncem. Ko na primer svojci ukrepajo dovolj hitro in nas pokličejo, da bolnika oskrbimo in ga kar se da hitro prepeljemo v bolnišnico, pri čemer okreva do te mere, da lahko odide peš iz nje. To so zelo lepi in iskreni trenutki, ki imajo neprecenljivo vrednost,« je poudaril.

Vedno želijo pomagati

»Upam si trditi, da za večino od nas biti reševalec ni le služba, temveč način življenja. Vsi, s katerimi delam, so srčni in predani temu, kar počnejo. Mogoče ne deluje vedno tako, saj smo tudi mi kdaj izgoreli in utrujeni,« je poudaril Jure Nežmah. Kot je dejal, je čisto človeško, da med reševalci in bolniki ali njihovimi svojci včasih pride do kratkega stika. »Želim, da bi se vsi ljudje zavedali, da jim nikoli ne želimo škoditi. Vedno jim želimo v prvi vrsti pomagati,« je opozoril. In za reševalce se njihovo poslanstvo ne konča ob koncu izmene, ko odidejo domov. »Tudi če se bo kdo od nas v prostem času sprehajal po mestu in videl človeka, ki potrebuje pomoč, se ne bo obrnil stran. Nikoli.«

Veliko lahko naredimo sami

Jure Nežmah je poudaril, da lahko ljudje že nek del dela, ki bi ga sicer opravili reševalci in zdravniki, naredijo sami in s tem izboljšajo možnosti za čim boljši izid. »S tem mislim predvsem na to, da do človeka, ki deluje, kot da je v zdravstveni stiski, pristopijo in ga vprašajo, kaj je narobe in ali je v redu. Že to lahko predstavlja razliko med življenjem in smrtjo,« je razložil. Tako lahko namreč na primer prepoznamo nekoga, ki je doživel srčni zastoj. »Vemo, da je v tovrstnih primerih neprecenljiva vsaka minuta. Vsaka pomoč sočloveka omogoči boljše možnosti za preživetje,« je dejal. To je predvsem pomembno v oddaljenih krajih, kjer je še posebej ključno, da ljudje poznajo temeljne postopke oživljanja. »Včasih nam lahko najbolj pomaga sosed.« Ob tem je poudaril, da je dobrodošla vsaka pomoč. »Veliko ljudi si do reševalcev ne upa pristopiti, saj so prepričani, da bomo mislili, da so le radovedni. Ampak če se kdo že ponudi, da nam bo nesel na primer kovček do vozila, to zelo cenimo. To je vedno dobrodošlo,« je poudaril. »Želim si, da bi kot družba nekoč živeli v še bolj solidarnem okolju, kjer bi si vedno pomagali. Da bi bili bolj topli in predvsem človeški. Naj bo to naše vodilo v letu 2025.«

Foto: Nik Jarh

Preberite več v tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšla 3. januarja 2024!