Arhiv NTRC

Gozdarski strokovnjaki iz celjske enote Zavoda za gozdove Slovenije so opravili natančne meritve in ugotovili, da meri drevo v višino kar 67,02 m. To je približno štiri metre več od Sgermove smreke na Koroškem, ki sicer ostaja najvišje slovensko avtohtono drevo, rekorderka nasploh pa je približno 140 let stara pečovniška duglazija.

Gozd najvišjih dreves

»Človek se kar malo zamisli, ko vidi tako veliko drevo. Ta mogočnost in naša majhnost nam dajeta misliti,« je dejal mag. Robert Hostnik iz celjske enote Zavoda za gozdove Slovenije, ki je vodil projekt meritev. »Pečovniška duglazijah je največje izmerjeno živo bitje v Sloveniji. Lahko so kje še večja drevesa, a niso izmerjena,« je povedal Hostnik in dodal, da gre za rezultat večletnih raziskav dreves v mestnem gozdu na južnem obrobju Celja, ki so pokazale, da na tem območju rastejo gozdovi najvišjih dreves, ki dosegajo skoraj dvakratno povprečno višino dreves srednjeevropskih gozdov.

»Vedenje o duglazijah je že dolgo prisotno v strokovnih gozdarskih krogih. Upokojeni kolega Dušan Košutnik je napisal knjigo o celjskem mestnem gozdu v Pečovniku in opisal te duglazije,« pravi Hostnik. S sodelavci celjske krajevne enote zavoda za gozdove spremlja duglazije že več kot 20 let. »V začetku smo jih samo spremljali, nato smo jih pred desetimi leti začeli načrtno meriti. Tako smo izmerili 210 večjih dreves.« Gozdarji so zabeležili, kje drevesa stojijo, spremljajo njihove mere, kot je obseg debla, ter zdravstveno stanje na osnovi zunanjih znakov, kot je polnost krošnje oziroma osutost iglic. »Splošna ocena je, da so vsa v relativno dobrem stanju, da so se dobro prilagodila temu pečovniškemu prostoru, kjer so ugodne rastne razmere,« pravi sogovornik.

Drevesom, ki so izstopala, so nato gozdarji izmerili tudi višino s posebnimi laserskimi višinomeri, uporabili so tudi laserske posnetke terena. »Sodobna tehnologija omogoča kar natančno določitev višine dreves in njihovih krošenj,« pravi Hostnik. »A pri najvišjih drevesih tudi meritve še niso čisto natančne. Tiste smo morali izmeriti z najenostavnejšo metodo, in sicer tako, da je plezalec splezal na drevo in smo ga lahko izmerili z merskim trakom,« je strokovnjak za gozdove opisal proces merjenja.

Plezanje na vrh

Pri teh meritvah duglazij je sodeloval arborist Rado Nadvešnik, eden najboljših plezalcev na drevesa pri nas. Kamničan, ki živi v okolici Laškega, je bil že v mladosti navdušen alpinist in gorski reševalec ter je nato to svojo ljubezen povezal z urejanjem drevja in z zahtevnimi deli na višini. S celjskimi gozdarji sodeluje že nekaj let in se je z veseljem odzval povabilu k sodelovanju pri merjenju duglazij. Pri tem pravi, da je poleg običajne opreme za plezanje treba imeti daljše vrvi, saj so duglazije enkrat višje kot običajna drevesa in se prve veje začnejo tam, kjer se drugod drevesa že končajo. Ob tem pravi, da takšen podvig zanj ni nič posebnega, saj je plezal že na razne dimnike in druge zelo visoke stavbe. Kljub vsemu ga drevesa navdušujejo s svojo mogočnostjo: »Kar nekaj časa plezaš navzgor, a z vrha ni mogoče videti nič posebnega, nimaš občutka, kakšna je višina drevesa. Pravi občutek dobiš, ko se spuščaš.« Da takšen posel ni za vsakogar, je jasno. Ko je svoje delo predstavljal v arboretumu in so lahko obiskovalci poskusili, kakšen je občutek pri dvigu 10 metrov visoko, se mnogi niso opogumili za ta korak.

»Pri projektu meritve duglazije v Pečovniku je Nadvešnik sodeloval prostovoljno, za kar se mu zahvaljujemo,« je dejal Hostnik, ki s sodelavci prav tako vse omenjene raziskave opravlja iz navdušenja, ob svojem rednem delu, kar v teh časih ni običajno in je zato še toliko bolj dragoceno. »Te duglazije so res tako zanimive, da se nam jih zdi vredno preučevati.«

Foto: Andraž Purg - GrupA, Robert Hostnik

Preberite več v Novem tedniku